Zvišanje invalidskih pokojnin

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

V zvezi s posredovanimi stališči pojasnjujemo, da pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji temelji na zavarovalniškem principu, kar v osnovi pomeni, da je pravica do pokojnine pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki izhaja iz minulega dela in temelji na prispevkih, vplačanih v času aktivne dobe zavarovanca ter da mora obstajati sorazmernost med vplačanimi prispevki in prejemki iz sistema, pokojnina pa naj bi predstavljala nadaljevanje oziroma nadomeščanje dohodka, ki ga je zavarovanec prejemal tekom aktivne dobe. Dolžina dopolnjene pokojninske dobe pogojuje višino odstotka, ki se uporabi za odmero starostne pokojnine, le-ta pa se razlikuje glede na spol zavarovanca. Višina vplačanih prispevkov je odvisna od višine osnove, kar pomeni, da mora oseba z višjo osnovo plačati tudi višje prispevke.

Potrebno pa je dodati, da sistem pokojninskega zavarovanja v RS vendarle ni čisti »zavarovalniški« sistem, temveč gre za sistem, ki temelji tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti. Načelo intrageneracijske solidarnosti oziroma redistribucije naš pokojninski sistem zagotavlja z omejitvijo najvišje pokojninske osnove oz. osnove za odmero pokojnine, kar posledično pomeni pri osebah z višjimi dohodki nižjo nadomestitveno stopnjo ob hkratnem dejstvu, da osnova za plačilo prispevkov ni omejena. Sedanja ureditev je predvsem posledica dejstva, da je v sistemu močno prisoten sistem solidarnosti med posamezniki oziroma redistribucije znotraj posamezne generacije, ki je sicer značilen za socialne transferje, kar pa pokojnine seveda niso. V sistemu so tako vgrajene vertikalna solidarnost med generacijo aktivnih in upokojenih (prispevki so obvezni in proporcionalni glede na prispevno osnovo; zavarovanci z višjimi plačami oziroma dohodki plačujejo prispevke od osnov, ki navzgor niso omejene, medtem ko se njihove pravice limitirajo z določitvijo najvišje pokojninske osnove), horizontalna solidarnost med upokojenci (maksimalno razmerje med pokojninami za enako dolgo dobo zavarovanja 1:4) in solidarnost med upokojenci, ki so se upokojili v različnih obdobjih. Pri invalidski upokojitvi pa je solidarnost vpeljana še v višji meri kot pri starostni pokojnini, saj pokojnina ni odmerjena zgolj od dosežene pokojninske dobe (prišteta doba, zajamčena višina minimalnih odmernih odstotkov ob nastopu invalidnosti pred 65. letom starosti, pridobitev pravice ob nižji zavarovalni dobi od 15 let, itd.).

Na gmotni položaj invalidskih upokojencev tako neposredno vplivajo odmera pokojnine od najnižje oziroma najvišje pokojninske osnove, zagotovljena najnižja pokojnina, ter poseben načina odmere invalidske pokojnine v višini 36 odstotkov (moški) ali 39 odstotkov ženske, če je invalidnost nastala pred starostjo 65 let, če pa je nastala po tej starosti pa najmanj v višini 26 odstotkov pokojninske osnove. Če je invalidnost posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, pa se pokojnina ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo odmeri najmanj v višini 57,25 odstotka od pokojninske osnove.

Načeli vzajemnosti in solidarnosti sta tako načeli, ki posameznikom, ki so imeli v svojem aktivnem obdobju zelo nizke plače, zaradi česar s svojimi vplačili ne bi dosegli niti minimalne pokojnine, omogoča, da se upokojijo s pokojnino, odmerjeno od najnižje pokojninske osnove, ki pri teh posameznikih nastopa v funkciji socialnega korektiva. Zaradi načela solidarnosti ali redistribucije se tem zavarovancem torej zagotavljajo višje pravice, kot bi jim pripadale glede na pokojninsko dobo in višino plačanih prispevkov, ravno tako so priznane višje pravice zaradi dejstva, da odmerni odstotki niso odvisni zgolj od dejansko dosežene pokojninske dobe. Za razliko, ki jo te osebe prejmejo med pokojnino, ki bi ustrezala njihovim prispevkom in pokojnino, ki jo garantira obvezni (javni) pokojninski sistem, je potrebno zagotoviti finančna sredstva, ki pa gredo deloma v škodo posameznikom, ki so plačevali prispevke, ki presegajo najvišjo pokojninsko osnovo, deloma pa v breme države. Ker je v slovenskem javnem pokojninskem sistemu višina pokojnine z zakonom omejena tako navzdol kot navzgor in je najvišja pokojnina preko najvišje pokojninske osnove limitirana s 4-kratnikom najnižje pokojninske osnove, se vsa finančna sredstva, ki jih ti posamezniki s prispevki preplačajo, prerazporedijo znotraj sistema in z vidika posameznika nastopajo kot davčni odtegljaj. Ker pa ne glede na navedeno še vedno zmanjka finančnih sredstev za izplačilo vseh pravic, ki se financirajo iz javnega pokojninskega sistema, razliko doplača država. Osebe z višjimi dohodki, ki bi glede na kriterije imele pokojnino višjo od maksimalno določene, prejmejo torej pokojnino v maksimalno določeni višini, torej manj, kot bi prejemali, če bi bila pokojnina odvisna zgolj od plačila prispevkov. Na ta način v skladu s solidarnostnim načelom zagotavljajo sredstva za osebe z nižjimi dogodki tekom aktivne dobe, kar prispeva k višji socialni varnosti upokojencev. Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja je tako tudi solidarno naravnan, vendar pa ne gre spregledati, da gre vendarle za sistem na podlagi zavarovanja, v katerem mora biti do določene mere spoštovana tudi višina prispevka posameznika med aktivno dobo.

Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi št. Up-360/05 (z dne 2.10.2008, Uradni list RS, št. 113/08 odlUS XVII, 85) o bistvu ali jedru pravice do pokojnine podalo stališče, da gre pri pravici do pokojnine za pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov in ob izpolnjenih razumnih pogojih pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Glede vsebine ustavno varovanega jedra pravice do pokojnine torej ni dvoma, da gre pri pokojnini za pričakovano pravico na podlagi vplačanih prispevkov, ki bo upokojencu v starosti nadomeščala plačo in zagotavljala določeno življenjsko raven.

Pravico do pokojnine, ki jo sicer prvi odstavek 50. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) izrecno določa kot del pravice do socialne varnosti, Ustava v celoti prepušča zakonskemu urejanju. Vendar iz Ustave kljub temu izhaja, da mora pravica do pokojnine primarno temeljiti na zavarovalnem principu. V tem smislu je pokojnina premoženjska pravica, ker je predvsem odvisna od trajanja in višine plačevanja prispevkov. To pomeni, da mora pokojnina v določeni meri zagotavljati kontinuiteto življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi (dohodkovna varnost), saj se mu s pokojnino v določenem deležu (sorazmerno) nadomešča dohodek, od katerega so se plačevali prispevki za pokojninsko zavarovanje. Ker pa Ustava opredeljuje pokojninsko zavarovanje kot vrsto socialnega zavarovanja, so v sistemu ustavno dopustni tudi elementi vzajemnosti oziroma solidarnosti. Kljub temu da ima pravica do pokojnine zlasti premoženjskopravno naravo, pa to ne pomeni, da Ustava zagotavlja pokojnino v določeni višini. Vendar pa morajo, ob izpolnjenih vsakokratnih zakonskih pogojih, najnižje pokojnine zagotavljati socialni minimum, ki ne pomeni le življenjskega minimuma za preživetje, kot se zagotavlja z dajatvami iz sistema socialnega varstva, temveč morajo pokojnine upokojencem zagotavljati določeno življenjsko raven (v nadaljevanju: primerna pokojnina) glede na njihovo delo in plačevanje prispevkov v času njihove aktivne dobe. V obveznem pokojninskem socialnem zavarovanju, kot ga imamo v Sloveniji, je, kot že omenjeno, temelj pokojnine vezanost na plačila prispevkov, ki zagotavljajo višje prejemke kot veljajo za socialnovarstvene pomoči.

Ko govorimo o primerni pokojnini, je smiselno le-to primerjati tudi s plačami. Pri pokojnini gre namreč za prejemek, ki ga dobi upokojenec v neaktivni dobi življenja, ko si je praviloma že zagotovil potrebne materialne dobrine za življenje (stanovanje in drugo) in ni več dolžan skrbeti za potomce. Zaradi plačila prispevkov pa je upravičen do pokojnine v višjem znesku, kot znaša denarna socialna pomoč, ki se priznava prejemnikom socialnovarstvenih pomoči. Glede na to, da cenzus za pridobitev denarne socialne pomoči od 1.8.2013 znaša 265,22 evrov, je torej primerna pokojnina danes precej višja od socialnovarstvene pomoči in zato ob upoštevanju navedenega standarda ne posega v jedro pravice do pokojnine. Seveda se pri tem zastavlja vprašanje, ali je standard primerne pokojnine zadosten za določitev obsega pravice do pokojnine (za štirideset let dela in plačevanja prispevkov) glede na pričakovano nadomeščanje plače in zagotavljanje ustrezne življenjske ravni. Če pokojnino primerjamo z višino minimalne plače, ki v letu 2014 znaša 789,15 EUR bruto oziroma 603,32 EUR neto, potem v danih družbenoekonomskih razmerah pokojnine ne moremo umestiti višje in upokojenca materialno varovati bolj kot delavca. Pokojnine torej niso visoke, vendar so v ustreznem razmerju tako s socialnovarstvenimi prejemki kot tudi s plačami. Do resnega posega v jedro pravice do pokojnine bi prišlo šele, če bi bile pokojnine tako nizke kot socialnovarstvene pomoči oziroma ne bi upoštevale sorazmernosti glede na vplačane prispevke.

V zvezi z razlogom za zvišanje invalidskih pokojnin, ki jih navaja avtor (zelo visoki življenjski stroški, visok davek na najosnovnejše življenjske dobrine), pa z vidika položaja invalidskih upokojencev napram ostalim upokojencem pojasnjujemo, da pri invalidski pokojnini dejansko niso upoštevani stroški, ki med posameznimi upokojenci nihajo, saj gre nenazadnje v večini primerov za individualne stroške in individualne potrebe, ki pri sistemskih zakonih ne morejo biti upoštevane kot splošno pravilo. Dejstvo je, da imajo lahko določeni starejši upokojenci, kljub temu da niso upokojeni kot invalidi, zaradi različnih zdravstvenih težav višje stroške, kot jih imajo drugi upokojenci (lahko tudi invalidsko upokojeni posamezniki), vendar pa teh okoliščin pri višini pokojnine ni mogoče upoštevati, saj je potrebno imeti oblikovane enotne kriterije tako za pridobitev pravice do pokojnine kot tudi za določanje višine pokojnine, pri čemer pa morajo biti upoštevani predvsem višina vplačanih prispevkov ob, kot že zgoraj omenjeno, nekaterih solidarnostnih pravilih. Višina pokojnine tako ne more biti odvisna od individualnih stroškov posameznika oziroma od morebitno povišanih stroškov, ki jih imajo posamezniki iz različnih razlogov, lahko pa se za kritje povišanih potreb invalidnih oseb oblikujejo druge pravice v okviru zakonodaje s področja varstva invalidov, saj imajo ne nazadnje povišane potrebe lahko tako invalidi, ki so se invalidsko upokojili, kot tudi invalidi, ki invalidsko niso upokojeni. V okviru pokojninskega in invalidskega sistema pa za vse upokojence obstaja pravica oziroma dodatek, ki posamezniku pripada, če ima povišane potrebe, ker mu je za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb nujna stalna pomoč in postrežba drugega, to je dodatek za pomoč in postrežbo. Pri predmetni pravici pa so tako upoštevane potrebe določenih posameznikov, saj so le-ti lahko upravičeni do tega dodatka, če sami niso zmožni opravljati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Strinjamo se sicer, da imajo določene invalidne osebe lahko višje stroške naproti ostalim posameznikom, vendar pa menimo, da predmetna tematika ne more biti obravnavana tako, da bi vplivala na višino invalidske pokojnine, saj gre za individualno okoliščino, ki bi jo bilo smiselno obravnavati v okviru zakonodaje s področja invalidskega varstva, pokojnina pa je pravica iz zavarovanja, ki posamezniku pripada na podlagi plačanih prispevkov in se tako določi na osnovi predhodnega plačila prispevkov in ne na podlagi individualnih okoliščin posameznikov, povišani izdatki posameznikov pa so lahko upoštevati v okviru pravice za pomoč in postrežbo v primeru, ko posameznik ni zmožen sam opravljati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.

Na koncu bi želeli še dodati, da se ustavno varovano načelo socialne države udejanja tudi z drugimi pravicami in ne zgolj s pravico do pokojnine, kar pomeni, da mora celotni sistem zagotavljati določeno socialno varnost posameznikov. Glede na to, da gre pri pokojninskem zavarovanju že po Ustavi RS za zavarovalni sistem, pri katerem je pokojnina vezana na vplačilo prispevkov in naj bi v določeni meri zagotavljati kontinuiteto življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi (dohodkovna varnost) in da je pokojnina odvisna tudi od zavarovalne osnove, je tako nemogoče pričakovati, da bo pokojnina, za katero so bili prispevki plačani od zavarovalnih osnov, nižjih od meje praga tveganja revščine (606 EUR na odraslo osebo na mesec v letu 2012), višja, kot pa sama zavarovalna osnova in torej višja od meje praga tveganja revščine.