30. 8. 2013
Odziv Ministrstva za finance
V zvezi s prijavo transakcijskih računov, odprtih pri bankah in hranilnicah zunaj Republike Slovenije, pojasnjujemo, da je zaradi zasledovanja davčnih namenov obvezna prijava transakcijskih računov že določena v Zakonu o davčni službi. Zavezanci morajo podatke o računih, odprtih v tujini, davčnemu organu sporočiti v 15 dneh po nastanku spremembe, v nasprotnem primeru se kaznujejo za prekršek z globo od 210 do 1.200 EUR.
Podobne obveznosti ni v zvezi s prijavo nepremičnega premoženja, saj se davki, vezani neposredno na nepremičnine, ki jih imajo slovenski rezidenti v tujini, trenutno plačujejo le v skladu z nacionalno zakonodajo države, kjer nepremičnina leži. Če pa slovenski rezident iz naslova nepremičnine, ki leži v tujini, dosega dohodke (npr. iz oddajanja nepremičnine v najem), je te dohodke dolžan prijaviti slovenskemu davčnemu organu, ki pri odmeri davka upošteva tako določila slovenske davčne zakonodaje kot tudi določila konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, sklenjene med Republiko Slovenijo in državo, kjer nepremičnina leži. Prav tako se slovenskim rezidentom v primeru odsvojitve nepremičnine, ki leži v tujini, v skladu s slovensko davčno zakonodajo, natančneje z Zakonom o dohodnini in upoštevaje določila konvencije, ugotavlja tudi dobiček iz kapitala.
Ker bi pri realizaciji predloga prišlo do tveganja, da zavezanci za davek ne bi prijavljali nepremičnin v tujini v davčni register, bi moralo biti nespoštovanje omenjenega pravila visoko sankcionirano. Za potrebe nadzora bi davčna uprava potrebovala identifikacijo nepremičnine, datum nakupa in datum odtujitve nepremičnine ter nabavno vrednost te nepremičnine.
Glede na zgoraj navedeno menimo, da je podatek o lastništvu nepremičnin v tujini za posameznega davčnega zavezanca podatek, ki bi ga davčna uprava potrebovala za opravljanje svojih del in nalog. Ker pa bi uvedba (oziroma prijava) podatka o lastništvu nepremičnin v tujini v davčni register za davčno upravo pomenila dodatne stroške, vzdrževanje in ažuriranje sprememb teh podatkov pa bi bilo izredno oteženo (če ne celo onemogočeno), ker ni uradnega vira, iz katerega bi lahko davčna uprava črpala oziroma pridobivala spremembe teh podatkov, smo mnenja, da davčna uprava lahko podatek o lastništvu nepremičnin v tujini še naprej tako kot do sedaj pridobiva od zavezanca v postopku nadzora, kadar ugotavlja povečanje premoženja v primerjavi z napovedanimi dohodki fizičnih oseb oziroma izvaja druge naloge davčne službe.
V primeru fizičnih oseb lahko davčni organ, če ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju fizične osebe, se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.
Obstoječe zakonske določbe že omogočajo sankcioniranje kršiteljev, se pa zaradi pravičnega plačevanja davkov in enakomerne porazdelitve plačevanja davkov med davčnimi zavezanci, predlagajo in oblikujejo nove rešitve. Ena izmed njih je vsebovana v predlogu novele Zakona o davčnem postopku, s katero se predlaga 70 odstotno obdavčitev davčne osnove od neprijavljenega dohodka.