13. 9. 2016
Odziv Ministrstva za pravosodje
Po veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US in 48/15 – odl. US.) smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu, razen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, v katerem lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (86. člen). Stranka lahko torej v pravdnem postopku že sedaj samostojno opravlja vsa pravdna dejanja in ne potrebuje pooblaščati odvetnika ali osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Edina izjema je določena glede vlaganja izrednih pravnih sredstev.
Obvezno odvetniško zastopanje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni določeno zgolj zaradi varovanja interesov stranke, temveč tudi in predvsem zaradi varovanja pravnega reda v celoti. Stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne izpodbija le argumentov nasprotne stranke, temveč tudi argumente višjega sodišča, saj se z izrednim pravnim sredstvom praviloma izpodbija odločitev višjega sodišča. Odvetnik kot pravni strokovnjak lahko argumentaciji višjega sodišča prepričljivo nasprotuje. Obvezno odvetniško zastopanje zagotovo pripomore h kakovosti sojenja ter s tem k dograjevanju in izpopolnitvi pravnega reda skozi sodno prakso, kar je predvsem naloga Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi, pripomore pa lahko tudi k razbremenitvi sodišč in s tem k pospešitvi postopkov ter k zmanjšanju zaostankov na sodiščih. Ureditev, da je za postopek pred instančnmi sodišči, predvsem pred najvišjim sodiščem v državi, predpisano obvezno odvetniško zastopanje, je tudi primerjalnopravno pogosta.
Tudi glede ureditve v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP; Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 8/16 – odl. US.) lahko ugotovimo, da ima obdolženec pravico, da se brani sam, seveda pa ima možnost, da se brani s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov (12. člen). Po določbah ZKP torej velja, da se lahko obdolženec v vseh fazah postopka, tudi v postopku pred Vrhovnim sodiščem, brani sam. To ne velja le v primerih, ko je predpisana obvezna obramba. V določenih primerih je namreč zaradi obdolženčevih osebnih lastnosti, posebnega stanja, v katerem se nahaja, zaradi teže kaznivega dejanja ali zaradi drugih posebnih okoliščin predpisana obvezna obramba s pomočjo zagovornika. Če si obdolženec v teh primerih ne vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče (12. člen); postavi pa se lahko samo odvetnik (70. člen). V teh primerih se šteje, da se obdolženec sam ne more uspešno braniti oziroma zaradi teže kaznivega dejanja načelo pravičnosti zahteva, da je obdolžencu zagotovljena strokovna pomoč. V primerih obvezne obrambe mora obdolženec imeti zagovornika tudi, če je sam odvetnik.
Na Ministrstvu za pravosodje ocenjujemo, da je veljavna ureditev obravnavanega področja povsem ustrezna. Zahteva po kvalitetnem zastopanju v kazenskem postopku je bistvena, saj pripomore k enakosti orožij, zato mora zakonodajalec z zakonom omogočiti čimbolj strokovno, kvalificirano in kvalitetno pomoč obdolžencem, temu cilju pa najbolj ustreza pomoč odvetnika, ki mora ravnati skladno z odgovornostmi in zahtevami svojega poklica. Prav tako je glede zastopanja v civilnem sodnem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi iz zgoraj opisanih razlogov nujno, da je zastopanje zaupano posebej kvalificirani osebi, to je odvetniku.
Glede na navedeno menimo, da predlog na splošno ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Za zamudo pri posredovanju odgovora se vam opravičujemo in vas lepo pozdravljamo.