Nevarna jakost glasbe v nočnih klubih in diskotekah

Odziv Ministrstva za zdravje

Mednarodno priznane smernice, ki bi priporočale mejne vrednosti jakosti glasbe v nočnih klubih in diskotekah za obiskovalce, niso izdelane. Določene pa so mejne vrednosti za delavce, ki delajo v okolju, kjer je stalno prisotna glasba in sicer v zakonodaji, ki obravnava hrup na delovnem mestu. Podrobno stališče glede te problematike je že podalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v dopisu št. 1021-141/2014/2 z dne 3. 12. 2014.

Znanstveni odbor za nastajajoča in novo ugotovljena zdravstvena tveganja v poročilu o možnih zdravstvenih tveganjih pri uporabi prenosnih glasbenih predvajalnikov navajajo sledeča priporočila: Verjetnost je zanemarljiva, če raven hrupa ne presega 80dB(A). Ta raven je ocenjena kot varna, ne glede nato, kako dolgo traja izpostavljenost zvoku prenosnega predvajalnika glasbe. Za višje nivoje hrupa, ki presegajo 80dB(A), je varnost izpostavljenosti hrupu določena na podlagi principa enake energije zvoka, ki pravi, da je poškodba sluha enaka pri enki energiji zvoka. Ob predpostavki, da povprečni poslušalec glasbo posluša 1 uro vsak dan, bo mejna vrednost določena za delavce presežena, ko bo nivo zvoka nad 89 dB(A). Če poslušalec posluša glasbo pri nivoju 100 dB(A), kar je pogosto omenjena tudi povprečna vrednost ravni glasbe v nočnih klubih, je čas vsakodnevnega poslušanja glasbe omejen na slabih 5 min, če te navade trajajo toliko let, kot traja delovna doba delavca. Ker ne pričakujemo, da bi enake navade obiskovanja nočnih klubov in diskotek trajale več 10 let, Nacionalni inštitut za javno zdravje podaja oceno za naslednjih pet let. Pri osebah, ki nočni klub obiskuje enkrat na teden v obdobju petih let, ne pričakujemo trajnih poškodb sluha, če obisk traja do 2 uri, glasba pa ne presega povprečnega nivoja 95 dB(A), ob predpostavki, da posamezne konice zvoka ne dosegajo vrednosti, ki lahko povzročijo akutne poškodbe sluha. Za odrasle je ta vrednost 140 dB(A) za otroke pa 120 dB(A).

Nacionalni inštitut za javno zdravje meni, da bi bilo potrebno izpostavljenost glasbi v nočnih klubih in diskotekah natančneje določiti na podlagi rezultatov epidemioloških študij, ki bi jih izvedli med udeleženci glasbenih prireditev.

Nacionalni inštitut podaja naslednja splošna priporočila:

• primerna izbira prireditvenega prostora in skrb za dobro akustiko v prostorih (nočni klubi, diskoteke);
• primerna postavitev zvočnikov, tako, da obiskovalci ne morejo priti v neposredno bližino le-teh;
• primerna urejenost prostorov v nočnem klubu, da se lahko obiskovalci vsaj začasno lahko umaknejo v mirnejše okolje;
• izvajanje meritev hrupa v prostorih;
• obvestilo pri vhodu v nočni klub, da nivo zvoka v klubu dosega vrednosti, ki bi lahko predstavljale nevarnost za okvare sluha, kjer je to možno;
• udeležencem naj bodo na voljo brezplačni čepki za ušesa;
• udeleženci naj si vsako uro vzamejo vsaj deset minut odmora, ki ga preživijo v mirnem okolju;
• bolj občutljivi obiskovalci, na primer tisti, ki zaznavajo stalno šumenje v ušesih, naj bodo še posebej previdni, saj se njihov stanje po obisku kluba lahko zelo poslabša.

Glede na strokovno mnenje Nacionalnega inštituta za javno zdravje bo Ministrstvo za zdravje v prihodnje zagotovilo ozaveščanje na področju hrupa, ki ga povzroča jakost glasbe v nočnih klubih in diskoteke oz. zagotovilo objavo splošnih priporočil za organizatorje in udeležence glasbenih dogodkov.

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Ministrstvo uvodoma pojasnjuje, da Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11) – v nadaljevanju zakon, kot tudi vsa ostala zakonodaja na tem področju, obravnava odnos na področju varnosti in zdravja pri delu med delodajalcem in delavcem. V tej zvezi se torej zakonodaja na področju varnosti in zdravja pri delu ne nanaša na obiskovalce v nočnih klubih in diskotekah. Zato se ministrstvo v svojem odgovoru lahko naveže le na tisti del predloga vladi, ki se nanaša na uporabo osebne varovalne opreme varnostnikov.

Zakon določa pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Kot delodajalec se po tem zakonu šteje vsaka pravna ali fizična oseba in drug subjekt, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se kot delodajalec šteje oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu.

Kot delavec pa se po tem zakonu šteje oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se kot delavec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršni koli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca ali oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja.

Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.

Delodajalec mora posebno skrb nameniti zagotovitvi varnosti in zdravja nosečih delavk, mladih in starejših delavcev ter delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo ter pri izbiri ukrepov upoštevati posebna tveganja, katerim so ti delavci izpostavljeni pri delu, v skladu s posebnimi predpisi.

Delodajalec mora upoštevati okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh.

Za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu mora delodajalec upoštevati naslednja temeljna načela:

• izogibanje nevarnostim;
• ocenjevanje tveganj;
• obvladovanje nevarnosti pri viru;
• prilagajanje dela posamezniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, izbiro delovne in osebne varovalne opreme ter delovnih in proizvajalnih metod, še zlasti pa tako, da odpravlja monotono delo ter pogoje z vsiljenim ritmom dela in ostale zdravju škodljive okoliščine (humanizacija dela);
• prilagajanje tehničnemu napredku;
• nadomeščanje nevarnega z nenevarnim ali manj nevarnim;
• razvijanje celovite varnostne politike, ki vključuje tehnologijo, organizacijo dela, delovne pogoje, medčloveške odnose ter dejavnike delovnega okolja;
• dajanje prednosti kolektivnim varnostnim ukrepom pred individualnimi;
• dajanje ustreznih navodil in obvestil delavcem.

Eno najpomembnejših temeljnih načel je ocenjevanje tveganj. Delodajalec mora pisno oceniti tveganja, katerim so delavci izpostavljeni, oziroma bi lahko bili izpostavljeni pri delu ter pri tem upoštevati postopek, ki obsega zlasti:

• identifikacijo oziroma odkrivanje nevarnosti;
• ugotovitev, kdo od delavcev bi bil lahko izpostavljen identificiranim nevarnostim;
• oceno tveganja, v kateri sta upoštevana verjetnost nastanka nezgod pri delu, poklicnih bolezni oziroma bolezni v zvezi z delom in resnost njihovih posledic;
• odločitev o tem, ali je tveganje sprejemljivo;
• odločitev o uvedbi ukrepov za zmanjšanje nesprejemljivega tveganja.

Eno od večjih tveganj v nočnih klubih in diskotekah prav gotovo predstavlja hrup, oziroma glasna glasba. Hrup na delovnem mestu obravnava Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu (Uradni list RS, št 17/06, popr. 18/06) – v nadaljevanju pravilnik, ki določa zahteve za varovanje delavcev pred tveganji za varnost in zdravje, ki so ali bi lahko bili posledica izpostavljenosti hrupu ter pred tveganji za poškodbe sluha. Pravilnik prav tako določa obveznosti delodajalca v zvezi z varovanjem delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu.

Pravilnik tako predpisuje, kot referenčne vrednosti, mejni vrednosti izpostavljenosti in opozorilne vrednosti izpostavljenosti v osemurnem delavniku ter konične ravni zvočnih tlakov, in sicer:

a) mejni vrednosti izpostavljenosti: ločeno za L(EX,8h) = 87 dB(A) in p(peak) = 200 Pa (140 dB(C) glede na referenčni tlak 20 µPa);

b) zgornji opozorilni vrednosti izpostavljenosti: ločeno za L(EX,8h) = 85 dB(A) in p(peak) = 140 Pa (137 dB(C) glede na referenčni tlak 20 µPa);

c) spodnji opozorilni vrednosti izpostavljenosti: ločeno za L(EX,8h) = 80 dB(A) in p(peak) = 112 Pa (135 dB(C) glede na referenčni tlak 20 µPa).

Delodajalec mora v skladu z zakonom presoditi razmere glede hrupa, ki so mu delavci izpostavljeni, presojo utemeljiti in po potrebi zagotoviti meritve ravni hrupa v skladu s tehničnimi standardi in značilnostmi razmer. Postopki meritev in uporabljeni merilni instrumenti morajo omogočiti zaključek, ali so v danem primeru presežene opozorilne oziroma mejne vrednosti.

Glede na tako izdelano oceno tveganja mora delodajalec, izhajajoč iz temeljnih načel varnosti in zdravja pri delu ter ob upoštevanju tehničnega napredka z razpoložljivimi ter primernimi ukrepi zagotoviti, da se tveganja, ki izhajajo iz izpostavljenosti hrupu, odpravijo pri viru ali zmanjšajo na najnižjo možno mero tako, da:

Kadar tveganj pred izpostavljenostjo hrupu ni možno preprečiti z drugimi ukrepi, mora delodajalec dati delavcem na razpolago ustrezno osebno varovalno opremo v skladu z zakonom in predpisi o osebni varovalni opremi,

Delavci morajo imeti na razpolago osebno varovalno opremo za varovanje sluha vsaj takrat, kadar izpostavljenost hrupu presega eno od obeh ali obe spodnji opozorilni vrednosti ter uporabljati osebno varovalno opremo za varovanje sluha takrat, kadar je izpostavljenost hrupu enaka ali presega eno od obeh ali obe zgornji opozorilni vrednosti, ki so določene v pravilniku. Delodajalec mora pri tem zagotoviti, da delavci osebno varovalno opremo za varovanje sluha uporabljajo in je odgovoren za nadzor nad učinkovitostjo sprejetih ukrepov v zvezi s tem.

Skladno z zahtevami pravilnika je ministrstvo, v sodelovanju s socialnimi partnerji, sprejelo tudi Praktične smernice za varovanje delavcev pred hrupom na glasbenem in razvedrilnem področju (Uradni list RS, št. 96/07) – v nadaljevanju smernice.

Smernice med drugim vsebujejo strategije za znižanje izpostavljenosti hrupu za posamezne skupine delavcev na glasbenem in razvedrilnem področju.

Strategije se tako nanašajo tudi na delodajalce - upravljavca prireditvenega prostora, na primer bara, diskoteke, gledališča, koncertne dvorane, ali pa na organizatorja dogodkov. Opisane so obveznosti delodajalca ter potrebne aktivnosti na področju varnosti in zdravja pri delu, ocenjevanje tveganj ter znižanje izpostavljenosti hrupu tako s tehničnimi, kot tudi organizacijskimi ukrepi, ki so med drugim:

• znižanje izpostavljenosti hrupu s povečanjem oddaljenosti med hrupnim virom in delavci, oziroma postavitev zvočnikov na primernejše kraje;
• pri sistemu zvočnikov znižanje glasnosti tistih zvočnikov, ki so najbližji izpostavljenim delavcem. V disko klubih je na primer smiselna montaža zvočnikov na strop nad plesiščem;
• vgradnja omejevalnikov jakosti zvoka v ojačevalnike;
• uporaba akustičnih zaslonov ob strežnih površinah, pisarnah, kuhinjah, rekreacijskih sobah ter montaža zvočnoizolacijskih vrat z ustreznim tesnjenjem;
• povečanje zvočne izoliranosti v prostorih;
• sodelovanje z akustičnimi strokovnjaki;
• določitev in označitev območij z ustreznimi varnostnimi znaki;
• uporaba elektronskih kazalnikov ravni hrupa;
• prepoved dostopa brez osebne varovalne opreme;
• zmanjšanje časa izpostavljenosti hrupu, na primer z menjavanjem delavcev.

Navedeni so tudi konkretni primeri akustičnih ukrepov.

Ministrstvo na podlagi vsega navedenega ocenjuje, da so tako z zakonom, kot tudi s pravilnikom in smernicami določene primerne in zadostne pravne podlage za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na področju izpostavljenosti delavcev pred hrupom. S smernicami pa so prikazani tudi primeri praktičnih ukrepov ter dobrih praks za zmanjšanje izpostavljenosti hrupu na delovnem mestu v nočnih klubih in diskotekah.

Ministrstvo smatra, da nadaljnji postopki v zvezi s to pobudo niso potrebni.