6. 5. 2014
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Predlagatelju se sicer najlepše zahvaljujemo za posredovanje predloga, ki sam po sebi pomeni, da je naše področje dela pod proaktivnim nadzorom, v tem primeru s strani uporabnikov. V zvezi z odprtokodnimi rešitvami tudi, v čemer se strinjamo s predlagateljem, ki je menda pred leti že posredoval podoben predlog, ugotavljamo, da so ravno zaradi razlogov, ki jih našteva – brezplačnost in vedno večja uporabljivost s strani uporabnikov, vedno zanimivi za vsakokratne razvijalce informacijskih rešitev, ki jih razvijamo ali podpiramo za delo v državnih organih. V tem delu se tudi strinjamo s komentatorji predloga, ki podpirajo čim širšo uporabo odprtokodnih sistemov in se strinjamo, da v veliki meri lahko pomenijo »digitalno svobodo in neodvisnost, transparentnost in participativnost«.
Ne glede na pozitivne lastnosti odprtokodnih sistemov in v odgovor na popolnoma neupravičene očitke o aktivni borbi proti njim, moramo poudariti, da se Linux že sedaj uporablja tam, kjer se je to izkazalo za smiselno in učinkovito. V podporo tej trditvi, Vam posredujemo diagram, ki prikazuje strukturo strežnikov državne uprave po platformah in je rezultat analize, ki se je izvedla v letošnjem letu v okviru priprav na reorganizacijo državne informatike.
Mnoge pripombe predlagatelja in nekaterih komentatorjev predloga o razlogih za zavračanje odprtokodnih rešitev moramo torej kategorično zavrniti in poudariti, da postopek odločanja o tem, kakšna rešitev je najprimernejša in tudi najcenejša, daleč presega ugotovitve o stroških izobraževanja in usposabljanja uporabnikov. Postopek naročanja – nakupa ali najema vsake nove informacijske rešitve namreč poteka tako, da se brez izjeme pred naročilom razišče možnosti in ponudbo na trgu ter se odloči o ekonomsko najbolj ustrezni rešitvi. Kot primer širše uporabe odprtokodne rešitve v državnih organih se kaže že pred časom izpeljan projekt Vrhovnega sodišča, kjer so uspešno uvedli v svoje poslovanje OpenOffice. Podobno tudi projekt enotnih spletnih strani državne uprave, ki v celoti temelji na odprtokodni platformi Typo3 in predstavlja eno največjih namestitev v Evropi.
V zvezi z odločitvijo o izbiri in nakupu sistemske programske opreme moramo poudariti, da nanjo ne vpliva samo cena, ampak se upoštevajo tudi celotni stroški lastništva (TCO), kar vključuje tudi stroške povezane s posodabljanjem in upravljanjem sistemov ter stroške izobraževanja tako na strani končnih uporabnikov kot tudi na strani upravljavcev sistema. Mnoge analize in izkušnje namreč kažejo, da so v večini primerov stroški lastništva plačljive programske opreme nižji od brezplačne programske opreme, ki je prilagojena za domačo uporabo in ne vključuje ustreznih gradnikov, ki omogočajo centralno upravljanje in nadzor. Pri izgradnji resnih informacijskih sistemov je izredno pomembna tudi zanesljiva podpora principala, ki zmore zagotavljati redne popravke in posodobitve, kot tudi celovito tehnično podporo s certificiranimi kadri za izvajanje take podpore.
Znotraj tega diskurza je treba tudi razločevati med odprtokodnimi in zastonjskimi rešitvami. Niso vse zastonjske rešitve odprtokodne. Velja pa tudi obratno – niso vse odprtokodne rešitve zastonjske. V državni upravi že sedaj uporabljamo množico programov (kot nadomestna ali kot primarna orodja), ki sicer niso odprtokodni, so pa brezplačni.
Izbira Windows operacijskega sistema (plačljive programske opreme) na strani odjemalcev oziroma delovnih postaj je pogojena z dolgo zgodovino razvoja informacijskih sistemov v državni upravi, katere začetki segajo v leto 1991. V tem obdobju je bilo razvito veliko število aplikacij in implementiranih veliko število podpornih sistemov (npr. za elektronsko pošto, pisarniško poslovanje, finančno poslovanje, datotečne in tiskalniške storitve), ki temeljijo na plačljivi sistemski programski opremi. Stroški razvoja in vzdrževanja mnogih od teh aplikacij močno presegajo same stroške nakupa sistemske programske opreme oziroma golega operacijskega sistema, kar sicer ni neka izjema, ki bi veljala samo za državno in javno upravo. Velika večina aplikacij je bila razvitih ob predpostavki, da se bo izvajala v okolju z Windows operacijskim sistemom in to v času, ko odprtokodni sistemi še niso predstavljali resne alternative plačljivim rešitvam. V tej luči je zamenjava operacijskega sistema Windows z odprtokodnimi rešitvami, tudi če odmislimo veliko tveganje za povečanje stroškov lastništva, vsaj kratkoročno popolnoma neizvedljiva.
Na tej točki naj si dovolimo še opažanje, da država po uporabi odprtokodnih rešitev ne zaostaja za primerljivi sistemi v gospodarstvu, ampak jih kvečjemu prehiteva in odprtokodnim rešitvam ponuja več prostora. V vsakem primeru pa lahko ocenimo, da se tudi v gospodarstvu, ki je neprimerno bolj izpostavljeno tržnim zakonitostim in imperativu po zmanjševanju stroškov, ne odločajo za množično uporabo odprtokodnih sistemov, kot bi bilo smiselno, če bi njihovo uvajanje v resnici prinašalo tako velike prihranke.
Ob očitkih o vsesplošnem zavračanju odprtokodnih rešitev, naj pojasnimo še to, da se v okviru sedanje organiziranosti državne informatike vsako resorno ministrstvo odloča samostojno o izbiri programske opreme in programskih rešitev, ki se nanašajo na njihovo področje. Tako bi bilo treba argumente za izbiro posamezne programske rešitve iskati pri vsakem konkretnem projektu. Se pa v naslednjih mesecih načrtuje sprememba organiziranosti in posledična konsolidacija državne informatike, ki bo, če bo izvedena v trenutno zastavljenem obsegu, imela za posledico možnost centralnega vplivanja na lastnosti razvoja prihodnjih informacijskih rešitev oziroma izbiro programske opreme. V tem obsegu se načrtuje tudi dopolnitev prihodnjega javnega naročanja z zahtevo po izpolnjevanju načela »open source« kot vsaj primarne izbire pri zagotavljanju najustreznejših rešitev.