Omejitev zvonenja cerkvenih zvonov

Odziv Ministrstva za okolje in prostor

1. Kratka analiza veljavne ureditve

Z namenom, da se izogne, prepreči ali zmanjša škodljive učinke, vključno z motnjami, ki jih povzroča hrup v okolju, so v Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 105/05, 34/08, 109/09 in 62/10; v nadaljevanju Uredba) določeni ukrepi za zmanjšanje obremenjenosti okolja s hrupom.

Določbe te Uredbe se uporabljajo za hrup v okolju, ki ga na posameznem območju osnovne namenske rabe prostora, občutljivem za hrup v okolju, povzročajo stalne ali občasne emisije hrupa enega ali več virov obremenjevanja okolja s hrupom.

2. Analiza predloga

Predlog 7712-237 apelira na popolno prepoved zvonjenja in bitja cerkvenih zvonov od 22h do 7h. Avtor predloga, ki živi po vsej verjetnosti v neposredni bližini sakralnega objekta, da se na območju države prepove onesnaževanja okolja s hrupom v povezavi z emisijami hrupa, ki ga povzroča vsakodnevno in permanentno zvonjenje cerkva in sicer v nočnem času.

3. Razlogi za primernost predloga za nadaljnjo obravnavo

Veljavni slovenski okoljski predpisi, ki urejajo varstvo pred hrupom, zvonjenja cerkvenih zvonov ne regulirajo, saj cerkveni zvonovi v zakonodaji niso opredeljeni kot vir hrupa. Vlada RS je s sprejetjem Uredbe leta 2005 skupaj z Uredbo o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju iz leta 2004 prenesla v slovenski pravni red zakonodajo EU na področju varstva okolja pred hrupom skladno z Direktivo 2002/49/ES o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (v nadaljevanju Direktiva). Iz Direktive izhaja, da je hrup opredeljen kot "hrup v okolju, ki je nezaželen ali škodljiv zunanji zvok, ki ga povzročajo človekove aktivnosti, vključno s hrupom, ki ga oddajajo prevozna sredstva v cestnem, železniškem in zračnem prometu ter naprave na območjih z industrijsko dejavnostjo, kot so na primer naprave, za katere je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v skladu s predpisi, ki urejajo emisije naprav, in ki lahko povzročajo onesnaženje večjega obsega", ne glede na to, da je hrup vsak zvok, ki lahko vzbuja nemir, moti človeka pri delu in škoduje njegovemu zdravju ali počutju.

Direktiva med vire hrupa, za katere bi bilo treba s predpisi določiti omejitve za njihovo obratovanje zaradi povzročanja hrupa, ne šteje cerkvenih zvonov predvsem iz razloga, da je zvok, ki ga povzroča zvonjenje cerkvenih zvonov, primerljiv z zvokom, ki ga generirajo glasbila. Zvonjenje je namreč po frekvenčni analizi zvoka primerljivo s toni glasbene lestvice in zvokom, ki nastaja ob igranju glasbil in za katerega običajno smatramo, da ni nezaželen ali moteč za ljudi, kar pa seveda ne velja za frekvenčne komponente znotraj spektra, ki nimajo glasbenega značaja, saj le-te negativno vplivajo na celotni zven tona in so ušesom neprijetne in posledično moteče.

Ne glede na navedeno pa se zavedamo, da je tudi zvonjenje cerkvenih zvonov, tako kot to velja za disonantno kvaliteto zvoka, lahko moteče za nekatere ljudi, saj se na nas občasno obrnejo posamezniki, ki jih moti zvonjenje cerkvenih zvonov ter nas hkrati pozivajo, naj država ukrepa v zvezi z zmanjšanjem emisij tovrstnega hrupa. Iz pisem lahko razberemo, da gre po navadi za tiste prebivalce, ki živijo v neposredni bližini sakralnih objektov oziroma cerkvenih zvonikov.

Naj dodamo, da tudi opravljene meritve izkazujejo, da zvok cerkvenih zvonov običajno ne presega kritičnih vrednosti, določenih za kratkotrajno obremenitev okolja s hrupom in mu zato ne moremo pripisati škodljivih učinkov na zdravje ljudi. Glede na to, da zvok cerkvenih zvonov več ali manj obremenjuje okolje kratkotrajno, saj traja zvonjenje običajno le nekaj minut, je kritična obremenitev v bližini cerkva presežena le izjemoma, pa še takrat gre to preseganje predvsem na račun slabega prostorskega planiranja, na podlagi katerega se je izvedla neprimerna umestitev stanovanjskih stavb ali drugih stavb z varovanimi prostori v bližino cerkvenega zvonika.

Menimo, da je v tistih redkih primerih, ko se stavbe z varovanimi prostori nahajajo preblizu cerkvenih zvonikov in obstoji verjetnost preseganja kritične vrednosti za kratkotrajno obremenitev s hrupom, možno dogovoriti prilagoditev nastavitve glasnosti zvonov v okviru dogovora vseh prizadetih znotraj krajevnih skupnosti oziroma občin. Temu primerno je potrebno primere zvonjenja, ki so moteči za okoliške prebivalce, obravnavati posamično, se pravi na način, da se najde rešitev v okviru dogovora med prebivalci, ki živijo v neposredni okolici sakralnega objekta in cerkvenim predstojnikom.

Ugotavljamo namreč, da urejanje režima zvonjenja cerkva s predpisom ter neodvisno od značilnosti zvonov in umeščenosti cerkve na določenem območju, v nobenem primeru ne bi bila ustrezna rešitev reguliranja zvonjenja vseh objektov tovrstnega pomena na nivoju Slovenije.