24. 5. 2016
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V skladu z določbo 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-2) se morajo s 1.1.2014 obvezno zavarovati osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo, razen če so uživalci pokojnine. Za delo iz drugega pravnega razmerja se šteje delo oziroma storitev, kadar se plačilo na podlagi tega pravnega razmerja, po zakonu, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek in ni oproščen plačila dohodnine, ali drug dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Gre za opravljanje dela na podlagi podjemne, avtorske ali druge pogodbe civilnega prava; delo prokurista ali poslovodne osebe po predpisih o gospodarskih družbah; delo na podlagi imenovanja v organe kapitalske ali osebne družbe, fundacije, zavoda, zadruge, zbornice, lokalne skupnosti ali druge pravne osebe javnega ali zasebnega prava; delo na podlagi imenovanja za stečajnega upravitelja, likvidacijskega upravitelja ali upravitelja prisilne poravnave; delo na podlagi vpisa v register sodnih izvedencev ali sodnih cenilcev itd. Enako kot za vse ostale zavarovalne podlage prispevek v tem primeru znaša 24,35%. Osnova za plačilo prispevkov za zavarovance iz 18. člena tega zakona je vsako posamezno plačilo za opravljeno delo oziroma storitev, prejeto na podlagi drugega pravnega razmerja, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino šteje za dohodek.
Ne glede na določbe o prednostnem vrstnem redu zavarovanja se na podlagi drugega pravnega razmerja posamezniki zavarujejo zgolj tedaj, ko niso obvezno vključene v zavarovanje na podlagi katerekoli druge zavarovalne podlage in če niso upokojenci. Tudi v primeru vključitve v zavarovanje na podlagi določb zakona, ki ureja trg dela, zakona, ki ureja starševsko varstvo, itd. oziroma v primeru prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, se torej osebam ni treba obvezno vključiti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi opravljanja drugega pravnega razmerja, se je pa taka oseba v tem primeru dolžna vključiti v posebne primere zavarovanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 20. člena ZPIZ-2 in za ta namen plačati tudi prispevek (8,85% od pokojninske osnove, ki jo v tem primeru predstavlja vsako posamezno plačilo za opravljeno delo oziroma storitev, prejeto na podlagi drugega pravnega razmerja, razen če gre za plačilo, prejeto na podlagi drugega pravnega razmerja, na podlagi katerega je oseba zavarovana po tretjem do petem odstavku 20. člena tega zakona).
Na tem mestu bi želeli poudariti, da ne drži trditev predlagatelja, da se obdobje vključitve v obvezno pokojninsko zavarovanje na podlagi 18. člena ZPIZ-2 ne všteva v t.i. »delovno dobo«, pri čemer je potrebno pojasniti, da termina delovne dobe veljavni zakon ne pozna več. V primeru, da je oseba vključena v zavarovanje na podlagi 18. člena ZPIZ-2, bo iz tega naslova imela priznano tako pravico do pokojninske oziroma zavarovalne dobe kot tudi do pokojninske dobe brez dokupa, prav tako pa se bodo prejemki iz tega razmerja vštevali v pokojninsko osnovo.
Obvezno zavarovanje se v primeru dela iz drugega pravnega razmerja vzpostavi po preteku koledarskega leta, ko se na podlagi podatkov FURS ugotovi skupni letni znesek vseh prejemkov iz drugih pravnih razmerij, ki jih je prejel zavarovanec v preteklem koledarskem letu in od katerih so plačani prispevki, na njegovi podlagi ter z upoštevanjem drugih obveznih zavarovanj pa se izračuna trajanje zavarovalne dobe. Tak način ugotavljanja zavarovalne dobe za nazaj je v ZPIZ-2 povsem nov. V zavarovalno dobo se šteje obdobje, ugotovljeno na podlagi skupnega letnega zneska vseh prejemkov iz drugih pravnih razmerij, trajanje pa se ugotovi tako, da se prizna po en mesec zavarovalne dobe za vsakih doseženih 60% povprečne mesečne plače iz leta, za katero se opravi izračun, vendar največ 12 mesecev za posamezno koledarsko leto. Če skupni letni znesek vseh prejemkov iz drugih pravnih razmerij ne dosega 60% povprečne mesečne plače, se ugotovi trajanje zavarovalne dobe v sorazmernem delu. V prehodnem obdobju od leta 2013 do leta 2018 je treba upoštevati zneske referenčnih osnov, kot so določeni v 8. in 11. odstavku 410. člena ZPIZ-2 (v letu 2013 in 2014 znesek minimalne plače, v letu 2015 znesek 54 % povprečne plače, v letu 2016 znesek 56 % povprečne plače in v letu 2017 znesek 58 % povprečne plače).
Določen pa je tudi način ugotavljanja zavarovalne dobe v primeru kombinacije z drugimi zavarovalnimi podlagami ter za primer, ko je zavarovanec prejemal dohodke iz drugega pravnega razmerja v letu, v katerem je uveljavil pravico do pokojnine. Če trajanje zavarovalne dobe, izračunano na podlagi dohodkov zavarovanca, skupaj z zavarovalno dobo iz obveznega ali prostovoljnega zavarovanja v posameznem koledarskem letu preseže 12 mesecev zavarovalne dobe, se trajanje zavarovalne dobe izračuna do dopolnitve 12 mesecev zavarovanja, prejeti zneski plačil iz drugih pravnih razmerij pa se upoštevajo za izračun pokojninske osnove v celoti, če so od njih plačani prispevki.
Ko je ugotovljeno trajanje zavarovalne dobe na tej podlagi, je potrebno, ob upoštevanju drugih podatkov zavarovanca o zavarovanju vtem letu, to obdobje umestiti med druga zavarovančeva obdobja zavarovanja, tekom katerih zavarovanje še ni evidentirano.
Glede na navedeno, je v veljavnem ZPIZ-2 tako upoštevano temeljno načelo »vsako delo šteje«, v okviru katerega se od vseh oblik dela, med drugim tudi od dela iz drugega pravnega razmerja, plačujejo prispevki. Osebe so na tej podlagi vključene v obvezno zavarovanje, doba zavarovanja pa se jim šteje kot pokojninska doba brez dokupa.