13. 2. 2017
Odziv Ministrstva za pravosodje
Trajni mandat sodnikov določa Ustava RS (v nadaljnjem besedilu: Ustava; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 75/16) v 129. členu in je ena izmed prvin sodniške neodvisnosti. Trajnost sodniške funkcije ne pomeni nedotakljivosti in neodgovornosti. V 132. členu Ustave, ki ima podnaslov »prenehanje in odvzem sodniške funkcije« je določeno, da sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon (prvi odstavek); da lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika razreši, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon (drugi odstavek); da državni zbor sodnika razreši, če ta naklepno stori kaznivo dejanje z zlorabo sodne funkcije, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo (tretji odstavek). V 132. členu Ustave so torej urejeni različni razlogi in načini prenehanja oziroma odvzema sodniške funkcije.
Ustava prepušča ureditev razlogov in postopka za ugotovitev teh razlogov ter ugotovitev prenehanja sodniške funkcije zakonu. Zakon o sodniški službi (ZSS; Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15 in 17/15) tako podrobno ureja razloge, zaradi katerih lahko preneha sodniška funkcija, iz česar izhaja, da sodniku, ki ne ustreza sodniški službi, sodniška funkcija preneha. Zato se s trditvijo, da zaradi trajnosti sodniške funkcije, kakor jo opredeljuje Ustava, ni mogoče »odstraniti« slabega in nesposobnega sodnika, ne moremo strinjati. Sodnik je tudi disciplinsko odgovoren. ZSS v 81. členu določa vrsto dejanj, ki pomenijo disciplinske prekrške in za katere izreka disciplinsko sodišče predpisane sankcije. Zaradi težje disciplinske kršitve, zaradi katere sodnik ne bi bil več primeren za opravljanje sodniške funkcije, se izreče sodniku prenehanje sodniške funkcije. Ukinitev trajnega mandata, kot se ga predlaga, zato ni primeren način za uveljavljanje sodniške odgovornosti, saj kot že zgoraj navedeno, veljavna zakonodaja vsebuje precejšen nabor ukrepov uveljavljanja sodniške odgovornosti.
Glede predloga uvedbe kazenskega sistema za sodnike in odvetnike, ki bi bil podoben kaznovalnemu sistemu za storjene prekrške voznikov, pojasnjujemo, da so področja izvajanja sodniške službe oziroma odvetništva, ter kaznovanje storilcev cestnoprometnih prekrškov, tako različna in neprimerljiva, da predlog ni sprejemljiv za nadaljnjo obravnavo, saj institutov s področja kaznovalnega prava ni mogoče ustavnoskladno implementirati na področje izvajanja sodniške službe oziroma odvetništva. Za predmetni področji namreč obstajajo ustreznejši instituti, ki so razdelani tako v Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) – glejte npr. 125., 132., 134. in 137. člen URS, kot tudi v področni zakonodaji (Zakon o sodniški službi in Zakon o odvetništvu).
Predlagatelj podaja tudi nekaj predlogov v zvezi z delom odvetnikov. Meni, da sedanji sodni sistem ne zagotavlja pravnega varstva tudi zato, ker odvetniki izkoriščajo pravne luknje z rutinskim vlaganjem pritožb in z vlaganjem vlog točno na rok, čeprav za to ni razloga. Na ta način se sodni postopki podaljšujejo in postajajo vse dražji. Zato bi bilo treba povečati odgovornost odvetnikov, in sicer tako, da se jih sankcionira s kazenskimi točkami in plačilom stroškov postopka v primerih vložitve pritožb, za katere je vnaprej znano, da ne bodo uspešne.
V zvezi z navedenim uvodoma pojasnjujemo, da je odvetništvo kot ustavna kategorija z organizacijskega vidika opredeljeno kot del pravosodja, vsebinsko pa gre za samostojno in neodvisno službo, ki jo ureja zakon (Gl. prvi odstavek 137. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a)). Skladno s tem položaj odvetnikov, vključno z njihovimi pristojnostmi, nalogami in odgovornostjo, ureja Zakon o odvetništvu (ZOdv; Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US in 46/16). V skladu z 2. členom ZOdv odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine ter zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. V 3. členu ZOdv je ponovno poudarjeno, da je odvetnik pri svojem delu samostojen in neodvisen, s tem pa je povezana določba prvega odstavka 11. člena ZOdv, po kateri ima odvetnik v mejah zakona in pooblastila pravico uporabiti vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa (Gl. Komentar Ustave Republike Slovenije, L. Šturm et. al., 2002, komentar k 137. členu: »(…) Znanje in odločnost odvetnika se morata nujno odraziti pri uresničenju posameznikove pravice do pravnega sredstva (člen 25). To je univerzalna pravica, ki posamezniku in posredno družbi omogoča kontrolo kvalitete dela sodišč, drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ko odločajo o konkretnih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravica do pritožbe je zato posameznikova pravica, da dvomi o takšnih odločitvah, kot tudi da o utemeljenosti tega dvoma nepristransko in argumentirano odloči pritožbeni organ. Gre za pravico, da si slišan in da se o tem tudi odloča (…)«). Podobno tudi Kodeks odvetniške poklicne etike v 4. členu določa, naj odvetnik samostojno oceni in po najboljši vesti odloči, upoštevaje vse okoliščine, kako naj ravna v vsakem posameznem primeru.
Navedena načela in določbe omogočajo odvetnikom izpolnjevanje njihove temeljne naloge, ki je v zagotavljanju varstva posameznih ustavnih kategorij, zlasti na področju varstva človekovih pravic. Pri tem je odvetnik dolžan za stranko storiti vse, kar zna in more, vendar nikoli tako, da bi bila s tem kršena etična načela poklica ali da bi postal orodje v rokah stranke (Gl. Komentar Ustave Republike Slovenije, L. Šturm et. al., 2002, komentar k 137. členu: »(…) Odvetništvo je dolžno izpolniti svojo družbeno in ustavno vlogo in s tem ostati nepogrešljiva služba nudenja plačane pravne pomoči, ki na visoko kvalificirani ravni zagotavlja tudi varstvo posameznih ustavnih kategorij, zlasti na področju varstva človekovih pravic. Prav zato je ustavna vloga odvetnika zelo pomembna, saj omogoča svobodo posameznika. Ta svoboda, ki je lahko ogrožena ne samo v odnosu posameznik - država, ampak še pogosteje v odnosu posameznik - posameznik. Ti konflikti se lahko razrešijo z uporabo različnih pravnih sredstev in drugih aktivnosti, ki jih v okviru zakonskih možnosti uporabi odvetnik, da bi zaščitil interese svoje stranke. Pri tem je odvetnik dolžan za stranko storiti vse, kar zna in more, vendar nikoli tako, da bi bila s tem kršena etična načela poklica ali da bi postal orodje (plačanec) v rokah stranke. Zato sta neodvisnost odvetnika kot posa¬meznika in OZS kot njegove stanovske organizacije tudi pogoj za uve¬ljavitev ustavne vloge odvetništva (…)«). V ta namen drugi odstavek 11. člena ZOdv določa, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Zaradi zagotavljanja vestnega, poštenega in skrbnega ravnanja odvetnikov ZOdv v VIII. poglavju (59. do 65. člen) ureja disciplinsko odgovornost odvetnikov, odvetniških kandidatov in odvetniških pripravnikov ter natančno določa naloge disciplinskih organov, ki v disciplinskih postopkih odločajo o kršitvah dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica. V disciplinskih postopkih proti odvetnikom in odvetniškim kandidatom se kot disciplinski ukrepi izrekajo opomin, ukor, denarna kazen in odvzem pravice opravljati odvetniški poklic oziroma delo v odvetniški pisarni. Dejanja, ki pomenijo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, ter dejanja, ki pomenijo kršitev vestnega opravljanja dela in prakse v odvetniški pisarni, so določena v Statutu Odvetniške zbornice Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94, 10/95, 55/96, 4/00, 13/02, 90/03, 131/04, 103/11, 86/13 in 41/14), ki v 77.a členu kot tovrstno kršitev opredeljuje tudi nevestno zastopanje stranke, ki pomeni kršitev razmerja med odvetnikom in stranko. Stranka, ki meni, da je odvetnik pri svojem delu kršil svoje dolžnosti, se lahko obrne na disciplinskega tožilca, ki deluje pri Odvetniški zbornici Slovenije, ta pa lahko zoper odvetnika zahteva uvedbo disciplinskega postopka v konkretnem primeru.
Sicer pa odvetnikova disciplinska odgovornost ne izključuje njegove odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava za škodo, ki nastane stranki v zvezi z opravljanjem njegovega poklica. Odškodninska odgovornost odvetnika temelji na določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 64/16 – odl. US), ki se nanašajo na kršitev pogodbenih obveznosti, v povezavi s pravili, ki urejajo mandatno pogodbo in odgovornost mandatarja. V zvezi s tem določbe 9. člena ZOdv predpisujejo kolektivno zavarovanje odvetniške poklicne odgovornosti prek Odvetniške zbornice Slovenije, katerega namen je optimalno varstvo pravic strank.
Na podlagi navedenega menimo, da je veljavna ureditev položaja in odgovornosti odvetnikov ustrezna ter v skladu z ustavno vlogo odvetništva kot enega od pomembnih gradnikov pravosodnega sistema.
Predlagatelj tudi meni, naj stroške procesa, ki se zaključi na Sodišču EU drugače kot pred slovenskimi sodišči, nosijo vsi vpleteni sodniki, tožilci in odvetniki. Ob tem predlogu najprej poudarjamo, da je veljavna ureditev, po kateri so nadzoru odločanja v konkretnih sodnih postopkih namenjena pravna sredstva, po našem mnenju ustrezna. Pravna sredstva v sodnih postopkih namreč strankam omogočajo, da sodišče višje stopnje preveri nepristranskost, pravilnost in zakonitost odločitev sodišč nižje stopnje. Poleg možnosti, da stranke uveljavljajo pravna sredstva (redna in izredna) pa je že po Ustavi določena pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti pravnih predpisov z Ustavo in se varstvo človekovih pravic in svoboščin zagotavlja preko sistema ustavne pritožbe. Nenazadnje je pod posebnimi pogoji za korektiv pri varstvu človekovih pravic in svoboščin pomembna tudi vloga Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišče Evropske unije. Posebno skrb za enotno sodno prakso pa ima Vrhovno sodišče RS (glej 109. člen Zakona o sodiščih).
Kot zaključno še izpostavljamo, da je 1. januarja letos začel veljati nov Sodni red (Uradni list RS, št. 87/16), ki med pomembnejšimi novostmi določa objavo obdelane sodne prakse sodišč na spletnih straneh sodstva ter obveznost Vrhovnega sodišča, da Ministrstvu za pravosodje za namene izvajanja sistemskega spremljanja delovanja sodišč, enotnosti sodne prakse in javne objave sodb, zagotavlja nemoteno posredovanje sodnih odločb o glavni stvari. Delovanje t. i. sodnega Supervizorja z objavo anonimiziranih sodb na spletu bo omogočilo vpogled državljanov v sodne postopke, kar bo gotovo vplivalo na preglednost in s tem učinkovitost sodstva. Menimo, da se bo tudi z objavo prvostopenjskih odločb začela ustvarjati enotnejša sodna praksa.
Glede na vse zgoraj navedeno menimo, da je pobuda za spremembo Zakona o pravdnem postopku za povečanje odgovornosti vseh vpletenih, kot jo naslavlja državljan, zakonsko v posameznih predpisih že ustrezno normirana.