Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Nedotakljivost bančnih računov - razen za zneske, ki so določeni v pravnomočnih sodnih odločbah/

2494 OGLEDOV 7 KOMENTARJEV

Pozdrav vsem! Ker očitno nič več ni 'samoumevno' in se večina pravnih nesmislov lahko (uspešno - hvala Bogu) izpodbija pred evropskim sodiščem predlagam izrecno zakonsko prepoved prakse, ki jo banke sistematično izvajajo (predvsem) nad nemočnim in neozaveščenim prebivalstvom. Tu mislim predvsem na zaračunavanje različnih stroškov, ki jih komitent ni izrecno odobril oziroma se z njimi ni strinjal ter po drugi strani niso vključeni v pravnomočno sodno odločbo. Primer je strošek, ki ga banka komitentu zaračuna (in tudi takoj vzame z komitentovega računa), ko prejme od sodišča sklep o izvršbi. V skladu s splošno veljavnimi načeli bi moral vse stroške izvršilnega postopka najprej plačati upnik in ti stroški bi morali biti opredeljeni tudi v samem Sklepu o izvršbi. Razni 'dodatni' stroški, ki jih banke neposredno zaračunajo (in tudi z njimi bremenijo komitenta) z računa komitenta, pa so konstrukt bank, katerih tendenca je izkoriščanje/zloraba (in seveda vnovčenje) svojega položaja ter izžemanje imetnikov računov. Izgovor bank in bankam naklonjenih pravnikov o obstoju 'splošnih pogojih', ki so jih banke sprejele in v katere so si banke same zapisale to pravico po mojem mnenju pravno ne vzdrži. Če že, bi banka za te (svoje!) stroške morala najprej bremeniti upnika, ki bi jih tudi moral placati, kasneje pa bi jih upnik od dolžnika šele lahko zahteval (nenazadnje, bi morali biti stroški postopka določeni že s sklapom o izvršbi). Takšno neovirano in prosto 'razpolaganje bank' s sredstvi na računih komitentov in direktno 'jemanje' s komitentovih računov je zato po moji oceni popolnoma nesprejemljivo in nezakonito, določila prej navedenih splošnih pogojev pa nična. Drugo pa je vprašanje višine teh stroškov. kot primer lahko navedem prometno kazen, ki ji državljan ni poravnal (oziroma ni mogel poravnati zaradi osebne finančne stiske). Najprej izda sklep po novem Carinski urad in pošlje izvršbo banki in komitentu ter zaračuna svojih 25 € za obdelavo dokumentacije, preučitev dokumentacije, pripravo sklepa, stroške pošiljanja na več naslovov. Zatem banka prejme ta sklap in referent vtipka v elektronski obliki št. sklepa in pritisne 'ukaz' blokirano, za kar banke zaračunajo od 25 do 33 € (kar je nerazumno velik strošek za tako malo dela in za tako časovno nepotratno delovno operacijo). Če so bančni delavci v povprečju plačani 10€ bruto na uro (referenti, ki to v resnici počnejo pa še manj) to pomeni, da je komitentu zaračunano več kot tri ure dela bančnega referenta za vnos enega sklepa o izvršbi). To je seveda nemoralno in nesprejemljivo. Zakonodajalec se mora zavedati, da VELIKA VEČINA FIZIČNIH OSEB zaide v tovrstne težave ne zaradi tega ker ne želijo plačevati svojih obveznosti temveč iz razloga KER NE MOREJO PLAČEVATI SVOJIH OBVEZNOSTI. In ob vsej tej finančni nesreči posameznika se nanj 'spravi' še cela plejada izkoriščevalcev z najrazličnejšimi prijemi finančnega izžemanja, kar še dodatno znatno poslabša finančni polažaj tega posameznika. Vlada se premalo zaveda, da je v VELIKI VEČINI PRIMEROV potrošnik žrtev marketinške mašinerije multinacionalk in pogoltnih trgovcev in jim tako tudi zlahka podleže. Torej zelo lahko pride do situacije, ko nemočni in naivni potrošnik porabi več kot bi lahko oziroma kot bi smel. Da pa ga zaradi tega še moralno obsojamo (kot neplačnika) pa je tudi svojevrstno licemerstvo. Izredno pomemben moment, ki se ga morate zavedati pa je ta, da je odprtje računa pri (katerikoli) poslovni banki za državljana OBLIGATORNO, zato bi (zgoraj opisane) finančne posledice takšne zakonsko naložene obveznosti morale biti pod posebnim režimom in kontrolo (taktirko) države in ne v absolutni diskreciji poslovnih bank. Dejstvo, da je naša država pred leti ukinila državni Urad za varstvo potrošnikov pri Ministrstvu za gospodarstvo, je svojevrsten signal, ki bi misleče (in čuteče) ljudi moral globoko zaskrbeti. Upam, da bo Vlada RS ta predlog sprejela z vso dolžno resnostjo in odgovornostjo in da bo naredila premik v smeri bolj humane družbe in družbe, ki ne dopušča odprtega lova na najbolj nemočne deležnike - potrošnike, komitente, ipd. Hvala za možnost podaje tega predloga! Lep potdrav.

12 glasov

3 glasovi

Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR J jagnje 2 predloga
STATUS PREDLOGA
  • PREDLOG POSLAN
  • ZADNJA SPREMEMBA
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


27. 11. 2014

Odziv Ministrstva za finance

Izvajanje plačilnih storitev v Republiki Sloveniji ureja Zakon o plačilnih storitvah in sistemih (Uradni list RS, št. 58/09, 34/10, 9/11 in 32/12, v nadaljevanju: ZPlaSS), ki v slovensko zakonodajo prenaša Direktivo 2007/64/ES o plačilnih storitvah na notranjem trgu. ZPlaSS v skladu z omenjeno direktivo v prvem odstavku 109. člena določa, da lahko ponudnik plačilnih storitev uporabniku v zvezi z izvršitvijo plačilne transakcije zaračuna le nadomestila, s katerimi je uporabnika predhodno obvestil v skladu s četrtim odstavkom 79. člena ZPlaSS. Glede na to mora ponudnik plačilnih storitev, pred sklenitvijo okvirne pogodbe, s katero se dogovorita o izvrševanju transakcij v prihodnosti, uporabniku posredovati informacije o vseh nadomestilih, ki jih ponudnik plačilnih storitev zaračuna uporabniku.

ZPlaSS v 140. do 142. členu ureja tudi opravljanje izvršbe na denarna sredstva dolžnika pri ponudniku plačilnih storitev, vendar le v obsegu, ki se navezuje na določbe tega zakona, ne posega pa v pravila v zvezi z izvršbo, kot jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 - ZST-1, 45/08 - ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 - odl. US, v nadaljevanju: ZIZ), oziroma Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 - ZDavNepr, 111/13, 25/14 - ZFU in 40/14 - ZIN-B, v nadaljevanju: ZDavP-2).

ZDavP-2 glede stroškov izvršbe v 152. členu določa, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Višina stroškov davčne izvršbe pa je določena v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Ta določa, da stroški za izdajo sklepa o izvršbi na dolžnikove denarne prejemke in na denarna sredstva pri bankah in hranilnicah ter dolžnikove denarne terjatve dolžnika znašajo 25 evrov. V skladu z ZDavP-2 se obračunajo v sklepu o izvršbi. Tako so stroški davčne izvršbe zgolj stroški postopka, ki so nastali v postopku izvršbe na dolžnikova denarna sredstva pri davčnem organu. Stroški ponudnikov plačilnega prometa pa niso stroški postopka, ki ga vodi davčni organ, zato se o njih davčni organ v sklepu o izvršbi ne izreka.

Stroške ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi in zavarovanju ureja 142. člen ZPlaSS. Člen predpisuje, da če ponudnik plačilnih storitev dolžniku zaračunava posebno nadomestilo za izvajanje dejanj na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju na denarna sredstva dolžnika pri tem ponudniku plačilnih storitev, morajo biti ta nadomestila primerna in v skladu z dejanskimi stroški, ki nastanejo ponudniku plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Dodatno je v 2. točki prvega odstavka 221. člena določeno, da se z globo od 2.500 do 80.000 evrov za prekršek kaznuje ponudnik plačilnih storitev, če nadomestilo, ki ga ponudnik plačilnih storitev zaračunava za izvajanje rubeža in za izvrševanje prenosa denarnih sredstev ter za opravljanje drugih dejanj na podlagi sklepa o izvršbi ali zavarovanju, ni v skladu z zahtevo iz prvega odstavka 142. člena ZPlaSS. Nadzor nad izvajanjem ZPlaSS opravlja Banka Slovenije, ki je tudi prekrškovni organ.

Priloge:

Popravki predloga

Verzija predloga z dne, 20. 9. 2014 | 10:01:57

Prepoved direktne bremenitve komitenta bank za stroške bank povezanih s prejemom sklepa o izvršbi

Pozdrav vsem! Ker očitno nič več ni 'samoumevno' in se večina pravnih nesmislov lahko (uspešno - hvala Bogu) izpodbija pred evropskim sodiščemse predlagam izrecno zakonsko prepoved prakse, ki jo banke sistematično izvajajo (predvsem) nad nemočnim in neozaveščenim prebivalstvom. Tu mislim predvsem na zaračunavanje različnih stroškov, ki jih komitent ni izrecno odobril oziroma se z njimi ni strinjal. Primer je strošek, ki ga banka komitentu zaračuna (in tudi takoj vzame z komitentovega računa), ko prejme od sodišča sklep o izvršbi. V skladu s splošno veljavnimi načeli zalaga vse stroške izvršilnega postopka upnik in ti stroški so opredeljeni tudi v samem sklepu. Razni 'dodatni' stroški, ki jih banke neposredno zaračunajo (in tudi z njimi bremenijo komitenta) z računa komitenta, pa so konstrukt bank, katerih tendenca je izkoriščanje (vnovčenje) svojega položaja in izžemanje imetnikov računov, ki jih banke (tudi na ta način) upravljajo. Izgovor bank in bankam naklonjenih pravnikov o obstoju 'splošnih pogojih', ki so jih banke sprejele in v katere so si banke same zapisale to pravico po mojem mnenju pravno ne vzdrži. Če že, bi banka te stroške morala najprej naprtiti upniku, ki bi jih tudi moral placati, kasneje pa bi jih upnik od dolžnika šele lahko zahteval (nenazadnje, bi morali biti stroški postopka določeni že s sklapom o izvršbi). Takšno neovirano in prosto 'razpolaganje bank' s sredstvi na računih komitentov in direktno 'jemanje' s komitentovih računov je zato po moji oceni popolnoma nesprejemljivo in nezakonito, določila prej navedenih splošnih pogojev pa nična. Drugo pa je vprašanje višine the stroškov. kot primer lahko navedem prometno kazen, ki ji državljan ni poravnal (oziroma ni mogel poravnati zaradi osebne finančne stiske). Najprej izda sklep po novem Carinski urad in pošlje izvršbo banki in komitentu ter zaračuna svojih 25 € za prejem dokumentacije, preučitev dokumentacije, pripravo sklepa, stroške pošiljanja na več naslovov. Zatem banka prejme ta sklap in referent vtipka v elektronski obliki št. sklepa in pritisne 'ukaz' blokirano, za kar banke zaračunajo od 25 do 33 € (kar je nerazumno veliko za tako malo dela in za tako časovno nepotratno delovno operacijo). Če so bančni delavci v povprečju plačani 10€ bruto na uro (referenti, ki to v resnici počnejo pa še manj) to pomeni, da je komitentu zaračunano več kot tri ure dela bančnega referenta za vnosom enega sklepa o izvršbi). To je seveda nemoralno in nesprejemljivo. Zakonodajalec se mora zavedati, da VELIKA večina fizičnih oseb zaide v tovrstne težave ne zaradi tega ker ne želijo plačevati svojih obveznosti temveč iz razloga KER NE MOREJO PLAČEVATI SVOJIH OBVEZNOSTI. In ob vsej tej finančni nesreči posameznika se nanj 'spravi' še cela plejada izkoriščevalcev z najrazličnejšimi prijemi finančnega izžemanja. Vlada se premalo zaveda, da je v VELIKI VEČINI PRIMEROV potrošnik žrtav marketinške mašinerije multinacionalk in pogoltnih trgovcev in jih tako tudi zlahka podleže. Torej zelo lahko pride v situacijo, ko nemočni in naivni potrošnik porabi več kot bi lahko oziroma kot bi smel. Da pa ga zaradi tega še moralno obsojamo (kot neplačnika) pa je svojevrstno licemerstvo. Dejstvo, da je naša država pred leti ukinila državni Urad za varstvo potrošnikov pri Ministrstvu za gospodarstvo, je svojevrsten signal, ki bi misleče (in čuteče) ljudi moral globoko zaskrbeti. Upam, da bo Vlada RS ta predlog sprejela z vso dolžno resnostjo in odgovornostjo in da bo naredila premik v smeri bolj humane družbe in družbe, ki ne dopušča odprtega lova na najbolj nemočne deležnike - potrošnike, komitente, ipd. Hvala za možnost podaje tega predloga! Lep potdrav.

Verzija predloga z dne, 20. 9. 2014 | 10:06:17

Nedotakljivost bančnih računov - razen za zneske, ki so določeni v pravnomočnih sodnih odločbah/

Pozdrav vsem! Ker očitno nič več ni 'samoumevno' in se večina pravnih nesmislov lahko (uspešno - hvala Bogu) izpodbija pred evropskim sodiščem predlagam izrecno zakonsko prepoved prakse, ki jo banke sistematično izvajajo (predvsem) nad nemočnim in neozaveščenim prebivalstvom. Tu mislim predvsem na zaračunavanje različnih stroškov, ki jih komitent ni izrecno odobril oziroma se z njimi ni strinjal ter po drugi strani niso vključeni v pravnomočno sodno odločbo. Primer je strošek, ki ga banka komitentu zaračuna (in tudi takoj vzame z komitentovega računa), ko prejme od sodišča sklep o izvršbi. V skladu s splošno veljavnimi načeli bi moral vse stroške izvršilnega postopka najprej placate upnik in ti stroški bi morali biti opredeljeni tudi v samem Sklepu o izvršbi. Razni 'dodatni' stroški, ki jih banke neposredno zaračunajo (in tudi z njimi bremenijo komitenta) z računa komitenta, pa so konstrukt bank, katerih tendenca je izkoriščanje (vnovčenje) svojega položaja in izžemanje imetnikov računov. Izgovor bank in bankam naklonjenih pravnikov o obstoju 'splošnih pogojih', ki so jih banke sprejele in v katere so si banke same zapisale to pravico po mojem mnenju pravno ne vzdrži. Če že, bi banka za te stroške morala najprej bremeniti upnika, ki bi jih tudi moral placati, kasneje pa bi jih upnik od dolžnika šele lahko zahteval (nenazadnje, bi morali biti stroški postopka določeni že s sklapom o izvršbi). Takšno neovirano in prosto 'razpolaganje bank' s sredstvi na računih komitentov in direktno 'jemanje' s komitentovih računov je zato po moji oceni popolnoma nesprejemljivo in nezakonito, določila prej navedenih splošnih pogojev pa nična. Drugo pa je vprašanje višine the stroškov. kot primer lahko navedem prometno kazen, ki ji državljan ni poravnal (oziroma ni mogel poravnati zaradi osebne finančne stiske). Najprej izda sklep po novem Carinski urad in pošlje izvršbo banki in komitentu ter zaračuna svojih 25 € za prejem dokumentacije, preučitev dokumentacije, pripravo sklepa, stroške pošiljanja na več naslovov. Zatem banka prejme ta sklap in referent vtipka v elektronski obliki št. sklepa in pritisne 'ukaz' blokirano, za kar banke zaračunajo od 25 do 33 € (kar je nerazumno velik strošek za tako malo dela in za tako časovno nepotratno delovno operacijo). Če so bančni delavci v povprečju plačani 10€ bruto na uro (referenti, ki to v resnici počnejo pa še manj) to pomeni, da je komitentu zaračunano več kot tri ure dela bančnega referenta za vnosom enega sklepa o izvršbi). To je seveda nemoralno in nesprejemljivo. Zakonodajalec se mora zavedati, da VELIKA večina fizičnih oseb zaide v tovrstne težave ne zaradi tega ker ne želijo plačevati svojih obveznosti temveč iz razloga KER NE MOREJO PLAČEVATI SVOJIH OBVEZNOSTI. In ob vsej tej finančni nesreči posameznika se nanj 'spravi' še cela plejada izkoriščevalcev z najrazličnejšimi prijemi finančnega izžemanja. Vlada se premalo zaveda, da je v VELIKI VEČINI PRIMEROV potrošnik žrtav marketinške mašinerije multinacionalk in pogoltnih trgovcev in jih tako tudi zlahka podleže. Torej zelo lahko pride do situacije, ko nemočni in naivni potrošnik porabi več kot bi lahko oziroma kot bi smel. Da pa ga zaradi tega še moralno obsojamo (kot neplačnika) pa je tudi svojevrstno licemerstvo. Izredno pomemben moment, ki se ga morate zavedati pa je ta, da je odprtje računa pri (katerikoli) poslovni banki za državljana OBLIGATORNO, zato bi (zgoraj opisane) finančne posledice takšne zakonsko naložene obveznosti morale biti pod posebnim režimom in kontrolo (taktirko) države in ne v absolutni diskreciji poslovnih bank. Dejstvo, da je naša država pred leti ukinila državni Urad za varstvo potrošnikov pri Ministrstvu za gospodarstvo, je svojevrsten signal, ki bi misleče (in čuteče) ljudi moral globoko zaskrbeti. Upam, da bo Vlada RS ta predlog sprejela z vso dolžno resnostjo in odgovornostjo in da bo naredila premik v smeri bolj humane družbe in družbe, ki ne dopušča odprtega lova na najbolj nemočne deležnike - potrošnike, komitente, ipd. Hvala za možnost podaje tega predloga! Lep potdrav.

Verzija predloga z dne, 20. 9. 2014 | 10:11:21

Nedotakljivost bančnih računov - razen za zneske, ki so določeni v pravnomočnih sodnih odločbah/

Pozdrav vsem! Ker očitno nič več ni 'samoumevno' in se večina pravnih nesmislov lahko (uspešno - hvala Bogu) izpodbija pred evropskim sodiščem predlagam izrecno zakonsko prepoved prakse, ki jo banke sistematično izvajajo (predvsem) nad nemočnim in neozaveščenim prebivalstvom. Tu mislim predvsem na zaračunavanje različnih stroškov, ki jih komitent ni izrecno odobril oziroma se z njimi ni strinjal ter po drugi strani niso vključeni v pravnomočno sodno odločbo. Primer je strošek, ki ga banka komitentu zaračuna (in tudi takoj vzame z komitentovega računa), ko prejme od sodišča sklep o izvršbi. V skladu s splošno veljavnimi načeli bi moral vse stroške izvršilnega postopka najprej plačati upnik in ti stroški bi morali biti opredeljeni tudi v samem Sklepu o izvršbi. Razni 'dodatni' stroški, ki jih banke neposredno zaračunajo (in tudi z njimi bremenijo komitenta) z računa komitenta, pa so konstrukt bank, katerih tendenca je izkoriščanje/zloraba (in seveda vnovčenje) svojega položaja ter izžemanje imetnikov računov. Izgovor bank in bankam naklonjenih pravnikov o obstoju 'splošnih pogojih', ki so jih banke sprejele in v katere so si banke same zapisale to pravico po mojem mnenju pravno ne vzdrži. Če že, bi banka za te (svoje!) stroške morala najprej bremeniti upnika, ki bi jih tudi moral placati, kasneje pa bi jih upnik od dolžnika šele lahko zahteval (nenazadnje, bi morali biti stroški postopka določeni že s sklapom o izvršbi). Takšno neovirano in prosto 'razpolaganje bank' s sredstvi na računih komitentov in direktno 'jemanje' s komitentovih računov je zato po moji oceni popolnoma nesprejemljivo in nezakonito, določila prej navedenih splošnih pogojev pa nična. Drugo pa je vprašanje višine teh stroškov. kot primer lahko navedem prometno kazen, ki ji državljan ni poravnal (oziroma ni mogel poravnati zaradi osebne finančne stiske). Najprej izda sklep po novem Carinski urad in pošlje izvršbo banki in komitentu ter zaračuna svojih 25 € za obdelavo dokumentacije, preučitev dokumentacije, pripravo sklepa, stroške pošiljanja na več naslovov. Zatem banka prejme ta sklap in referent vtipka v elektronski obliki št. sklepa in pritisne 'ukaz' blokirano, za kar banke zaračunajo od 25 do 33 € (kar je nerazumno velik strošek za tako malo dela in za tako časovno nepotratno delovno operacijo). Če so bančni delavci v povprečju plačani 10€ bruto na uro (referenti, ki to v resnici počnejo pa še manj) to pomeni, da je komitentu zaračunano več kot tri ure dela bančnega referenta za vnosom enega sklepa o izvršbi). To je seveda nemoralno in nesprejemljivo. Zakonodajalec se mora zavedati, da VELIKA večina fizičnih oseb zaide v tovrstne težave ne zaradi tega ker ne želijo plačevati svojih obveznosti temveč iz razloga KER NE MOREJO PLAČEVATI SVOJIH OBVEZNOSTI. In ob vsej tej finančni nesreči posameznika se nanj 'spravi' še cela plejada izkoriščevalcev z najrazličnejšimi prijemi finančnega izžemanja. Vlada se premalo zaveda, da je v VELIKI VEČINI PRIMEROV potrošnik žrtav marketinške mašinerije multinacionalk in pogoltnih trgovcev in jih tako tudi zlahka podleže. Torej zelo lahko pride do situacije, ko nemočni in naivni potrošnik porabi več kot bi lahko oziroma kot bi smel. Da pa ga zaradi tega še moralno obsojamo (kot neplačnika) pa je tudi svojevrstno licemerstvo. Izredno pomemben moment, ki se ga morate zavedati pa je ta, da je odprtje računa pri (katerikoli) poslovni banki za državljana OBLIGATORNO, zato bi (zgoraj opisane) finančne posledice takšne zakonsko naložene obveznosti morale biti pod posebnim režimom in kontrolo (taktirko) države in ne v absolutni diskreciji poslovnih bank. Dejstvo, da je naša država pred leti ukinila državni Urad za varstvo potrošnikov pri Ministrstvu za gospodarstvo, je svojevrsten signal, ki bi misleče (in čuteče) ljudi moral globoko zaskrbeti. Upam, da bo Vlada RS ta predlog sprejela z vso dolžno resnostjo in odgovornostjo in da bo naredila premik v smeri bolj humane družbe in družbe, ki ne dopušča odprtega lova na najbolj nemočne deležnike - potrošnike, komitente, ipd. Hvala za možnost podaje tega predloga! Lep potdrav.

Verzija predloga z dne, 20. 9. 2014 | 10:24:34

Nedotakljivost bančnih računov - razen za zneske, ki so določeni v pravnomočnih sodnih odločbah/

Pozdrav vsem! Ker očitno nič več ni 'samoumevno' in se večina pravnih nesmislov lahko (uspešno - hvala Bogu) izpodbija pred evropskim sodiščem predlagam izrecno zakonsko prepoved prakse, ki jo banke sistematično izvajajo (predvsem) nad nemočnim in neozaveščenim prebivalstvom. Tu mislim predvsem na zaračunavanje različnih stroškov, ki jih komitent ni izrecno odobril oziroma se z njimi ni strinjal ter po drugi strani niso vključeni v pravnomočno sodno odločbo. Primer je strošek, ki ga banka komitentu zaračuna (in tudi takoj vzame z komitentovega računa), ko prejme od sodišča sklep o izvršbi. V skladu s splošno veljavnimi načeli bi moral vse stroške izvršilnega postopka najprej plačati upnik in ti stroški bi morali biti opredeljeni tudi v samem Sklepu o izvršbi. Razni 'dodatni' stroški, ki jih banke neposredno zaračunajo (in tudi z njimi bremenijo komitenta) z računa komitenta, pa so konstrukt bank, katerih tendenca je izkoriščanje/zloraba (in seveda vnovčenje) svojega položaja ter izžemanje imetnikov računov. Izgovor bank in bankam naklonjenih pravnikov o obstoju 'splošnih pogojih', ki so jih banke sprejele in v katere so si banke same zapisale to pravico po mojem mnenju pravno ne vzdrži. Če že, bi banka za te (svoje!) stroške morala najprej bremeniti upnika, ki bi jih tudi moral placati, kasneje pa bi jih upnik od dolžnika šele lahko zahteval (nenazadnje, bi morali biti stroški postopka določeni že s sklapom o izvršbi). Takšno neovirano in prosto 'razpolaganje bank' s sredstvi na računih komitentov in direktno 'jemanje' s komitentovih računov je zato po moji oceni popolnoma nesprejemljivo in nezakonito, določila prej navedenih splošnih pogojev pa nična. Drugo pa je vprašanje višine teh stroškov. kot primer lahko navedem prometno kazen, ki ji državljan ni poravnal (oziroma ni mogel poravnati zaradi osebne finančne stiske). Najprej izda sklep po novem Carinski urad in pošlje izvršbo banki in komitentu ter zaračuna svojih 25 € za obdelavo dokumentacije, preučitev dokumentacije, pripravo sklepa, stroške pošiljanja na več naslovov. Zatem banka prejme ta sklap in referent vtipka v elektronski obliki št. sklepa in pritisne 'ukaz' blokirano, za kar banke zaračunajo od 25 do 33 € (kar je nerazumno velik strošek za tako malo dela in za tako časovno nepotratno delovno operacijo). Če so bančni delavci v povprečju plačani 10€ bruto na uro (referenti, ki to v resnici počnejo pa še manj) to pomeni, da je komitentu zaračunano več kot tri ure dela bančnega referenta za vnos enega sklepa o izvršbi). To je seveda nemoralno in nesprejemljivo. Zakonodajalec se mora zavedati, da VELIKA večina fizičnih oseb zaide v tovrstne težave ne zaradi tega ker ne želijo plačevati svojih obveznosti temveč iz razloga KER NE MOREJO PLAČEVATI SVOJIH OBVEZNOSTI. In ob vsej tej finančni nesreči posameznika se nanj 'spravi' še cela plejada izkoriščevalcev z najrazličnejšimi prijemi finančnega izžemanja. Vlada se premalo zaveda, da je v VELIKI VEČINI PRIMEROV potrošnik žrtev marketinške mašinerije multinacionalk in pogoltnih trgovcev in jim tako tudi zlahka podleže. Torej zelo lahko pride do situacije, ko nemočni in naivni potrošnik porabi več kot bi lahko oziroma kot bi smel. Da pa ga zaradi tega še moralno obsojamo (kot neplačnika) pa je tudi svojevrstno licemerstvo. Izredno pomemben moment, ki se ga morate zavedati pa je ta, da je odprtje računa pri (katerikoli) poslovni banki za državljana OBLIGATORNO, zato bi (zgoraj opisane) finančne posledice takšne zakonsko naložene obveznosti morale biti pod posebnim režimom in kontrolo (taktirko) države in ne v absolutni diskreciji poslovnih bank. Dejstvo, da je naša država pred leti ukinila državni Urad za varstvo potrošnikov pri Ministrstvu za gospodarstvo, je svojevrsten signal, ki bi misleče (in čuteče) ljudi moral globoko zaskrbeti. Upam, da bo Vlada RS ta predlog sprejela z vso dolžno resnostjo in odgovornostjo in da bo naredila premik v smeri bolj humane družbe in družbe, ki ne dopušča odprtega lova na najbolj nemočne deležnike - potrošnike, komitente, ipd. Hvala za možnost podaje tega predloga! Lep potdrav.

Komentarji