7. 11. 2016
Odziv Ministrstva za obrambo
Reševanje v gorah je urejeno v Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo in 97/10) – v nadaljevanju ZVNDN. Tako je v 9. alineji 71. člena ZVNDN določeno, da zaščita, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah obsega med drugim tudi reševanje v gorah. V 74. členu je določeno, da je javna služba za zaščito, reševanje in pomoč gorska reševalna služba, ki jo opravljajo postaje Gorske reševalne službe v skladu z merili za organiziranje in opremljanje enot, služb in drugih operativnih sestav za zaščito, reševanje in pomoč. Helikoptersko reševanje pa je še posebej urejeno v 36. členu Uredbe o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč (Uradni list RS, št. 92/07, 54/09, 23/11 in 27/16) – v nadaljevanju uredba, kjer je določeno, da helikopterske prevoze za nudenje nujne medicinske pomoči v teh in drugih prometnih nesrečah ter nenadnih obolenjih opravljajo državni zrakoplovi, ki opravljajo tudi prevoze poškodovanih ali obolelih do zdravstvene službe oziroma med bolnišnicami ter prevoze otrok z inkubatorji. Državni zrakoplovi izvajajo tudi helikoptersko reševanje v gorah in drugih zahtevnih terenskih razmerah.
Organizacijske, kadrovske, tehnične in druge pogoje za nudenje nujne medicinske pomoči s pomočjo helikopterskih prevozov ureja Pravilnik o pogojih izvajanja helikopterske nujne medicinske pomoči (Uradni list RS, 127/06), ki je v pristojnosti Ministrstva za zdravje.
ZVNDN v 118. členu ureja pokrivanje stroškov nujnega ukrepanja oziroma intervencije. V prvem odstavku določa, da mora fizična ali pravna oseba, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročila nesrečo ali ogroženost, zaradi katere so nastali stroški nujnega ukrepanja, pokriti stroške zaščitnih in reševalnih intervencij, stroške sanacije in vzpostavitve v prejšnje stanje in stroške odškodnin fizičnim in pravnim osebam.
V tretjem odstavku omenjenega člena je določeno, da mora fizična oseba, ki je zaradi malomarnosti, neusposobljenosti ali neustrezne opremljenosti povzročila nesrečo ali ogroženost oziroma stanje, zaradi katerega so nastali stroški nujnega ukrepanja, povrniti sorazmeren delež stroškov intervencije, ki jih določi Vlada Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije (četrti odstavek) naj bi določila tudi dejavnosti, pri katerih morajo udeleženci pokriti sorazmeren delež stroškov intervencije ne glede na vzrok in odgovornost za nesrečo.
V praksi so bili primeri, ko se je od povzročitelja nesreče oziroma ogroženosti, zaradi katere so nastali intervencijski stroški, zahtevalo povračilo intervencijskih stroškov zlasti, če je šlo za nesrečo oziroma ogroženost, ki je nastala zaradi očitne velike malomarnosti povzročitelja. Tako je bilo tudi nekaj zahtevkov za povračilo intervencijskih stroškov zaradi reševanja v gorah (reševanje belgijskih skavtov na Bovškem, odklonitev pomoči gorskih reševalcev s strani dveh alpinistov, ki sta klicala na pomoč, nato pa jo zavrnila, ipd.) Od leta 2006 do leta 2011 je bilo takih zahtevkov dvanajst, vse pa je uveljavljala Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. V letu 2011 je država sprožila tožbo do dveh neplačnikov računa za reševanje in tožbo izgubila. Od takrat zahtevkov za povračilo stroškov nismo izstavljali.
Majhna stopnja pripravljenosti lokalnih skupnosti, države, zlasti pa reševalnih enot, ki posredujejo ob različnih nesrečah, da zahtevajo povračilo intervencijskih stroškov, če so bili ti povzročeni naklepoma ali z veliko malomarnostjo, je v določeni meri pogojena tudi s sorazmerno visoko stopnjo socializacije rizikov, ki je še vedno prisotna v naši državi. Tudi temeljna načela, na katerih temelji celoten sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami vsakomur zagotavljajo pravico do varstva. Zaščita in reševanje človeških življenj ima prednost pred vsemi drugimi zaščitnimi in reševalnimi aktivnostmi. Izvajanje zaščite, reševanja in pomoči je za poškodovane oziroma ogrožene brezplačno.
Načrtuje se, da bi plačevanje stroškov nastalih s helikopterskim reševanjem uredili skozi sistem dodatnih ali specialnih zavarovanj.
www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kdo-placa-stroske-helikopterskega-resevanja-ce-pomoc-potrebuje-pes-ali-turist-v-natikacih/
Do kdaj bomo še brezplačno helikoptersko reševali dobesedne izzivalce usode v naših gorah, ko pa so cene za reševanje s helikopterjem naravnost astronomske? Ko rešuje predrzneža ali kar neodgovorneža, morda ne more po nekoga, ki ni prav nič kriv, da ga nujno potrebuje. Morda celo otrok. Mnogi tujci povedo, da vedo, da je pri nas veliko prostovoljcev, ki rešujejo »izgubljene« in poškodovane v naših gorah. Se kdo vpraša, kako se oni počutijo, ko vidijo, zakaj je do nesreče prišlo, če je na primer njen vzrok velika malomarnost, če ne kar …? Smo res tako bogati, da zmoremo v enem samem vikendu toliko helikopterskih voženj in dežurnega osebja, ki kdaj izpostavlja tudi svojo varnost?
Reševalne službe bi morale od slabo opremljenih in nepripravljenih pohodnikov po reševanju zahtevati plačilo
predlagam.vladi.si/predlog/16694
Skrbi me stavek v odgovoru, ki glasi: V letu 2011 je država sprožila tožbo do dveh neplačnikov računa za reševanje in tožbo izgubila. Od takrat zahtevkov za povračilo stroškov nismo izstavljali." Torej je kakšen dobro plačan odvetnik na sodišču dokazal, da ni šlo za namerno ali malomarno povzročitev dejstva, da je moral posredovati helikopter?! In sedaj že 5 let ni nihče plačal ničesar! Zakaj pa moramo vozniki za vsako tehnično pomoč -vleko plačati ? Upati je, da bodo pristojni pripravili dober in pameten predlog, da bodo kršilci stroške plačevali. Zavarovalničarji pa bi tudi morali pripraviti ponudbo zavarovanj za takšne primere.
Ali bo zopet ostalo pri naših predlogih ali se bo končno kaj premaknilo, če ljudje vidijo, da je zadeva neustrezno rešena?
Država bi morala reševanje zaračunavati vsaj tujcem, ne glede na to ali je šlo za nesrečo ali malomarnost. V Avstriji te doleti račun v vsakem primeru, ne glede na vzrok nesreče. Mi pa se seveda obnašamo kot hlapci in smo vsi ponosni, ker tujce zastonj vozimo iz hribov v dolino. Račun doleti kvečjemu kakšnega domačega alpinista, ker mi smo pač manj vredni od tujcev.
Se pravi bi celotni znesek reševanja zaračunali le tistim, ki so imeli neprimerno opremo? Kako in kdaj bi pa to ugotavljali? Kaj se zgodi, če stroška ne morejo kriti?
Če je cilj tega zmanjševanje reševanj zaradi neprimerne opreme, bi bil morda bolj učinkovit pristop sledeč:
Vsaka odrasla oseba, ki je imela neprimerno opremo, za kar je imelo posledico, da so jo morali reševali, mora druge opozarjati na pomen primerne opreme pri takih aktivnostih.
Kot dokaz za opravljena opozorila mora zbrati 1000 podpisov v enem letu. Če jih zbere premalo, mora preostanek plačati sorazmerno z številom preostalih podpisov.
Meni osebno je všeč švicarski model plačevanja reševanja. Vsak ima možnost plačati zavarovanje za primer reševanja, in iz tega naslova se financirajo reševanja. Ne samo helikopterskega - tudi to, da ekipa reševalcev cel dan nekoga rešuje peš, nekaj stane.
Če nisi plačal zavarovanja, nosiš vse stroške sam.
Seveda je pri tem potrebno ustrezno določiti, na katerih območjih velja to pravilo.....da se ne bi zgodilo, da si bo nekdo med vzponom na Ljubljanski grad zvil gleženj in moral plačati reševanje.
Pri pisanju predloga sem imel v mislih vse sodelujoče,ki so poleg posadke v helikopterju tudi na zemlji oz.reševalce v gorah,tako,da naj se zajame vse.
@DavidS
Naredi predlog v tej smeri. Mislim da je zelo pameten predlog.
Če to ne zmore zasebna zavarovalnica, naj to uredi javna zavarovalnica, država.