12. 2. 2010
Odziv Ministrstva za gospodarstvo
Zahvaljujemo se za posredovanje predloga 330, ki govori o ponovni preučitvi Bloka 6 termoelektrarne Šoštanj. Čeprav država ni neposredni investitor v projekt, naj predstavimo nekaj ključnih argumentov, s katerimi Ministrstvo za gospodarstvo ocenjuje, Blok 6 Termoelektrarne Šoštanj za smiseln in potreben.
Z Resolucijo o Nacionalnem energetskem programu je predvidena učinkovita in trajnostna raba domačega premoga Premogovnika Velenje. To je osnova takšnim tehnologijam proizvodnje električne energije na že obstoječi lokaciji, ki so trajnostne, gospodarne in povečujejo zanesljivost preskrbe z električno energijo v državi. Ti argumenti so bili tudi osnova izdaji Energetskega dovoljenja, ki ga je izdal resorni minister za energijo. S tem dokumentom je projekt postal del mehanizma za izvajanje nacionalne energetske politike.
Brez odločitve za to investicijo bi bilo potrebno podaljšati obratovanje obstoječih blokov na obstoječi lokaciji, česar s stališča trajnostnega razvoja in tudi gospodarnosti ni mogoče upravičevati. Analize so tudi pokazale, da bi bila obnova obstoječih postrojev zaradi vrste razlogov neupravičena.
Brez odločitve za to investicijo bi bilo tudi potrebno zapreti Premogovnik Velenje, ki ima zaloge premoga še za 40 let, strošek zapiranja pa bi nosili slovenski davkoplačevalci. Čeprav vemo, da so slabost premoga prav višje emisije CO2, tudi sama EU Komisija v Drugem strateškem energetskem pregledu (dostopen na: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0781:FI...) priznava, da ostaja premog bistven element domače oskrbe z energijo in pomemben alternativni energent nafti in plinu, ki povzročata večjo uvozno odvisnost Evrope od tujih energentov. Proizvodnja energije iz fosilnih goriv v Evropi torej še zdaleč ni preteklost.
Slovenski elektroenergetski sistem, ki je eden od manjših v Evropi, obratuje povezan z evropskim sistemom že 36 let. Termoelektrarna Šoštanj in JEK sta pomembni enoti, ki dajeta temu sistemu tehnično potrebno stabilnost in razpoložljivost Blok 6 bo prispeval k raznovrstnosti proizvedene električne energije v državi glede na vire ter gospodarnost proizvajanja električne energije. Brez Bloka 6 bi torej po izteku življenjske dobe sedanjih blokov v TEŠ postal slovenski elektroenergetski sistem nestabilen, cene elektrike pa bi bilo mnogo težje nadzorovati kot sedaj.
Termoelektrarna Šoštanj proizvajajo približno tretjino slovenskih potreb po elektriki. Elektriko lahko s prilagajanjem proizvodnje zagotavlja v tistih časovnih obdobjih, ko jo sistem potrebuje, za razliko od elektrarn na obnovljive vire, kjer je proizvodnja odvisna od razpoložljivosti energentov, ne pa od potreb odjemalcev.
Leta 2015 bomo zaradi zastarelosti tehnologije, slabih izkoristkov in predvsem nesprejemljivih okoljskih učinkov morali izključiti iz omrežja bloke 1 do 4, blok 5 pa bo v hladni rezervi. Če takrat ne bomo imeli nadomestnega energetskega objekta v obliki Bloka 6, bo Slovenija izgubila približno tretjino lastne proizvodnje elektrike, saj nadomestnih energetskih objektov z enako zmogljivostjo in zanesljivostjo oskrbe ne bo mogoče zgraditi. To pomeni, da bomo morali uvoziti približno polovico električne energije. Na trgu z električno energijo se bo to zanesljivo odražalo z nestabilnimi in nepredvidljivimi cenami, ki bodo zaradi tega vsekakor višje. To bo torej tudi velik cenovni pritisk na odjemalce. Kljub delujočim energetskim trgom je energetska odvisnost povezana s politično odvisnostjo, kar tudi dokazujejo dogodki iz začetka lanskega leta ob zmanjšanju dobav zemeljskega plina.
Z neizgradnjo Bloka 6 bi v Šaleški dolini izgubilo delo vsaj 3.500 ljudi, pomemben vir preživljanja pa bi izgubili tudi njihovi družinski člani, kar je skupaj več kot 12.000 ljudi. Dodatna izguba delovnih mest bi pomenila izjemen socialni pritisk v regiji. Poleg tega projekt podpira tudi lokalna skupnost in številni energetski strokovnjaki.
Kot omenja sam pobudnik v predlogu 330, je izjemnega pomena okoljska sprejemljivost projekta. V blokih 1 do 5 se proizvede 4,5 milijona tona emisij CO2 na leto. Blok 6 jih bo proizvedel 3,067 milijona ton. Emisije SO2 se bodo zmanjšale na zanemarljivo količino, drastično se bodo zmanjšale tudi emisije NOx, in sicer na manj kot 2.000 ton letno (iz sedanjih več kot 8.000 ton letno). Projekt Blok 6 je po podatkih investitorja ekonomsko rentabilen projekt. Po poslovnih projekcijah (potrdili so jih tudi finančni analitiki banke EIB in EBRD, ki so sicer pri financiranju tovrstnih projektov izjemno konzervativne) bo TEŠ s prodajo energije iz Bloka 6 ustvarjal dovolj visoke prihodke za rentabilno poslovanje.
V primeru, da Bloka 6 ne bi izgradili, bi moral TEŠ v prenovo blokov 1 do 5 vložiti še nadaljnjih 400 milijonov EUR (torej dobro tretjino investicijske vrednosti Bloka 6), poleg tega pa plačevati še izjemno visoke zneske za emisijske kupone. V primeru neizgradnje Bloka 6 bi bilo potrebno izgraditi nadomestni objekt nekje drugje v Sloveniji. V tem kontekstu se kaže več problemov: sprejemanje lokalne skupnosti, ki je praviloma nenaklonjena tako drastičnemu poseganju v njen prostor, pa četudi gre za energijo iz obnovljivih virov (primer: vetrne elektrarne), zmogljivost objekta, rok izgradnje. Ministrstvo za gospodarstvo spodbuja proizvodnjo in porabo energije iz obnovljivih virov, v te namene smo v preteklosti sprejeli številne mehanizme (več informacij najdete na spletni strani ministrstva). Ob tem je treba opozoriti, da tudi najbolj optimistični scenariji dolgoročnih energetskih bilanc Republike Slovenije za obdobje 2006 do 2026 sončnim elektrarnam v letu 2020 ne pripisujejo več kot 20 GWh proizvedene električne energije letno. To je v primerjavi s potrebami našega gospodarstva zanemarljiv delež.
Pozdravljeni
Samo s pokritostjo stavb s fotovoltaičnimi celicami v Sloveniji, bi pokrili pretežni del potrebe električne energije v Sloveniji.
lp
COAL-FIRED POWER ON THE WAY OUT?
www.earthpolicy.org/index.php?/book_bytes/2010/pb4ch10_ss3
By Lester R. Brown
Earth Policy Release
Book Byte
February 23, 2010
The past two years have witnessed the emergence of a powerful movement opposing the construction of new coal-fired power plants in the United States. Initially led by environmental groups, both national and local, it has since been joined by prominent national political leaders and many state governors. The principal reason for opposing coal plants is that they are changing the earth’s climate. There is also the effect of mercury emissions on health and the 23,600 U.S. deaths each year from power plant air pollution.
Over the last few years the coal industry has suffered one setback after another. The Sierra Club, which has kept a tally of proposed coal-fired power plants and their fates since 2000, reports that 123 plants have been defeated, with another 51 facing opposition in the courts. Of the 231 plants being tracked, only 25 currently have a chance at gaining the permits necessary to begin construction and eventually come online. Building a coal plant may soon be impossible.
What began as a few local ripples of resistance to coal-fired power quickly evolved into a national tidal wave of grassroots opposition from environmental, health, farm, and community organizations. Despite a heavily funded ad campaign to promote so-called clean coal (one reminiscent of the tobacco industry’s earlier efforts to convince people that cigarettes were not unhealthy), the American public is turning against coal.
One of the first major industry setbacks came in early 2007 when a coalition headed by the Environmental Defense Fund took on Texas-based utility TXU’s plans for 11 new coal-fired power plants. A quick drop in the utility’s stock price caused by the media storm prompted a $45-billion buyout offer from two private equity firms. However, only after negotiating a ceasefire with EDF and the Natural Resources Defense Council and reducing the number of proposed plants from 11 to 3, thus preserving the value of the company, did the firms proceed with the purchase. It was a major win for the environmental community, which mustered the public support necessary to stop 8 plants outright and impose stricter regulations on the remaining 3. Meanwhile, the energy focus in Texas has shifted to its vast wind resources, pushing it ahead of California in wind-generated electricity.
In May 2007, Florida’s Public Service Commission refused to license a huge $5.7 billion, 1,960-megawatt coal plant because the utility could not prove that building the plant would be cheaper than investing in conservation, efficiency, and renewable energy sources. This point, made by Earthjustice, a non-profit environmental legal group, combined with strong public opposition to any more coal-fired power plants in Florida, led to the quiet withdrawal of four other coal plant proposals in the state.
Coal’s future is also suffering as Wall Street turns its back on the industry. In July 2007, Citigroup downgraded coal company stocks across the board and recommended that its clients switch to other energy stocks. In January 2008, Merrill Lynch also downgraded coal stocks. In early February 2008, investment banks Morgan Stanley, Citi, and J.P. Morgan Chase announced that any future lending for coal-fired power would be contingent on the utilities demonstrating that the plants would be economically viable with the higher costs associated with future federal restrictions on carbon emissions. Later that month, Bank of America announced it would follow suit.
In August 2007, coal took a heavy political hit when U.S. Senate Majority Leader Harry Reid of Nevada, who had been opposing three coal-fired power plants in his own state, announced that he was now against building coal-fired power plants anywhere in the world. Former Vice President Al Gore has also voiced strong opposition to building any coal-fired power plants. So too have many state governors, including those in California, Florida, Michigan, Washington, and Wisconsin.
In her 2009 State of the State address, Governor Jennifer Granholm of Michigan argued that the state should not be importing coal from Montana and Wyoming but instead should be investing in technologies to improve energy efficiency and to tap the renewable resources within Michigan, including wind and solar. This, she said, would create thousands of jobs in the state, helping offset those lost in the automobile industry.
One of the unresolved burdens haunting the coal sector, in addition to the emissions of CO2, is what to do with the coal ash—the remnant of burning coal—that is accumulating in 194 landfills and 161 holding ponds in 47 states. This ash is not an easy material to dispose of since it is laced with arsenic, lead, mercury, and many other toxic materials. The industry’s dirty secret came into full public view just before Christmas 2008 when the containment wall of a coal ash pond in eastern Tennessee collapsed, releasing a billion gallons of toxic brew. Unfortunately, the industry does not have a plan for safely disposing of the 130 million tons of ash produced each year, enough to fill 1 million railroad cars. The dangers are such that the Department of Homeland Security tried to put 44 of the most vulnerable storage facilities on a classified list lest they fall into the hands of terrorists. The spill of toxic coal ash in Tennessee drove another nail into the lid of the coal industry coffin.
In April 2009, the chairman of the powerful U.S. Federal Energy Regulatory Commission, Jon Wellinghoff, observed that the United States may no longer need any additional coal or nuclear power plants. Regulators, investment banks, and political leaders are now beginning to see what has been obvious for some time to climate scientists such as NASA’s James Hansen, who says that it makes no sense to build coal-fired power plants when we will have to bulldoze them in a few years.
In April 2007, the U.S. Supreme Court ruled that the Environmental Protection Agency (EPA) is both authorized and obligated to regulate CO2 emissions under the Clean Air Act. This watershed decision prompted the Environmental Appeals Board of the EPA in November 2008 to conclude that a regional EPA office must address CO2 emissions before issuing air pollution permits for a new coal-fired power plant. This not only put the brakes on the plant in question but also set a precedent, stalling permits for all other proposed U.S. coal plants. Acting on the same Supreme Court decision, in December 2009 the EPA issued a final endangerment finding confirming that CO2 emissions threaten human health and welfare and must be regulated, jeopardizing new coal plants everywhere.
The bottom line is that the United States now has, in effect, a de facto moratorium on the building of new coal-fired power plants. This has led the Sierra Club, the national leader on this issue, to expand its campaign to reduce carbon emissions to include the closing of existing plants.
Given the huge potential for reducing electricity use in the United States by switching to more efficient lighting and appliances, for example, this may be much easier than it appears. If the efficiency level of the other 49 states were raised to that of New York, the most energy-efficient state, the energy saved would be sufficient to close 80 percent of the country’s coal-fired power plants. The few remaining plants could be shut down by turning to renewable energy—wind farms, solar thermal power plants, solar cell rooftop arrays, and geothermal power and heat.
The handwriting is on the wall. With the likelihood that few, if any, new coal-fired power plants will be approved in the United States, this de facto moratorium will send a message to the world. Denmark and New Zealand have already banned new coal-fired power plants. Other countries are likely to join this effort to cut carbon emissions. Even China, which was building one new coal plant a week, is surging ahead with harnessing renewable energy development and will soon overtake the United States in wind electric generation. These and other developments suggest that the Plan B goal of cutting net carbon emissions 80 percent by 2020 may be much more attainable than many would have thought.
# # #
Adapted from Chapter 10, “Can We Mobilize Fast Enough?” in Lester R. Brown, Plan B 4.0: Mobilizing to Save Civilization (New York: W.W. Norton & Company, 2009), available on-line at www.earthpolicy.org/index.php?/books/pb4
Odgovor na odgovor Ministrstva za gospodarstvo !
Spoštovano Ministrstva za gospodarstvo, odgovorni !
Zahvaljujem se vam za vaš izčrpen odgovor. Spodaj bom navedel svoje komentarje in vprašanja na vaš odziv.
MO:
Zahvaljujemo se za posredovanje predloga 330, ki govori o ponovni preučitvi Bloka 6 termoelektrarne Šoštanj. Čeprav država ni neposredni investitor v projekt, naj predstavimo nekaj ključnih argumentov, s katerimi Ministrstvo za gospodarstvo ocenjuje, Blok 6 Termoelektrarne Šoštanj za smiseln in potreben."
ODG:
Država je kot solastnik posreden investitor in bi morala imeti odločilno vlogo pri odločitvi za ali proti.
MO:
Z Resolucijo o Nacionalnem energetskem programu je predvidena učinkovita in trajnostna raba domačega premoga Premogovnika Velenje. To je osnova takšnim tehnologijam proizvodnje električne energije na že obstoječi lokaciji, ki so trajnostne, gospodarne in povečujejo zanesljivost preskrbe z električno energijo v državi. Ti argumenti so bili tudi osnova izdaji Energetskega dovoljenja, ki ga je izdal resorni minister za energijo. S tem dokumentom je projekt postal del mehanizma za izvajanje nacionalne energetske politike.
ODG:
Po mnenju mnogih raba premoga ni trajnostna, saj ta ne raste. Učinkovitost je vprašljiva s stališča vira kot takega, njegove kvalitete in posledično obremenitve za okolje. To pomeni, da je seveda vprašljiva vsebina Nacionalnega energetskega programa. Poleg tega naj bi bil program dokument, ki se v času spreminja, dopolnjuje.
MO:
Brez odločitve za to investicijo bi bilo potrebno podaljšati obratovanje obstoječih blokov na obstoječi lokaciji, česar s stališča trajnostnega razvoja in tudi gospodarnosti ni mogoče upravičevati. Analize so tudi pokazale, da bi bila obnova obstoječih postrojev zaradi vrste razlogov neupravičena.
ODG:
Se strinjam, da podaljševanje najbolj starih obstoječih blokov ne bi bilo smiselno.
MO:
Brez odločitve za to investicijo bi bilo tudi potrebno zapreti Premogovnik Velenje, ki ima zaloge premoga še za 40 let, strošek zapiranja pa bi nosili slovenski davkoplačevalci. Čeprav vemo, da so slabost premoga prav višje emisije CO2, tudi sama EU Komisija v Drugem strateškem energetskem pregledu (dostopen na: eur&; priznava, da ostaja premog bistven element domače oskrbe z energijo in pomemben alternativni energent nafti in plinu, ki povzročata večjo uvozno odvisnost Evrope od tujih energentov. Proizvodnja energije iz fosilnih goriv v Evropi torej še zdaleč ni preteklost.
ODG:
To ne drži. Blok 5 je bil prenovljen in bi obratoval naprej. Torej bi premogovnik obratoval le za blok 5.
V Drugem strateškem energetskem pregledu je tudi zapisano: Na razvoj obnovljive energije, na primer energije vetra, sonca, vode in biomase ter morskih virov, je treba gledati kot na največji potencialni vir domače energije EU. To pomeni, da premog le ni edina alternativa. Če pa je razlog, da se zaradi odvisnosti Evrope od tujih enegentov gradi TEŠ 6, potem je to precej klavrno spoznanje. Vsekakor proizvodnja iz fosilnih goriv ni preteklost, a fosilno gorivo je tudi plin, ki je z okoljsko investicijskega stališča precej bolj primeren, a smo v tem primeru res odvisni od dobavitelje, kot preostli del Evrope, ki kljub temu investira npr. v plinske elektrarne.
MO:
Slovenski elektroenergetski sistem, ki je eden od manjših v Evropi, obratuje povezan z evropskim sistemom že 36 let. Termoelektrarna Šoštanj in JEK sta pomembni enoti, ki dajeta temu sistemu tehnično potrebno stabilnost in razpoložljivost Blok 6 bo prispeval k raznovrstnosti proizvedene električne energije v državi glede na vire ter gospodarnost proizvajanja električne energije. Brez Bloka 6 bi torej po izteku življenjske dobe sedanjih blokov v TEŠ postal slovenski elektroenergetski sistem nestabilen, cene elektrike pa bi bilo mnogo težje nadzorovati kot sedaj.
ODG:
Ali bi Blok 6 prispeval k raznovrstnosti, težko sodim, a vsekakor manj kot drugi alternativni viri, ki se sedaj manj ali sploh ne koristijo. Vsekakor pa ne drži, da bo gospodarno proizvajal električno energijo. V tej gospodarnosti ni predvideno, kako se gibljejo cene investicij v alternativne vire in obremenitev okolja. Če lahko javnosti predložite izračun gospodarnosti, ga bom z veseljem pregledal in podal menenje na podlagi javno dostopnih informacij s trga.
Cena električne energije se oblikuje na trgu in njeno nadzorovanje ni nujno pozitivno. Nihanja cene električne energije bi povzročila še večji obratk k alternativnim virom, varčevanje,....
MO:
Termoelektrarna Šoštanj proizvajajo približno tretjino slovenskih potreb po elektriki. Elektriko lahko s prilagajanjem proizvodnje zagotavlja v tistih časovnih obdobjih, ko jo sistem potrebuje, za razliko od elektrarn na obnovljive vire, kjer je proizvodnja odvisna od razpoložljivosti energentov, ne pa od potreb odjemalcev.
ODG:
Prilgajanje proizvodnje in povpraševanja je danes že tehnično rešljivo, sploh ob upoštevanju, kakšna naj bi bila investicija v Blok 6. Tudi nekatere elektrarne na obnovljive vire imajo zanesljive energente. Kombinacija večih vključno s črpalnimi elektrarnami bi to rešila brez težav.
MO:
Leta 2015 bomo zaradi zastarelosti tehnologije, slabih izkoristkov in predvsem nesprejemljivih okoljskih učinkov morali izključiti iz omrežja bloke 1 do 4, blok 5 pa bo v hladni rezervi. Če takrat ne bomo imeli nadomestnega energetskega objekta v obliki Bloka 6, bo Slovenija izgubila približno tretjino lastne proizvodnje elektrike, saj nadomestnih energetskih objektov z enako zmogljivostjo in zanesljivostjo oskrbe ne bo mogoče zgraditi. To pomeni, da bomo morali uvoziti približno polovico električne energije. Na trgu z električno energijo se bo to zanesljivo odražalo z nestabilnimi in nepredvidljivimi cenami, ki bodo zaradi tega vsekakor višje. To bo torej tudi velik cenovni pritisk na odjemalce. Kljub delujočim energetskim trgom je energetska odvisnost povezana s politično odvisnostjo, kar tudi dokazujejo dogodki iz začetka lanskega leta ob zmanjšanju dobav zemeljskega plina.
ODG:
Izključitev je edino smiselna in pravilna. Delujoč bi moral ostati le obnovljen Blok 5 oz. zakaj se je potem Blok 5 sploh obnavljal ? Recimo, da bi 1.200 mio € vložili v projekte obnovljivih virov – bi še vedno izgubili tretjino lastne proizvodnje ? Če pogledamo predvidene cene tehnologij npr. v letu 2013, ko bi lahko investirali v razpršene proizvodne objekte po celi Sloveniji, koristili različne vire obnovljive energije, potem je odgovor seveda ne. Morda v najslabšem primeru 10%, a cena 1.200 mio € za manjko 10% proizvodnjih kapacitet se mi zdi veliko previsoka.
TEŠ na svojih straneh navaja, da bi bilo potrebno uvoziti 50% električne energije, dejstvo pa je sledeče:
Blok 5, ki naj bi bil v hladni rezervi, ima moč 345 MW. Blok 6 bo imel moč 600 MW. Torej, če do investicije ne bi prišlo in bi prenovljen Blok 5 deloval naprej, bi bila Slovenija ob 255 MW moči, ali se motim ? In za novih 255 MW smo pripravljeni plačati toliko, 345 MW pa bo »hladnih«.
MO:
Z neizgradnjo Bloka 6 bi v Šaleški dolini izgubilo delo vsaj 3.500 ljudi, pomemben vir preživljanja pa bi izgubili tudi njihovi družinski člani, kar je skupaj več kot 12.000 ljudi. Dodatna izguba delovnih mest bi pomenila izjemen socialni pritisk v regiji. Poleg tega projekt podpira tudi lokalna skupnost in številni energetski strokovnjaki.
ODG:
V kolikor so delovna mesta opravičilo za nesmiselno investicijo, kaj boste porekli, ko bo preteklo 40 let. Takrat se bo ponovno pojavil isti problem, le da takrat ne bo več možno investirati v TE. To je le odlog problema, ki bi ga morali rešiti takoj, z investicijami v moderne proizvodne linije, nove vire,... Nesprejemljivo je, da ceho teh zaposlenih plačujemo vsi in da gre to na račun negospodarnosti z državno lastnino, okolja – zemlje,...
Del delovnih mest bi v primeru obratovanja Bloka 5 še vedno ostal.
MO:
Kot omenja sam pobudnik v predlogu 330, je izjemnega pomena okoljska sprejemljivost projekta. V blokih 1 do 5 se proizvede 4,5 milijona tona emisij CO2 na leto. Blok 6 jih bo proizvedel 3,067 milijona ton. Emisije SO2 se bodo zmanjšale na zanemarljivo količino, drastično se bodo zmanjšale tudi emisije NOx, in sicer na manj kot 2.000 ton letno (iz sedanjih več kot 8.000 ton letno).
ODG:
Za konkreten komentar na izpust CO2 bi moral biti ta porazdeljen na bloke. A recimo, da Bloki 1-4, ki bodo zaprti, proizvedejo 2/3 izpusta, to je 3 mio t CO2 emisij. Če bi ostal le Blok 5, bi bila emisija 1,5 mio t CO2 in Nox-ov 2666 ton letno. Ob predpostavki, da bo moč večja za 255 MW, bodo torej ca. 1,5 mio t CO2 več emisij kot če bi ostal v obratovanju Blok 5 in ca. 666 t letno manj Nox emisij. Za ceno 1.200 mio € ali več?
Projekt Blok 6 je po podatkih investitorja ekonomsko rentabilen projekt. Po poslovnih projekcijah (potrdili so jih tudi finančni analitiki banke EIB in EBRD, ki so sicer pri financiranju tovrstnih projektov izjemno konzervativne) bo TEŠ s prodajo energije iz Bloka 6 ustvarjal dovolj visoke prihodke za rentabilno poslovanje.
Podatke seveda nastavlja-prilagaja tisti, ki v rokah drži škarje in platno. V tem primeru bi morala biti poleg investitorja tudi država oz. odgovorni v vladi in ministrstvih (»neodvisni«) tisti, ki bi s svojimi izračuni in njihovimi alternativami prišli do istih zaključkov.
MO:
V primeru, da Bloka 6 ne bi izgradili, bi moral TEŠ v prenovo blokov 1 do 5 vložiti še nadaljnjih 400 milijonov EUR (torej dobro tretjino investicijske vrednosti Bloka 6), poleg tega pa plačevati še izjemno visoke zneske za emisijske kupone.
ODG:
To je seveda nesmisleno, kvečjemo bi ostal v obratovanju Blok 5, ki pa je že bil delno prenovljen. V kolikor obstaja študija, koliko bi bilo potrebno doinvestirati Blok 5 za učinkovito okoljsko sprejemljivo delovanje, jo bom z veseljem prebral, če jo boste objavili. In pa v izgradnjo 250MW plinske turbine, da bi skupaj dosegli ca. 600 MW moči.
V primeru neizgradnje Bloka 6 bi bilo potrebno izgraditi nadomestni objekt nekje drugje v Sloveniji. V tem kontekstu se kaže več problemov: sprejemanje lokalne skupnosti, ki je praviloma nenaklonjena tako drastičnemu poseganju v njen prostor, pa četudi gre za energijo iz obnovljivih virov (primer: vetrne elektrarne), zmogljivost objekta, rok izgradnje.
Lepo ste izpostavili vetrno energijo in seveda s tem povezane težave na Volovji Rebri, a takšen odgovor je veliko preveč pavšalen. Saj to ni edina alternativa. Izdelajte študijo, koliko proizvodnjih kapacitet iz različnih obnovljivih virov bi lahko pridobili z 1.200 mio €, pa vam bo lažje (npr. v letu 2015 najmanj 800 MW sočnih elektrarn, ki sicer dajo le 800 GWh letno (Blok 5 bo dal 2000 GWH), a to brezplačno.
MO:
Ministrstvo za gospodarstvo spodbuja proizvodnjo in porabo energije iz obnovljivih virov, v te namene smo v preteklosti sprejeli številne mehanizme (več informacij najdete na spletni strani ministrstva). Ob tem je treba opozoriti, da tudi najbolj optimistični scenariji dolgoročnih energetskih bilanc Republike Slovenije za obdobje 2006 do 2026 sončnim elektrarnam v letu 2020 ne pripisujejo več kot 20 GWh proizvedene električne energije letno. To je v primerjavi s potrebami našega gospodarstva zanemarljiv delež.
ODG:
Predlagam, da še enkrat preverite, kaj bi prinesle alterative s takšnim vložkom.
Še je čas, ustavite ta nesmisel in postavite stvari v red in pravo smer. V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljam.
V razmislek odgovornim!
Cena TE Šoštanj 6 je cca 1.1 milijarde €
Cena drugega bloka jederske elektrarne Krško je cca 5 milijard €
Če to dvoje seštejemo in delimo z 745000 gospodinjstev kolikor jih je v Sloveniji dobimo neverjeten izračun= 2kw na gospodinjstvo inštelirane moči iz fotovoltajičnih celic.
Cena za kw inštalirane moči iz fotovoltaike je nekje med 3300-4400 €/kw.
Si predstavljate kako bi cvetela podjetja, ki bi se ukvarjala z proizvodnjo fotovoltaike.Koliko bi bilo novih delovnih mest.....
Kako enostavno in učinkovito!
Ker smo izvedeli, da pristojne inštitucije in organi pripravljajo zakonodajo, v kateri bo fotovoltaika opredeljena kot "ne obnovljiv vir energije" in posledično temu ne bo zadoščala za kriterije 25% obnovljivih virov v PGD-ju (PGd=projekt za gradbeno dovoljenje). To utemeljujejo zato, ker to dotično energijo prodajamo v omrežje in zato ni "obnovljiva". Predlagam, da se vse aktivnosti v tej smeri ukinejo ali pa se uporabniku z zakonom omogoči, da si na hišo namontira stikalo, ki odvečno energijo(ki jo v svojem gospodinjstvu ne porabi) izvozi preko števca v javno omrežje.
Ključne besede fotovoltaika, obnovljivi viri, PGD, gradnja objektov, okolje, energija, elektrika, varovanje okolja, ekologija, obnovljivi viri
Kategorija: Gospodarstvo
Se strinjam. s potrebo po ponovnem preračunu vseh stroškov.
Ne strinjam pa se s poveličevanjem Kajfež Bogatajeve, ki je le še ena izmed aktivistk, medtem ko stvari niso tako čiste, kot jih servira ona.
Predvsem bi se morala Slovenija osredotočiti na gradnjo drugega jedrskega reaktorja, če se hoče izogniti ogromnim emisijam CO2, za katere bo kmalu potrebno drago plačevati.
Pridobivanje elektrike s sončnimi celicami še dolgo ne bo ekonomično.
Jaz menim da bi bilo smiselno primerjati koliko fotovoltaičnih kolektorjev bi lahko postavili za denar namenjen za 6. blok termoelektrarne. In posledično koliko (na letni ravni) elektrike bi proizvedli. In to brez dodatnih sredstev. Vsako leto. Tako bi se pokazalo kaj bi bilo bolj smiselno tudi iz ekonomskega vidika.
eno tako velikansko fotovoltaično elektrarno bi naredili na primorskem, kjer bi imeli največ izkoristka od nje.
je pa to tako, ko želimo postavit hidroelektrarno se ljudje tam uprejo, ko smo želeli postaviti vertno elektrarno nekje na notranjskem se mi zdi, tudi ni bilo v redu, tudi tale nebi bila v redu, vsi pa hočemo imeti elektriko. In potem se jezimo ker je elektrika draga. V sloveniji nujno potrebujemo čim več elektraren. da bo le ta lahko po ugodni ceni.
Elektrarno v Šoštanju bi morali počasi zapirat, ne pa širit. Sem absolutno proti gradnji šestega bloka.
Mislim da termoelektrarne so dandanes že nesprejemljiv način pridobivanja električne energije. Naj se raje ta denar vloži za povečanje energetske učinkovitosti in v obnovljive vire energije.
Saj je drugače jasno, da ta projekt ni v duhu ekoloških prizadevanj EU in Slovenije. Gre za totalno dvoličnost.
Gre za to, da imamo premog doma in ga ni potrebno uvažati, je pa premalo kakovosten in predrag za izvoz. Z vidika makroekonomije bomo tako lahko bolj izravnali izvozno-uvozno bilanco in zmanjšali zadolževanje v tujini, ki ga uvoženi energenti v Sloveniji prispevajo kar nekaj. Je pa to tudi sicer dokaj dobra naložba, saj je kogeneracija toplote in elektrike energetsko učinkoita rešitev.
Seveda pa je neumno govoriti, da se zaradi tega ne bo onesnaževalo okolje, saj če poslušate izjave odgovornih vsi opletajo čimbolj naokoli, ko jih kdo vpraša kaj na to temo - v smilu, onesnaževanje se ne bo nič povečalo, ali izpusti NOx in SO2 se bodo celo zmanjšali (kaj pa CO2?).
Je pa mislim, da sedaj prepozno, ko je projekt že v teku in bi bila lahko povzročena prevelika gospodarska škoda.
Je pa izredno nepošteno ravnanje s strani tistih, ki so v preteklih letih s figo v žepu podpisovali Kjotski protokol in Podnebni dogovor EU ter vzporedno planirali gradno najbolj objekta za najbolj umazano proizvodnjo elektrike.
Poglejte še nekaj dejstev, kolikor pač ta držijo:
razgledi.net/blog/2009/12/19/smrdi&
Cena el. energijej iz fotovoltaike naj bi že leta 2013/14 dosegla ceno elektrike iz omrežja(Grid parity- en.wikipedia.org/wiki/Photovoltaics ).
Tako da je premislek o gradnji TE6 povsem na mestu.
Zanima me kje so pa sedaj tisti okoljevarstveniki ,ki so nasprotovali veternim elektrarnam in se tako zavzemali za ptiče. Očitno so dvojna merila, pa čeprav je popolnoma jasno kaj bolj škodi ne samo habitatom pač pa celotni vrsti,okolju...
saj ni res pa je.....
Se povsem strinjam!
Vovoja rebra dejansko sploh niso sporna, tam je problem sam tem, da določeni osebki nebi meli koristi, in so zato proti.
"Tisti okoljevarstveniki" se ukvarjajo s ptiči na drugem koncu. Šoštanj pa očitno ne premore nobene okoljevarstvene duše v okolici...
Moje mnenje je, da je termoelektrarna preumazan vir energije.