Vse zadeve na sodišču bi se morale rešiti v 6 mesecih, le za najzahtevnejše bi ta rok moral biti podaljšan na 1 leto. Tako pa se zadeve vlečejo leta in leta. 

Sem zato, da sodnikom izplačamo uspešnost in nadure, npr. za dobo 2 leti in počistimo s sodnimi zaostanki potem pa sproti naprej. 

Ljudje so v priporu do 2 leti po vložitvi pravnomočne obtožnice. To je nesmisel, največ 1 leto in še to je veliko. Smo v EU, kot da se nas to ne tiče. 

Se popolnoma strinjam in utemeljujem z naslednjo resnično zgodbo, ki se je zgodila meni osebno !

Še ena zgodba o tem, kako sodnica lahko pometa z navadnim državljanom. Brez moralnega mačka, brez priznanja strokovnih napak, prepričana v svoje »božje« poslanstvo. Država in odvetniki pa veselo služijo mastne denarce.

Na papir bi rad izlil razočaranje, ki sem ga doživel v trenutku, ko mi je umrl najboljši prijatelj. Preden je zapustil ta svet, mi je prijatelj v roke stisnil svojo oporoko v zapečateni kuverti in mi naročil, naj jo zapečateno izročim sodišču. Avgusta leta 2010 sem šel na Okrajno sodišče v Celju, se prijavil kot oporočni dedič ter naznanil, da imam pisno oporoko preminulega prijatelja. Čez mesec dni sem prejel od sodnice Marjete Klinc obvestilo, da me je sodišče evidentiralo kot oporočnega dediča in da me bo povabila na zapuščinsko obravnavao takoj, ko bo dobila smrtovnico po pokojnem zapustniku.
Po enomesečnem čakanju sem na sodišču izvedel, da je zapuščinsko obravnavo za mojim pokojnim prijateljem že opravila sodnica Tanja Dolar Božič.In sicer brez mene in brez oporoke seveda. Sklep o dedovanju pa je izdala 

Sodniki ne delajo napak
Na moje vztrajanje me je sodnica Okrajnega sodišča v Celju, gospa Tanja Dolar Božič sprejela. Razložila mi je, da je na zapuščinsko obravnavo vabila samo najožjega sorodnika mojega umrlega prijatelja, mene pa je spregledala. Hladnokrvno mi je pojasnila, da je po pokojnem vse dedoval njegov sorodnik in da je sklep, ki ga je taista sodnica »spacala« pravnomočen. Bil sem šokiran nad hladnokrvnostjo sodnice. Nastopila je brez sramu, brez obžalovanja, brez priznanja, da je storila napako. Upam, da si je privoščila krepko malico, za svoj delovni uspeh. Na njen sklep sem se sicer pritožil, vendar je sodnica Tanja Dolar Božič pritožbo hladnokrvno zavrnila. Čeprav ji zakon dopušča, da svoj lasten nepravilen sklep razveljavi in napako popravi.

Dediščina ni enako, kot zadetek na LOTU
Pisalo se je že leto 2011, ko sem najel odvetnika. Vložil je zasebno tožbo za uveljavitev oporoke in spisal šop parvniških dopisov s katerimi je zaščitil mojo dediščino v Zemljiški knjigi. Uradno je bil lastnik dediščine sorodnik umrlega in tudi ta si je seveda najel odvetnika. Skratka oba odvetnika sta veselo pisala, sodišče pa je na njuno pisanje odločno udarjalo štampiljke ter zaračunavalo neverjetno zajetne sodne takse. Minilo je pol leta in julija 2011 je sodišče razpisalo Mediacijo. To pomeni, da se pod vodstvom sodnega mediatorja zberejo sprte stranke ter njihovi odvetniki in skušajo doseči dogovor o rešitvi spora, preden o tem začne odločati sodišče.
Kaj sem hotel. Za sprotno pokrivanje stroškov pravdnih dejanj sem porabil vse svoje prihranke in se dodatno zadolžil pri prijateljih. Mediatroka mi je razložila, da se bo tožba vlekla najmanj še tri leta, o stroških pa lahko samo sanjam, kako visoki bodo. Stisnjen v kot, sem se odločil. Podpisal sem dogovor o razdelitvi dediščine na polovico. Rešil sem se nočnih mor in živčne vojne. Pa tudi nadaljnih zadolževanj, saj so samo moji stroški pravdnih dejanj do končane mediacije dosegli skoraj 8000 €. Sodni mlini so seveda mleli počasi in šele v mesecu marcu 2012 se je v zemljiški knjigi pojavilo pravno dejstvo, da sem postal polovični solastnik nepremičnine, ki mi jo je prijatelj v celoti zapustil v svoji oporoki.
Če bi sodnica Tanja Dolar Božič vestno in natančno opravila svoje delo, bi bil že pred enim letom in pol jaz edini lastnik dediščine, kot je bila zadnja želja mojega prijatelja. Tako pa se dve sodnici, ki imata sosednji pisarni v istem hodniku, kljub računalniški evidenci nista mogli uskladiti o preprosti zadevi: Koliko dedičev je prijavljenih v zapuščinski zadevi enega samega zapustnika. Upravičeno se sprašujem, ali so takšni sodniki, ki se lahkotno igrajo z usodami ljudi res vredni trajnega sodniškega mandata?

sem za omejen mandat vendar je potrebna popolna prenova sodstva drugače nismo naredili nič. Ljudje sodstvu enostavno ne zaupajo več in to je skrajno tragično. Danes ni važno ali imaš vest, si moralen in iščeš resnico, če je tvoj tožnik v navezi s sodstvom si pogorel. Preizkušeno. Je že kdaj v sodstvu kdaj odgovarjal, če je koga po krivem obsodil?? To kar se dogaja pri nas je preseglo vse meje zdravega razuma!!

Komentirajo pogosto tisti, ki o delovanju sodstva nimajo niti pojma niti osebnih izkušenj. Slovensko sodstvo je popolnoma ušlo iz vajeti in je postalo leglo samopašnih in arogantnih posameznikov, ki zlorabljajo pravo, hkrati pa ropajo tako narod neposredno kot tudi proračun (kar je isto, le iz druge vreče).Sodstvo je največja rak rana naše družbe trenutno in ga je kot prvega potrebno popolnoma sanirati. Na to opozarjajo celo znotraj sodstva(seveda so te osebe v manjšini, ker se ne želijo izpostavljati izgubi položaja, službe oz. represalijam). Posvet z delovnim naslovom "Rehabilitacija demokracije skozi rehabilitacijo prava", Maja letos v državnem svetu pa je jasno pokazal skrajno butastost in nezainteresiranost javnosti za največji družbeni problem v državi trenutno. Bil sem edini, ki sem se ga udeležil s strani civilne družbe in tudi jasno opozoril navzoče pravnike, profesorje in doktorje, ki so plozali v prazno, kateri so možni vzroki, da preprosto ljudstvo, pravno neuko(nimamo niti ure izobraževanja v šolskem programu), ne sprejema sodb sodišč. Vljudno sem zbrane nagovoril, da naj se raje zamislijo nad kritikami iz lastnih vrst in občasno žuganje evropskih instanc, ki "pohvalijo" delo slovenskega sodstva tako, da moramo mi, davkoplačevalci poravnati žrtvam sodnih zmot, lenobe in nestrokovnosti odškodnine. Podoben, vendar radikalnejši predlog sem dal že nekajkrat in sicer: popolna ukinitev trajnih mandatov sodnikov in materialna in kazenska odgovornost zanje. Sodišča namreč povzročajo tudi večjo družbeno materialno škodo in moralno škodo. Otroci ostajajo brez staršev, delavci brez delovnih mest, na socialnem dnu, nepremičnine propadajo, stanovanj ni, mladi ne morejo štartati v življenje. Sodniki pa nenehno izjavljajo, da delajo zgolj po zakonu, kar seveda ni res. 

Štiri leta so verjetno res prekratek rok, res pa je ,da nad sodniki, če odštejem inherentno logiko sistema (pritožbene instance), praktično ni nadzora, tako da bi tudi po moje veljalo ukiniti neomejeni mandat oz. ga nadomestiti npr. s progresivnimi mandati: prvič za pet let, drugič za sedem, tretjič za devet ali pa pet-osem-dvanajst oz. podobno. 

Celo laiku je jasno, da sodnik z nadpovprečnim številom pritožb najbrž ne dela enako dobro kot sodnik, ki ima pritožb bistveno manj, podobno velja za deleže zastaranih primerov. Drugo je vprašanje o tem, zakaj zadeve zastarajo oz. katere možnosti ima sodnik na voljo, da npr. izogibanje narokom prepreči, in koliko jih uporablja. Prav tako ni nepomembno vprašanje povratnih informacij v smeri dopolnjevanja ali sprememb zakonodaje, zlasti zakona o kazenskem postopku, s katerimi bi omejili izogibanja ipd.

S 4letnim mandatom bi bili sodniki preveč izpostavljeni 'zunanjim' vplivom.

Če bom kdaj na sodišču kot tožnik ali obtoženec, bom vsekakor želel (razen če bom seveda česa kriv), da sodnik skrbno in preudarno presodi moj primer, ne pa da se mu mudi zaradi norme.
Poleg tega vsi primeri še zdaleč niso enaki. Verjetno proces, kot je bil npr. primer Kamenik, traja dlje, kot če se dva soseda prepirata, če se lahko vozita po dovozni poti. 
Tudi niso vsi zamiki po krivdi sodnikov. Kaj naj sodnik, če je razpisal obravnavo, potem pa obtoženca ali pa priče ni zaradi "zdravstvenih težav"? Nekaj takšnih pacientov, kot je recimo Zidar, pa je lahko izpolnitev norme le še stvar sanj.

Če bom kdaj na sodišču kot tožnik ali obtoženec, bom vsekakor želel (razen če bom seveda česa kriv), da sodnik skrbno in preudarno presodi moj primer, ne pa da se mu mudi zaradi norme.
Poleg tega vsi primeri še zdaleč niso enaki. Verjetno proces, kot je bil npr. primer Kamenik, traja dlje, kot če se dva soseda prepirata, če se lahko vozita po dovozni poti. 
Tudi niso vsi zamiki po krivdi sodnikov. Kaj naj sodnik, če je razpisal obravnavo, potem pa obtoženca ali pa priče ni zaradi "zdravstvenih težav"? Nekaj takšnih pacientov, kot je recimo Zidar, pa je lahko izpolnitev norme le še stvar sanj.

S 4letnim mandatom bi bili sodniki preveč izpostavljeni 'zunanjim' vplivom.

Štiri leta so verjetno res prekratek rok, res pa je ,da nad sodniki, če odštejem inherentno logiko sistema (pritožbene instance), praktično ni nadzora, tako da bi tudi po moje veljalo ukiniti neomejeni mandat oz. ga nadomestiti npr. s progresivnimi mandati: prvič za pet let, drugič za sedem, tretjič za devet ali pa pet-osem-dvanajst oz. podobno. 

Celo laiku je jasno, da sodnik z nadpovprečnim številom pritožb najbrž ne dela enako dobro kot sodnik, ki ima pritožb bistveno manj, podobno velja za deleže zastaranih primerov. Drugo je vprašanje o tem, zakaj zadeve zastarajo oz. katere možnosti ima sodnik na voljo, da npr. izogibanje narokom prepreči, in koliko jih uporablja. Prav tako ni nepomembno vprašanje povratnih informacij v smeri dopolnjevanja ali sprememb zakonodaje, zlasti zakona o kazenskem postopku, s katerimi bi omejili izogibanja ipd.

Komentirajo pogosto tisti, ki o delovanju sodstva nimajo niti pojma niti osebnih izkušenj. Slovensko sodstvo je popolnoma ušlo iz vajeti in je postalo leglo samopašnih in arogantnih posameznikov, ki zlorabljajo pravo, hkrati pa ropajo tako narod neposredno kot tudi proračun (kar je isto, le iz druge vreče).Sodstvo je največja rak rana naše družbe trenutno in ga je kot prvega potrebno popolnoma sanirati. Na to opozarjajo celo znotraj sodstva(seveda so te osebe v manjšini, ker se ne želijo izpostavljati izgubi položaja, službe oz. represalijam). Posvet z delovnim naslovom "Rehabilitacija demokracije skozi rehabilitacijo prava", Maja letos v državnem svetu pa je jasno pokazal skrajno butastost in nezainteresiranost javnosti za največji družbeni problem v državi trenutno. Bil sem edini, ki sem se ga udeležil s strani civilne družbe in tudi jasno opozoril navzoče pravnike, profesorje in doktorje, ki so plozali v prazno, kateri so možni vzroki, da preprosto ljudstvo, pravno neuko(nimamo niti ure izobraževanja v šolskem programu), ne sprejema sodb sodišč. Vljudno sem zbrane nagovoril, da naj se raje zamislijo nad kritikami iz lastnih vrst in občasno žuganje evropskih instanc, ki "pohvalijo" delo slovenskega sodstva tako, da moramo mi, davkoplačevalci poravnati žrtvam sodnih zmot, lenobe in nestrokovnosti odškodnine. Podoben, vendar radikalnejši predlog sem dal že nekajkrat in sicer: popolna ukinitev trajnih mandatov sodnikov in materialna in kazenska odgovornost zanje. Sodišča namreč povzročajo tudi večjo družbeno materialno škodo in moralno škodo. Otroci ostajajo brez staršev, delavci brez delovnih mest, na socialnem dnu, nepremičnine propadajo, stanovanj ni, mladi ne morejo štartati v življenje. Sodniki pa nenehno izjavljajo, da delajo zgolj po zakonu, kar seveda ni res. 

sem za omejen mandat vendar je potrebna popolna prenova sodstva drugače nismo naredili nič. Ljudje sodstvu enostavno ne zaupajo več in to je skrajno tragično. Danes ni važno ali imaš vest, si moralen in iščeš resnico, če je tvoj tožnik v navezi s sodstvom si pogorel. Preizkušeno. Je že kdaj v sodstvu kdaj odgovarjal, če je koga po krivem obsodil?? To kar se dogaja pri nas je preseglo vse meje zdravega razuma!!

Se popolnoma strinjam in utemeljujem z naslednjo resnično zgodbo, ki se je zgodila meni osebno !

Še ena zgodba o tem, kako sodnica lahko pometa z navadnim državljanom. Brez moralnega mačka, brez priznanja strokovnih napak, prepričana v svoje »božje« poslanstvo. Država in odvetniki pa veselo služijo mastne denarce.

Na papir bi rad izlil razočaranje, ki sem ga doživel v trenutku, ko mi je umrl najboljši prijatelj. Preden je zapustil ta svet, mi je prijatelj v roke stisnil svojo oporoko v zapečateni kuverti in mi naročil, naj jo zapečateno izročim sodišču. Avgusta leta 2010 sem šel na Okrajno sodišče v Celju, se prijavil kot oporočni dedič ter naznanil, da imam pisno oporoko preminulega prijatelja. Čez mesec dni sem prejel od sodnice Marjete Klinc obvestilo, da me je sodišče evidentiralo kot oporočnega dediča in da me bo povabila na zapuščinsko obravnavao takoj, ko bo dobila smrtovnico po pokojnem zapustniku.
Po enomesečnem čakanju sem na sodišču izvedel, da je zapuščinsko obravnavo za mojim pokojnim prijateljem že opravila sodnica Tanja Dolar Božič.In sicer brez mene in brez oporoke seveda. Sklep o dedovanju pa je izdala 

Sodniki ne delajo napak
Na moje vztrajanje me je sodnica Okrajnega sodišča v Celju, gospa Tanja Dolar Božič sprejela. Razložila mi je, da je na zapuščinsko obravnavo vabila samo najožjega sorodnika mojega umrlega prijatelja, mene pa je spregledala. Hladnokrvno mi je pojasnila, da je po pokojnem vse dedoval njegov sorodnik in da je sklep, ki ga je taista sodnica »spacala« pravnomočen. Bil sem šokiran nad hladnokrvnostjo sodnice. Nastopila je brez sramu, brez obžalovanja, brez priznanja, da je storila napako. Upam, da si je privoščila krepko malico, za svoj delovni uspeh. Na njen sklep sem se sicer pritožil, vendar je sodnica Tanja Dolar Božič pritožbo hladnokrvno zavrnila. Čeprav ji zakon dopušča, da svoj lasten nepravilen sklep razveljavi in napako popravi.

Dediščina ni enako, kot zadetek na LOTU
Pisalo se je že leto 2011, ko sem najel odvetnika. Vložil je zasebno tožbo za uveljavitev oporoke in spisal šop parvniških dopisov s katerimi je zaščitil mojo dediščino v Zemljiški knjigi. Uradno je bil lastnik dediščine sorodnik umrlega in tudi ta si je seveda najel odvetnika. Skratka oba odvetnika sta veselo pisala, sodišče pa je na njuno pisanje odločno udarjalo štampiljke ter zaračunavalo neverjetno zajetne sodne takse. Minilo je pol leta in julija 2011 je sodišče razpisalo Mediacijo. To pomeni, da se pod vodstvom sodnega mediatorja zberejo sprte stranke ter njihovi odvetniki in skušajo doseči dogovor o rešitvi spora, preden o tem začne odločati sodišče.
Kaj sem hotel. Za sprotno pokrivanje stroškov pravdnih dejanj sem porabil vse svoje prihranke in se dodatno zadolžil pri prijateljih. Mediatroka mi je razložila, da se bo tožba vlekla najmanj še tri leta, o stroških pa lahko samo sanjam, kako visoki bodo. Stisnjen v kot, sem se odločil. Podpisal sem dogovor o razdelitvi dediščine na polovico. Rešil sem se nočnih mor in živčne vojne. Pa tudi nadaljnih zadolževanj, saj so samo moji stroški pravdnih dejanj do končane mediacije dosegli skoraj 8000 €. Sodni mlini so seveda mleli počasi in šele v mesecu marcu 2012 se je v zemljiški knjigi pojavilo pravno dejstvo, da sem postal polovični solastnik nepremičnine, ki mi jo je prijatelj v celoti zapustil v svoji oporoki.
Če bi sodnica Tanja Dolar Božič vestno in natančno opravila svoje delo, bi bil že pred enim letom in pol jaz edini lastnik dediščine, kot je bila zadnja želja mojega prijatelja. Tako pa se dve sodnici, ki imata sosednji pisarni v istem hodniku, kljub računalniški evidenci nista mogli uskladiti o preprosti zadevi: Koliko dedičev je prijavljenih v zapuščinski zadevi enega samega zapustnika. Upravičeno se sprašujem, ali so takšni sodniki, ki se lahkotno igrajo z usodami ljudi res vredni trajnega sodniškega mandata?

Vse zadeve na sodišču bi se morale rešiti v 6 mesecih, le za najzahtevnejše bi ta rok moral biti podaljšan na 1 leto. Tako pa se zadeve vlečejo leta in leta. 

Sem zato, da sodnikom izplačamo uspešnost in nadure, npr. za dobo 2 leti in počistimo s sodnimi zaostanki potem pa sproti naprej. 

Ljudje so v priporu do 2 leti po vložitvi pravnomočne obtožnice. To je nesmisel, največ 1 leto in še to je veliko. Smo v EU, kot da se nas to ne tiče.