Splošni uspeh v srednji šoli kot aritmetična sredina končnih ocen posameznih predmetov
Trenutni odstavek (3) 19. člena Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah je malce preohlapen in nenatančen, saj ne razlaga vseh primerov nabora in kombinacij končnih ocen, ki tvorijo dijakov splošni uspeh. Zaradi njegove ohlapnosti je odstavku (3) dodan odstavek (4), ki je prav tako nekoliko sporen, saj v praksi dopušča zelo subjektivno obravnavo dijaka, katerega ocene odstopajo od meril iz odstavka (3).
Trenutni člen:
19. člen
(splošni uspeh)
(1) Oddelčni učiteljski zbor, v izobraževanju odraslih pa strokovni aktiv, potrdi na predlog razrednika splošni uspeh dijaku po tem, ko ta uspešno opravi vse obveznosti, določene z učnim načrtom oziroma katalogom znanj.
(2) Splošni uspeh se določi kot: odličen, prav dober, dober in zadosten.
(3) Dijak doseže:
– odličen splošni uspeh, če je najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno odlično (5), pri ostalih pa z oceno prav dobro (4),
– prav dober učni uspeh, če je najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno prav dobro (4), pri ostalih pa z oceno dobro (3),
– dober učni uspeh, če je najmanj pri polovici predmetov ocenjen z oceno dobro (3), pri ostalih pa z oceno zadostno (2),
– zadosten učni uspeh, če je pri več kot polovici predmetov ocenjen z oceno zadostno (2), pri ostalih pa z oceno pozitivno.
(4) Pri določanju splošnega uspeha, če gre za odstopanje od meril iz prejšnjega odstavka, se upošteva dijakovo znanje in napredek, prizadevnost, delavnost in samostojnost v vzgojnem in izobraževalnem procesu ter odnos do izpolnjevanja obveznosti. Splošni uspeh na predlog razrednika, učitelja, ki dijaka poučuje ali ravnatelja, določi oddelčni učiteljski zbor, v izobraževanju odraslih pa strokovni aktiv.
Primer: Dijak ima skupno 12 predmetov, od tega ima 11 zaključenih z oceno odlično (5), enega pa z zadostno (2). Kakšen bi bil njegov splošni uspeh? Kaj pa če bi imel eno oceno dobro (3), vse ostale pa odlično (5)? Pa če bi imel šest ocen dobro (3) in šest odlično (5)? Trenutni pravilnik ne specificira, kaj se zgodi v takih primerih. Vse je prepuščeno subjektivni presoji razrednika/učitelja/ravnatelja. Poleg tega pa je zborovanje učiteljev za določanje splošnega uspeha posameznega dijaka, ki odstopa od meril trenutnega odstavka (3) 19. člena, zanje tudi zares čas jemajoče.
Končne ocene pri posameznih predmetih naj bi bile med seboj enakovredne, saj naj bi tudi predmeti bili med seboj enakovredni, četudi včasih prihaja do raznih favoriziranj določenih predmetov. Iz vsega navedenega je čutiti potrebo po objektivizaciji in avtomatizaciji pravilnika. Za določanje končnega uspeha dijaka se statistično gledano zdi metoda aritmetične sredine kot srednje vrednosti povsem ustrezna, saj kot že rečeno naj bi bile končne ocene predmetov med seboj enakovredne.
Ob predpostavki, da so končne ocene vseh predmetov enakovredne, torej predlagam, da se spremeni odstavek (3) in po potrebi črta odstavek (4) 19. člena Pravilnika o ocenjevanju znanja v srednjih šolah.
Predlagana sprememba:
19. člen
(splošni uspeh)
(1) Oddelčni učiteljski zbor, v izobraževanju odraslih pa strokovni aktiv, potrdi na predlog razrednika splošni uspeh dijaku po tem, ko ta uspešno opravi vse obveznosti, določene z učnim načrtom oziroma katalogom znanj.
(2) Splošni uspeh se določi kot: odličen, prav dober, dober in zadosten.
(3) Dijak doseže:
– odličen splošni uspeh, če je aritmetična sredina ocen predmetov na intervalu [4˙50, 5˙00]
– prav dober učni uspeh, če je aritmetična sredina ocen predmetov na intervalu [3˙50, 4˙50)
– dober učni uspeh, če je aritmetična sredina ocen predmetov na intervalu [2˙50, 3˙50)
– zadosten učni uspeh, če je aritmetična sredina ocen predmetov na intervalu [2˙00, 2˙50)