Plače

Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

I. Uvodoma pripominjamo, da se izpostavljena problematika nanaša na ureditev v Zakonu o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/10, v nadaljevanju ZMinP), ki je začel veljati 23. februarja 2010. ZMinP v 3. členu določa, da se pri določitvi minimalne plače upošteva:

• rast cen življenjskih potrebščin,
• gibanje plač,
• gospodarske razmere oz. gospodarsko rast in
• gibanje zaposlenosti.

Znesek minimalne plače se enkrat letno uskladi najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin po predhodnem posvetu s socialnimi partnerji. Za uskladitev minimalne plače se uporabi uradni podatek Statističnega urada RS o medletni rasti cen življenjskih potrebščin decembra preteklega leta glede na december predpreteklega leta (5. člen ZMinP). Z uporabo podatkov o rasti cen v preteklem letu je upoštevana celotna rast cen od zadnje določitve minimalne plače, s čimer je zagotovljena tudi ohranitev kupne moči minimalne plače, ki mora delavcu, ki jo prejema, zagotavljati dostojno preživetje. ZMinP dopušča tudi možnost, da se minister, pristojen za delo, po posvetu s socialnimi partnerji lahko odloči tudi o drugačni uskladitvi minimalne plače, če bi ostali podatki kazali taka gibanja, da zgolj neposredna uskladitev z rastjo cen ne bi bila primerna.

II. ZMinP v 4. členu določa, da znaša minimalna plača za delo opravljeno od prvega dne naslednjega meseca po uveljavitvi tega zakona 734,15 evrov. Navedeni znesek minimalne plače, ki je veljal do konca leta 2010, je bil v letih 2011 in 2012 povečan za rast cen življenjskih potrebščin. V skladu z ZMinP in objavljenim Zneskom minimalne plače (Ur. l. RS, št. 5/2012) znaša minimalna plača za delo s polnim delovnim časom, opravljeno od 1. januarja 2012 dalje 763,06 evrov.

S 1. januarjem 2012 je prenehalo veljati prehodno obdobje, ki je omogočalo postopno usklajevanje minimalne plače z višino, določeno z zakonom. Da bi preprečili morebitne negativne posledice občutnega enkratnega povečanja zneska pri delodajalcih, ki se soočajo z ekonomskimi težavami, je zakon predvideval prehodno rešitev, ki je omogočala postopno usklajevanje minimalne plače z višino, določeno v zakonu. Od 1. marca 2010 do 1. januarja 2012 so bili zneski minimalne plače določeni tako, da so zagotavljali postopno prilagajanje končni vrednosti košarice življenjskih potrebščin. V prvem letu, od 1. marca 2010 do 31. decembra 2010, je bila najnižja dovoljena raven minimalne plače 654,69 evrov, v drugem letu, od 1. januarja 2011 do 31. decembra 2011, 685,25 evrov, povečanih za rast cen življenjskih potrebščin, kar je dejansko znašalo 698,27 evrov bruto.

III. Glede uskladitve minimalne plače na podlagi 5. člena ZMinP pojasnjujemo, da so bila tudi povečanja cen določenih artiklov v lanskem letu, ki so občutno presegale povprečno rast cen življenjskih potrebščin, upoštevana v izračunu povprečne rasti cen življenjskih potrebščin v lanskem letu, t. j. 2 %, ki je bila podlaga za uskladitev zneska minimalne plače z veljavnostjo za mesec januar 2012. Evropski statistični urad Eurostat je avgusta 2012 objavil statistični pregled minimalne plače v državah, kjer je minimalna plača določena z zakonom, in sicer v 20 državah članicah EU (Belgija, Bolgarija, Češka, Estonija, Francija, Grčija, Irska, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Velika Britanija) ter na Hrvaškem in v Turčiji. Njena višina je med državami zelo različna. Najvišjo minimalno plačo ima s 1.801,00 evrov bruto na mesec Luksemburg, najnižjo pa s 148,00 evrov bruto na mesec Bolgarija. Upoštevaje kupno moč se razlika med državami zmanjša. Tako je ob upoštevanju kupne moči najvišja minimalna plača v Luksemburgu in znaša 1478 enot na mesec, najnižja pa v Romuniji, kjer znaša 276 enot na mesec. Brez upoštevanja kupne moči slovenska minimalna plača v letu 2012 znaša 763,06 evrov bruto, ob upoštevanju kupne moči pa 914 enot. Slovenija je bila z navedeno višino minimalne plače razvrščena na 8. mesto, in sicer tako na lestvici brez upoštevanja kupne moči, kot tudi na lestvici, ki upošteva kupno moč.

Upoštevaje navedeno v zvezi z izpostavljeno problematiko odgovarjamo, da povečanje minimalne plače ni v skladu s trenutnimi ekonomskimi razmerami in možnostmi gospodarstva, ter da je v okviru 3. člena ZMinP dopuščena možnost, da bo znesek minimalne plače po posvetu s socialnimi partnerji v ugodnih gospodarskih razmerah lahko porasel bolj kot zahteva zgolj uskladitev z rastjo cen. Ob navedenem še pripominjamo, da so socialni partnerji v okviru izhodišč za socialni sporazum 2012 – 2016 sprejeli dogovor, da je treba z vidika socialne varnosti zaposlenih še naprej zagotavljati zakonsko pravico do minimalne plače, ki naj jim omogoči dostojno preživetje.