Prijava z OpenID | Ste pozabili svoje geslo? | Registracija


Pot do zmage nad krizo - idealni varčevalni ukrepi
 
grgl
Ogledov: 8506
Predlog ustvarjen 13.04.2012
Z odzivom organa 13.06.2012
Zadnja sprememba 13.04.2012 22:01:00

  Predlog   Število glasov   Odziv pristojnega organa   Komentarji (46)   Popravki predloga  
Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost.
Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.
 
Sam bi predlagal sledče ukrepe:
 
1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. Prav tako bi bilo potrebno preučiti skupine izdelkov na katerih se uporablja znižana stopnja DDV. Prepričan sem, da vse storitve in izdelki, ki so sedaj v tej kategoriji, ne spadajo sem (šport, nepremičnine itd.) S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, da bomo kmalu med državami z najnižjo stopnjo DDV (čeprav si glede na ekonomsko situacijo tega ne moremo privoščiti), gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo.
2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo. Zaradi nižjega davčnega bremena se bi lahko razmišljalo tudi o opaznejšem dvigu minimalne plače in o povečanju premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, efekt za proračun bi bil pozitiven v mnogih smereh.
        Dejstvo je, da naše bruto plače v bistvu niso nič nižje, kot v najbolj razvitih evropskih državah. Problem našega standarda je v previsokih dajatvah državi in posledično nizkemu neto izplačilu (recimo v Nemčiji 15% obdavčitev plač, pri nas 41%).
3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi, razen mogoče v smislu ukinjanja kakšnih nesmiselnih dodatkov. Za popolnoma vse pa bi uvedel natančen nadzor produktivnosti in gospodarnosti, saj menim, da so tukaj velike rezerve. Po teh kriterijih bi se tudi odločal o številu uslužbencev.Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek.
4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni.
5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne.
6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ
7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR.
8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav.
9.     Uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) in na določene izdelke, ki dokazano škodujejo zdravju.
10.    Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg.
11.  Spremeniti bi bilo potrebno trg dela, saj je po trenutni zakonodaji v veliko primerih praktično nemogoče odpustiti človeka. Tega se kar precej ljudi tudi zaveda in se temu primerno obnaša in temu primerna je tudi njihova produkitvnost. Če bi se ljudje zavedali, da služba ni naravno dana, se bi bolj trudili in posledično bi se povišala tudi produktivnost.
12.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.
 
Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška) in ostalih socialno ogroženih skupinah, saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj državljanov. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.
 
Verjamem, da sem še mariskaj izpustil (določene zadeve, ki zajemajo celotne reforme, tudi namenoma - pokojninska reforma, zdravstvena reforma...), vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tudi dopuščam, da bi bile mogoče kakšne (nižje) številke boljše od mojih, vendar menim, da je vsaj taka smer edina prava. Seveda bi bilo potrebno narediti en kup analiz, da se izbere optimalne številke, vendar sem prepričan da bi tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane. Hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša. Predstavljeni ukrepi tudi stigamtizirajo uslužbence javne uprave, saj so sedaj v očeh mnogih predstavljeni kot paraziti in izkoriščevalci države, čeprav brez nijh država ne more funkcionirati - pa sam nisem zaposlen v javni upravi.
 
Ne pričakujem kakršnegakoli efekta od teh predlogov, vendar me kot ekonomista konkretno zanima zakaj nihče v vladi ne tako razmišlja? Verjamem tudi, da bo en kup navedenih razlogov, zakaj se to ne naredi - vendar pričakujem konkretne argumente proti.
 
Hvala in lep pozdrav.

Ključne besede davek, davki, varčevalni ukrepi, DDV, plače, varčevanje
Kategorija: Davki in finance


Zadnji komentarji:

PONOS | 07.05.2012 | 09:39
 Sej v bistvu se strinjam z vsem ukrepi vendar so premalo radikalni,niso dolgoročno učinkoviti.Ljudje se ne zavedamo da smo v nekem prehodnem času.
Dogaja se evolucija.Sistem v katerem smo je zastarel in ne deluje.Tehnologija in proizvodnja je vsa avtomatizirana.Za izdelek je bilo potrebno včasih v verigi 100 delavcev ,danes samo 2.
Ta kriza ni ciklična,tako kot je predvideval Pahor in njegov tim in jo skušal premagati z posojili ,ter vračanje teh v konjunkturi .
Kriza je sistemska.Kriza je hujša kot tista iz 1929...
Ukrepi morajo biti bolj radikalni,evolucijo ne smemo ovirati ampak pospešiti.
O tem sem tudi pisal predlog vladi.
Arim1 | 10.05.2012 | 02:08
Tako je. In najhujše šele prihaja. Če ne bomo poskrbeli za samooskrbno kmetijstvo in varčno rabo energije nas bo pobralo. Nimamo denarja za sproti, kako bomo plačevali vedno dražjo hrano in nafto. Mi se pa ukvarjamo s prerekanjem kdo je za kaj kriv, s TEŠ, ki bo čez par let popolnoma neuporaben(cena virov). Naši neumnosti ni konca. Živimo na koščku sveta, ki nam nudi dovolj vode, lesa, kmetijskih površin, veliko sončnih dni(elektrarne). O tem bi bilo potrebno razmisliti. 
klement jug | 05.05.2012 | 23:47
Tudi v javni upravi bi se dalo ogromno narediti, je pa skoraj nemogoče. Naj najprej malo razložim kako ta deluje: V JU sta dve kasti uslužbencev - tisti ki imajo majhne plače in veliko delajo in nimajo zvez in poznanstev in tisti ki imajo zveze in imajo velike plače in malo dela. Tisti drugi se ves čas množijo, kot se menjajo vlade - nekakšen klientelizem. Res bi se dalo zmanjšati število zaposlenih predvsem na račun šefov, podšefov, sekretarjev itd, ampak oni sebe ne bodo odpustili. Če bi prišel befel za zmanjšanje kadra bodo odpustili kašno mravljico s predolgim jezikom, ki je npr. na take nepravilnosti že opozarjala. Tako bi tiste mravljice, ki bi še ostale, delale še več, pa imajo že sedaj - verjemite mi - že čez glavo dela. 
Pri odpuščanju v JU je torej treba biti izredno previden, ker zadeva lahko izpade do konca nepravično in tudi slabo za samo kvaliteto usluge teh organov.
Arim1 | 06.05.2012 | 00:40
Se strinjam. Iz JU je nastalo ogromno podjetje, ki naj bi v osnovi zaposlovalo vse tiste pridne mravljice na šalterjih, ki predstavljajo servis državljanom v postopkih povezanih z vlado. 
klement jug | 05.05.2012 | 23:40
Podpiram dvig DDV-ja skupaj z dramatičnim povečanjem  zneska do katerega se ne plačuje dohodnine. Tako bi se zaščitilo tiste s slabšimi dohodki. Nad tem zneskom naj dohodninska lestvica kar ostane kakršna je.
grgl | 03.05.2012 | 10:34
Čez praznike sem prebral eno zelo zanimivo knjigo:
Ko je kraljeval značaj - biografija Ronalda Reagana od avtorice Peggy Noonan.

Mislim, da bi si vsi v naši vladi morali prebrati omenjeno knjigo za navdih. Zanimivo je, koliko vzporednic je možno potegniti s tedanjo gospodarsko situacijo ZDA s situacijo, v kateri se trenutno nahaja Slovenija in tudi, kako iz te situacije priti kot zmagovalec. In seveda, da je glavna vrednota za to, da ti državljani sledijo in verjamejo v ukrepe - poštenost in držanje besede.

Res priporočam.
klement jug | 05.05.2012 | 23:44
Mislim da je branje Reaganovih in Maggijinih knjig zadnja stvar, ki jo potrebujemo v tej krizi.
Arim1 | 06.05.2012 | 00:33
Ne strinjam se z vašim primerjanjem Slovenije z ZDA. Trg pri nas je zelo omejen(majhen) in zato naša država ni primerljiva z velikimi sistemi. Rešitev za našo državo sploh ni tako zapletena. Podjetni jo vidimo. 

grgl | 07.05.2012 | 01:17
Sicer nisem imel namena preusmeriti debate in to bo tudi edini komentar s tem v zvezi, ampak vseeno...

klement jug - obrazloži prosim - zakaj pa je to zadnja stvar...? Mislim, da bi se od takih voditeljev lahko naši politiki marsikaj naučili (upam, dani bil to razlog za glas proti mojemu predlogu, saj v drugih komentarjih ne vidim razloga...)

Arim1 - na nek način je primerljivo, saj ekonomske zakonitosti ostajajo enake, ne glede na obseg ekonomije, seveda pa naša majhna državica ni premerljiva v praksi z ZDA, pri nas je rešitev bistveno bolj enostavna. Želel pa sem opozoriti na to, kaj vse se da narediti, če pride na oblast pravi človek, ki je pripravljen nekaj narediti, ki ne gleda samo na lastni interes, ki zna združiti ljudi in ki zna uporabljati enostavno in preprosto staro dobro kmečko logiko - tega manjka povprečnemu državljanu naše lepe deželice in hkrati tudi večini predstavnikov vlade.

In v knjigi je omenjeno še eno zanimivo dejstvo - zakonitost, ki so jo spoznali že v starem Egiptu in to je, da višji kot so davki, manj davščin država pobere...in obratno.
Arim1 | 07.05.2012 | 23:52
Po pravici povedano, vas ne jemljem resno glede na vaš komentar o podjetnikih v drugi razpravi.
grgl | 08.05.2012 | 14:00
Komentar je izbrisal avtor komentarja.
grgl | 08.05.2012 | 14:12
Arim1 - ne vem sicer katero debato in kateri komentar imaš v mislih, podjetništvo zelo podpiram, vendar pa imam določeno stališče do podjetnikov, za katerim trdno stojim in ga bom tukaj še enkrat ponovil:

Dejstvo je, da so mala in srednja podjetja temelj vsake ekonomije, vendar trenutno v naši državici to ne velja - ne rečem, da so vsi enaki, vendar tej o katerih pišem, prevladujejo. Zakaj? Zato ker mali podjetniki intenzivno iščejo luknje v davčni zakonodaji (kar še razumem do določene mere) in kar je še najbolj katastrofalno, potem na podlagi prikaza nizkih dohodkov izkoriščajo socialne trasferje v največji možni meri. Sam vem za primer, ko se človek vozi z novim X6 BMW-jem, hkrati pa ima praktično zastonj vrtec in visoke otroške dodatke, ali pa primer, ko se tudi človek pripelje z enim hudim avtom na Zavod za zaposlovanje in pride po subvencijo za samozaposlitev.  Poznam tudi ekstrem podjetnika, ki se vozi z Jaguarjem in se je zaradi socialnih transferjev s svojo ženo uradno ločil.To je kriminal, ki bi ga bilo potrebno kazensko preganjati.

Torej, razumem, da se izogibajo plačilu davka in tukaj bi država morala narediti svoj del in narediti državo manj birokratično in bolj prijazno podjetništvi. Prav tako bi z olajšavami morala stimulirati plačilo davkov na eni strani in na drugi strani uvesti strožji nadzor, ki zajema tudi spremembo računovodskih standardov in uvedbo pavšalov. Izkoriščanje socialnih transferjev od teh ljudi se mi zdi pa nezaslišano.

Razlog je seveda v državi, ampak, če pozabimo na razloge, se žal ne moremo izogniti dejstvu, da ravno ti mali podjetniki s svojim izogibanjem plačila davščin in izkoriščanjem socilanih trasferjev delajo ogromno in največjo škodo, bistveno višjo kot javni sektor. Mislim, da je dovolj zgovoren podatek, da v Sloveniji obsega siva ekonomija med 20 in 30% BDP, kar pomeni čez 2mld EUR denarja - če bi vsaj pol tega denarja država dobila, ne bi bilo nobenih težav. 

In sam pravim, da je tudi na tem področju potrebno narediti red, pa mislim, da bi bilo dovolj maneverskega prostora tudi za nižanje davkov. In tudi, kar se ne omenja - v tej krizi imajo največje težave ravno države z največjim deležom sive ekonomije...žal smo vmes tudi mi.

Ne zahtevam od nikogar, da se s tem strinja (ampak žal so dejstva taka) - da bi pa zaradi tega govoril o moji resnosti, se mi pa tudi ne zdi utemeljeno.
Arim1 | 10.05.2012 | 01:09
Merilo uspešnosti je torej dober avto? Točno se ve, zakaj podjetnik kupi dober avto. Zato, da se vozi z njim in si hkrati zniža dvačno osnovo. Veliko dobrih avtomobilov je tudi v najemu, ker si tako lahko "nabiješ" stroške. Se pa strinjam, da bi tudi d.o.o.moral delati po načelu osebne odgovornosti. 
Če pogledamo definicijo pridevnika podjeten, ugotovimo da govorimo o človeku, ki se pri svojem delu drzno, samozavestno in uspešno loteva več nalog in stvari hkrati. Podjetnik je lahko notranji ali pravi. Notranji podjetnik ima na voljo dane vire, to pomeni, da za stroške delovnega mesta in za sredstva za izvedbo poslovne ideje skrbi krovna organizacija (javna uprava, Občina, večje podjetje...). Če poskus podjetnosti ne uspe, običajno ni kakšnih večjih posledic. Večja količina virov omogoča tudi hitrejšo in lažjo organizacijo poslovne ideje. Notranji podjetnik je običajno redno zaposlen v tej organizaciji (lahko tudi JU), ki poleg redne službe izvaja za to organizacijo še dodatna dela preko svojega S.P. ali d.o.o., kar zahteva od njega tudi dodatno delovno angažiranost(lahko tudi med delovnim časom???). V večjih podjetjih, za katero dela preko svojega podjetja, ima na razpolago tudi sodelavce, strokovne delavce ostalih profilov. Nap. odvetnike, tržnike...Ker notranji podjetnik ni toliko obremenjen s preživetjem in z gradnjo delovnega mesta, lažje ustvari luksuzne presežke kot pravi podjetnik. Tudi notranji podjetniki imajo vikende, hodijo na draga potovanja, živijo v razkošnih hišah, se vozijo z dragimi avtomobili...ker so redno zaposleni(tudi v JU), podjetje jim je sekundarna dejavnost, jih v javnosti največkrat sploh ne opazimo. Notranji podjetnik je zaradi danih virov lahko vsak, plačilo za njihovo podjetniško udejstvovanje je največkrat zagotovljeno. Pravi podjetnik pa postane ali ostane le malokdo. Pravi podjetnik največkrat nima danih virov, delovno mesto si mora sam ustvariti, zgraditi ali najeti. Svojo poslovno idejo mora tudi znati prodati in to za vsaj toliko denarja, da si plača prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in seveda za davek, od teh zasluženih sredstev. Največkrat se pravo podjetništvo začne z malo zagonskimi stroški, v domači garaži, dnevni sobi, kleti...S presežki si podjetnik nato ustvari delovno mesto. Vse to je veliko bolj vidno kot pti notranjem podjetniku. Postaviti podjetje je garaško in odgovorno delo, sploh če zaposlujemo delavce. Priporočam, da poskusite, ne glede na leta. Lepa in adrenalinska izkušnja, ki bi jo moral poskusiti vsak. Za zagon malega podjetja, popoldanske obrti ne potrebujemo veliko. Dobro poslovno idejo, lahko so to hobiji (nap. izdelovanje velikonočnih butaric, izdelovanje copat, nabiranje gozdnih sadežev...), malo korajže in manj kot 100€. Si upate? Srečno!
Rešitve za našo državo so  povsem enostavne. Zakaj moramo uvažati krompir iz Egipta, česen iz Kitajske, fižol iz Argentine-verjetno boste odgovorili, da naše kmetijstvo ni konkurenčno. Toda samo pomislite koliko manj od 150.000 brezposelnih bi bilo iz tega naslova in koliko to našo državo na koncu stane. Les izvažamo v Avstrijo in ga po 12x višji ceni od tam uvažamo, kje so lesnopridelovalna podjetja(Stol), naša polja pozidujemo ali pa se zaraščajo. Vsa severna Evropa se preusmerja na ogrevanje z biomaso, na vožnjo z električnimi vozili, uvajajo ekološko kmetijstvo...Pri nas pa za izdelavo bioplina porabimo najboljše kmetijske površine za kurivo in nato porabimo še ogromno ton nafte, da ta polja obdelamo, pridelek poberemo in seveda potem bioplinarne niso rentabilne. Za biološke odpadke od trgovinskih, klavničnih, bolnišničnih, kmetijskih in restavracijskih se pa prepiramo kam bi jih zakopali ali izvozili. Kaj mislite, zakaj velike države po katerih se tako radi zgledujemo zakupujejo rodovitno zemljo v Afriki? 
Lahko se do onemoglosti pregovarjamo o krivdi javne uprave o krivdi realnega sektorja. Te zadeve so mimo. Prihaja prehrambena kriza in če ne bomo pripravljeni nam bo zmanjkalo osnov za preživetje. Zadnji čas je, da spremenimo kmetijsko poliiko in z vsemi sredstvi podpremo naša proizvajalce hrane. Avstrijci so to naredili in ne tolko s pomočjo sive ekonomije kot s pomočjo blagovne menjave. Samo iz naslova ogrevanja na biomaso so odprli ca.5000 novih delovnih mest.Gospodarstvo jim cveti, imajo tudi denar za plače  javnie uprave in ni zanemarljivo dejstvo da se vsak dan  iz Slovenije k njim vozi na delo ca. 11.000 ljudi. Mi smo pa pametni, bomo lovili male, samozaposlene utajevalce prihodkov, preverjali bomo od kod ljudem denar za dober avto(merilo uspešnosti), povišali davke, trošarine, podjetnike in kmete pa še bolj privili, mogoče jim bomo ponudili kakšno nesmiselno subvencijo. Aja, pa še nekaj državnega premoženja je potrebno prodati.
Dala sem vam samo malo namigov, čeprav v dani situaciji vaše predloge podpiram, vendar žal ne bodo rešili problema. 
grgl | 10.05.2012 | 15:19
Komentar je izbrisal avtor komentarja.
grgl | 10.05.2012 | 15:21
Arim1 - najprej bi rad povedal, da sem sam zaposlen v podjetju, kot finančni direktor, kjer sprejemam odločitve od katerih je odvisno približno 100 zaposlenih. Za svoje delo sem bil večkrat nagrajen. Podjetju v katerem sem zaposlen, gre kljub krizi zelo dobro - pravkar so vsi zaposleni dobili izplačan bonus, konec meseca bo še regres. Sicer pa res razmišljam o zasebni poti - potencial vidim ravno v tem, da je na trgu ogromno podjetij, kjer so nosilci zelo dobri v svoji osnovni dejavnosti, težavo pa imajo s finančno pismenostjo in organizacijo. Glede na to, da ste očitno podjetnica, me vaše razmišljanje izredno čudi.

Vaša navedba je primer finančne nepismenosti - podjetnik kupi dober avto, zato da si s tem zniža davčno osnovo....se zavedam tega, kar ste napisala, vendar je to slaba odločitev. Obstaja precej boljših načinov za znižanje davčne osnove, čeprav precej podjetnikov pri tem "nižanju" pretirava in potem ko pride čas, kakršen je sedaj, se obrnejo na banko zaradi potrebe po financiranju obratnega kapitala. Ker pač podjetnik išče luknje, je temu primeren finančni izkaz in banka kredit zavrne. Potem so spet krive banke - sedaj je kriv javni sektor, drugič je kriva država (kar je seveda delno res), dejstvo pa je, da so si podjetniki v veliki meri krivi sami, zaradi napačnih odločitev, sprejemanja previsokega tveganja in največkrat zaradi pohlepa, saj je celotno slovensko malo gospodarstvo usmerjeno v kreativno računovodstvo, ki išče poti za čim večje zmanjšanje davčne osnove, noben pa ne razmišlja o posledicah.

Primer tega je nakup dobrega avtomobila - zakaj ta psihologija ni razširjena v tujini, s katero se primerjate? A ne bi bilo bolj produktivno, če bi investirali v svojo dejavnost, modernizacijo, širitev, ustvarjanje novih delovnih mest, nenazadnje v humanitarne namene. Ne, pri nas je pomembno s kakšnim avtomobilom se voziš, ampak avtomobil ni investicija, temveč strošek - ko pride kriza, pa nastane problem. Če bi podjetniki bili pametni, bi v dobrih časih akumulirali presežke, ne da kupujejo avtomobile, ki so takoj po podpisu pogodbe vredni 50% manj in nelikvdni, še večja neumnost, na leasnig - to ni podjetništvo.  Poleg tega bom vztrajal, da največjo škodo proračunu delajo podjetniki, o katerih tukaj debatirava. Mislim, da bi to morali priznati, saj je zadeva popolnoma dokazljiva. Seveda bi država morala spremeniti odnos, ki bi moral bit manj mačehovski, birokratski in vzpodbujati podjetništvo in plačevanje davkov, vendar dejstva so dejstva - več kot 2mld EUR utajenih davkov, ki obsegajo med 20 in 30% BDP - v Avstriji, ki jo omenjate, siva ekonomija predstavlja cca. 3% BDP. Tukaj kaj več povedat sploh ni možno. Če bi se večina teh davkov plačevala, bi brez problema lahko davčno razbremenili celotno gospodarstvo in državljane. Da ne govorim o finančni disciplini - mi smo glede tega balkan. Zaradi tega pa trpijo vsi - redno zaposleni ljudje ne morejo utajevati davkov - torej je to utajevanje posledica "zniževanja davčne osnove" malih podjetnikov. Pa nimam nič proti investicijam in tudi nakupu avtomobilov - nenazadnje je potrošnja temelj ekonomije - ampak primeri, ki sem jih opisal v prejšnjem komentarju, niso upravičeni do teh avtomobilov, temveč za to, da se lahko vozijo s temi avtomobili, izkoriščajo državo - ne morem verjeti, da take ljudi, kot podjetnica zagovarjate. Davek mora za blagor države in državljanov plačevati vsak, drugače nima pravice soditi niti odnosa države, niti javnega sektorja. Vse funkcionira na sistemu daj dam in ne jemlji, dokler gre, potem pa so krivi vsi, ko pride kriza. Pravite, bomo lovili male utajevalce - besedo "mali" pomnožite s 100.000 - kakšen je rezultat?

Izredno me pa moti izkroiščanje socilanih transferjev teh ljudi - medtem ko država sedaj razmišlja, da bi najbolj socilano ogroženim skupinam znižala nadomestila in razmišlja o ukrepih, ki bi prizadele mlade družine. To je kriminal in kraja, kar bi bilo potrebno ustrezno sankcionirati, ravno tako kot delo na črno - z zaporno kaznijo.

Se strinjam, da so določeni ukrepi v mojem predlogu so kratkoročne narave, čeprav se ne strinjam da ne bi vsaj delno rešili tudi dolgoročne situacije - zagotovo je eden največjih problemov v Sloveniji previsoka obdavčitev dela in to bi bila rešitev, ki bi primesla kratkoročne in dolgoročne koristi - iz prve roke povem, da je to nesporno. Druga je produktivnost. In ko  bi država nekako prišla na "zeleno vejo", pa bi zadeve opitmizirali (DDV). Z rešitvami s samooskrbo in zeleno energijo, ki jih predlagate se strinjam, vendar so sedaj potrebni ukrepi, ki kratkoročno nekaj pomenijo - te ideje pa so koristne za dolgoročni razvoj države. Ne strinjam pa se z nakupom zemlje v Afriki, saj so naložbe v to območje preveč tvegane zaradi politične nestabilnosti, poleg tega Slovenija po tem nima potrebe. Govorite o konkurenčnosti slovenskih izdelkov - s čim mislite, da je to povezano - tudi s stroški dela !!! In s produktivnostjo. Zakaj so izdelki v istih trgovinah v Avstriji cenejši, kot pri nas?
In z nepravilnimi odločitvami ter nesposobnim vodstvom velikih (in tudi malih) podjetij. Slovenci smo tako zakompleksani, da stalno razmišlajmo o kvantiteti in nizki ceni, namesto da bi delali na blagovni znamki Made in Slovenia - kvaliteta in visoka cena. Seveda to ne gre iz danes na jutri, vendar s tako zakompleksanim odnosom tega ne bo nikoli. 

Glavna stvar, ki mankja tako način podjetnikom, kakor tudi državi je VIZJA - kje želite biti čez 10 let in kaj boste naredili, da boste tam prišli ?! S tem nikakor niso povezani nakupi dobrih avtomobilov. Potrebno bi bilo dvigniti samozavest ljudi, da bi ljudje bili ponosni, da so državljani naše države, optimizem - to prinese tudi potrošnjo. Sicer se strinjam, da bi del te vizije zagotovo moral biti tudi program samooskrbe s hrano, čeprav je v Evropi za to še dovolj časa in tega ne bi dal v prioriteto - prioriteta mora biti stabilizacija finančnega položaja države in razvoj gospodarstva. To pa je možno doseči s preprosto kmečko logiko, brez pretiranega filozofiranja
Arim1 | 10.05.2012 | 23:28
 Čestitam za uspešno delo v podjetju. Z vašim odgovorom se v celoti strinjam in ne podpiram kupovanja dragih avtomobilov. Hotela sem samo povedati, da tako pač je, da se Slovenci radi postavljamo z avtomobili, kar je bilo slutiti tudi iz vašega namiga, da se podjetnik pripelje z dobrim avtomobilom, četudi uradno nima za sol in da gre preprosto za izkoriščanje... Ampak to delajo tudi zaposleni, brezposelni, študenti. Takšna je njihova odločitev.
Slovenija nima nič z nakupom zemlje v Afriki. Za nas te potrebe ni, ker imamo srečo, da živimo v zmernotoplem pasu, imamo dovolj vode, lesa, polj, tega pa žal ne znamo ceniti.
Torej sva to razčistila. 
 
DanD | 02.05.2012 | 18:31
S tvojimi predlogi se v večini strinjal. Seveda bi še kakega malo spremenil ali kaj dodal. 
Včasih je lahko kakšna stvar tako preprosta, pa jo mi raje zakompliciramo, da te glava boli.

KAJ PA PRAVI NA TVOJE PREDLOGE NAŠA OBLAST ?
grgl | 03.05.2012 | 10:36
Ne upam na to, da jih bo kdo upošteval. Mogoče pa bi moral iti v politiko... :)
Mavrica123 | 02.05.2012 | 07:42
Koliko javnih uslužbencev, ki so nad 50. plačnim razredom, pa ne delajo za javno dobro, pa sploh imamo? Nikakor se ne strinjam, da se zniža plača le peščici posameznikom.
grgl | 03.05.2012 | 10:15
Ne bi verjel, koliko jih je v državni upravi in raznih agencijah - sicer pa ta del predloga ni bistvenega pomena.
Bolj kot plačilni razred bi bila pomembna produktivnost in upravičnost delovnega mesta oz. institucije, ki je delodajalec.
Vsekakor pa menim, da je bolje znižanje plače peščici, ki ima zelo dober standard, kot pa vsem, tudi tistim, ki komaj shajajo. 
R Č | 24.04.2012 | 13:39 Prikaži
Glede dviga DDV sem mnenja, da bi bila najboljša rešitev. Menim, da če mi nekaj vzamejo sem razočaran, če pa nekaj kupim, ki je tudi malo dražje, pa vsaj imam neko zadovoljstvo.
angelina | 19.04.2012 | 18:27
Zelo dober predlog, ki ga podpiram, predvsem sta bistveni prvi 2 točki (+DDV in -Dohodnina). Ne strinjam pa se s predlogom o popolnem umiku države iz gospodarstva, ker to ni nujno dobro v vseh primerih (luka, finančni sektor,...). 
Upam, da bo tvoj predlog upoštevan.

Lep pozdrav!

 
grgl | 21.04.2012 | 20:06
Slovenci imamo neko čudno filozofijo, da če bomo prodali neko slovensko firmo tujcem, bo iz tega nastala katastrofa. Neka sovražna klima do tujih naložb je tudi eden od razlogov, da je pri nas malo zanimanja za vlaganja.

Na živce mi gre, da smo slovenci tako zakompleksan narod. In kar je še hujše je to, da ne znamo upravljat s premoženjem oz. vsaj država ne zna. A mislite, da je za podjetja koristno to, da v podjetjih upravo nastavlja vedno politika in da se hkrati z menjavo opcije zamenjajo tudi te uprave. V upravo pa navadno pridejo nesposobni ljudje in še vedno so v ozadju neke kuhinje, lobiranja in korupcija.

Žal država s svojim premoženjem ne zna upravljat in se vede negospodarno, zato menim, da je nujno, da se iz solastništva umakne povsod, kjer res ne obstaja javni interes.
 
Seveda ne zagovarjam brezglave pordaje, vednar pa morajo biti pričakovanja realna. Večina teh podjetij nujno potrebuje sveži kapital in temu primerno je njihovo finančno stanje in vrednost. Naloga vlade pa je, da poskrbi za takšno godpodarsko okolje, da podjetja ne bodo bežala iz Slovenije in da bomo konkurenčni. Pri tem bi pomagala zdrava kmečka logika, zadeva sploh ni tako zakomplicirana, kot si mislite.

Mogoče se strinjam za Luko Koper, nikakor pa ne za finančni sektor. Državne banke so tik pred kolapsom in država jih več ne more podpirat.
Arim1 | 28.04.2012 | 23:56
Dober predlog z manjšimi popravki. Ne podpiram zvišanja DDV. Državna podjetja naj ostanejom državna in javni zavodi javni. Uredi naj se nadzor, kot je bil v preteklosti(SDK), upravljanje z državnim premoženjem bi bilo odgovornejše. 
Majhne države imamo zelo omejen trg in to ni zanemarljivo dejstvo. Zgledujmo se po primerljivih državah in njihovih izkušnjah.
Včasih mora kakšna banka tudi propasti, da država preživi. 

http://www.youtube.com/watch?v=TrHTjLio5Sw
http://www.livestream.com/prisotnoststej..373-54ce15ebf711
grgl | 03.05.2012 | 10:42
Arim1 - ne pravim, da naj država rešuje banke. Pravim, da se naj najde tuje investitorje - tudi če bi bilo potrebno našo največjo državno banko prodati za 1 EUR nekomu, ki bi bil pripravljen vlagati in vrniti banko na pravo pot - ne me narobe razumet - seveda je potrebno iztržiti čim višjo ceno, ampak pričakovanja morajo biti realna in če pač ne bi bilo zanimanja, je potrebno poseči po ekstremnih manevrih.

Propad bank ne pomeni nič dobrega in nisem pristaš tega. Verjamem, da se dolgoročno zadeve popravijo, vendar ne vem zakaj bi sprejeli kratkoročne posledice, če to ni potrebno.
pravica_ljudem | 18.04.2012 | 13:13
Kaj pa posledice manjšega zanimanja tujih kupcev za nakupe v Sloveniji zaradi višjih cen? A to je tudi zanemarljiv učinek potemtakem?? Isto napako ki smo jo naredili pri trošarinah za gorivo bomo sedaj naredili tu.

Zakaj ne bi raje naredili novega davka za luksuzne stvari in storitve ter davka za nezdravo hrano pa to dodatno obdavčil za kak % več kot je sedaj. Zakaj bi skromen človek ki ni nič kriv moral plačevat 1% več za špagete, moko, juho ipd? To je ignoranca.

Iz kje točno naj pride dodaten pritok denarja za pokojninsko blagajno in zdravstveno zavarovanje, ki bi se po vašem predlogu zmanjšal ?

Upokojencem se s tvojim predlogom čisto nič ne dvignejo pokojnine, obenem je pa na njihovih plečih še več, enako je z nezaposlenimi in študenti. 

Šeenkrat: to je slabo za Slovenijo kot turistično deželo, slabo je za socialno šibke in odlično je za tiste z mastnimi plačami, ter podjetja ki bodo še več svojega dobička lahko pokurla za svoje priviligirance preko raznih trikov jemanja denarja iz podjetja.

Ostali predlogi so vredu samo 1 pa 2 mi pa nikakor nista po godu. Sploh pa mi je argument češ da so drugi tudi dvignili DDV nikakor ne prepriča saj nisi omenil nobenih učinkov teh dvigov na konkretnih primerih.
grgl | 18.04.2012 | 14:04
Sicer žal ne vem, koliko je takih nakupov, ki jih navajaš. Glede na moje izkušnje je recimo večina trgovin v Avstriji cenejših, kot pri nas. Ne vidim razloga, da bi tujci k nam hodili po nakupih oz. da bi tega bilo ne vem koliko. Sicer pa to niso prihodki na katere bi država lahko dolgoročno računala, saj se te zadeve oz. primerjave stalno spreminjajo. Poleg tega bi dvig DDVja imel zanemarljiv učinek - če računam po kmečko, cena nekega artikla je sedaj 50 EUR, potem bi bil pa 50,75 EUR oz. 52,50 EUR. Mislim, da to niso neke hude razlike, ki bi vabile ali odbijale tuje kupce. Tudi ne bi v takih zadevah dajal prednosti tujcem, ampak v prvi meri domači potrošnji.

Definiraj luksuz - in potem pridobi informacije, koliko je tega luksuza pri nas. Ta zadeva ni smiselna zato, ker bi povzorčila le spet dodatne utaje davkov, odliv kapitala v tujino in tudi migracije ljudi v tujino. Pri nas je žal res pravega luksuza premalo, da bi iz tega nastal nek konkreten dohodek.

Kot sem jasno napisal, bi bili ob predlaganem davčni prihodki bistveno višji in iz tega bi več kot nadomestili vso izgubo - sicer pa niti nisem prepričan, če so prispevki, ki jih navajaš neposredno povezani z dohodnino. Kako pa zadeve funkcionirajo v tujini...!?
Sicer pa je dejstvo, da je zdravstvena in pokojninska blagajna potrebna korenite reforme - ena od rešitev je bila danes objavljena v časniku Finance.

Vsi socilani transferji bi bili stvar debate - tudi pokojnine - saj bi dobili kar precej maneverskega prostora. Zaradi znižanja davčnih bremen, se bi odpirala tudi nova delovna mesta (oz. se bi tudi obstoječih zapiralo manj), kar bi imelo pozitiven učinek na proračunske prihodke.

Mislim, da je za učinek dviga DDVja Nemčija več kot konkreten dokaz upravičnosti tega ukrepa.
znalček | 18.04.2012 | 09:47
Zmotila me je predvsem tista tvoja navedba v točki 3, da obstajajo  službe, ki delajo za javno dobro in druge, ki ne delajo in jih je treba ukiniti. Gotovo bi se dalo kaj racionalizirati, ampak take pavšalne ocene, da je vse razen šolstva, zdravstva in policije ostalo nepotrebno pa res kažejo na veliko ignoranco. So nepotrebne upravne enote (kdo ti bo izdal dokumente?), diplomatska predstavništva, inšpekcijske službe, veterinarska uprava, davčna uprava, carina, gasilci....

Jaz bi recimo ukinil urad za enake možnosti, državni svet, varuha človekovih pravic in 70% občin.
grgl | 18.04.2012 | 10:10
Se strinjam. Gre le za predlog in vse je stvar debate (oz. bi bilo stvar debate, če bi vlada tole upoštevala, za kar pa so možnosti enake nič...).
Vsekakor bi se za razna znižanja in odpuščanja odločal na podlagi analize produktivnosti in stroškov, ter možnosti racionalizacije poslovanja.

Pa tudi pri policiji je preveč anomalij glede potnih stroškov in tudi v zdravstvu se bi dalo prihraniti na dežurstvih, pri šolstvu pa se sicer strinjam s predlogom vlade za zvišanje normativa za dva učenca na razred, saj ko sem sam hodil v osnovno šolo, nas je bilo v razredu 32, pa je bilo vse v redu. V teh službah sem mislil povedat le to, da se osnovnih plač ne bi dotikal.

Sicer pa mislim, da me nisi razumel. Vsekakor nisem imel v mislih ukinjanja upravnih enot (mogoče pa zmanjšanje števila) in ostalih služb, ki jih navajaš - tak predlog ne bi bil ravno normalen. Z ukinjanjem sem imel v mislih okrog 200 raznoraznih agencij, ki po moje večinoma v bistvu le mešajo zrak (poudarek na večinoma, saj so verjetno, sicer v manjšini, nekateri od katerih je vseeno kakšna korist). Drugače pa je jasno, da ne morejo ostati le policija, zdravstvo in šolstvo. 
grgl | 18.04.2012 | 13:46
Komentar je izbrisal avtor komentarja.
zeko1957 | 17.04.2012 | 15:06
Ja vsi ste isti, Ko začne jez spuščati, se luknja samo veča in normalno za isto količino elektrike je potrebno dovesti več vode. Kaj pa če ne dežuje in potoki usihajo? Potem je potrebno začeti mašiti luknjo! Za mašenje pa je potrebno blato (ali pa cement in železo). To pa je umazano in nevarno delo. Upam, da vlada ne bo popustila predragi, prezakomplicirani in nepotrebni javni porabi. Pa niso se sami zaposlili, so pa se ustvarili in vsi ti predlogi so usmerjeni k zadržanju postulatov, norm in pravic, ki so si jih politiki in državni uradniki dodelili sami. Čas je, da si izborimo spet desetino.
grgl | 18.04.2012 | 10:10
No comment. 
capi | 17.04.2012 | 14:55
Ja, eden izmed najboljših predlogov, tudi po mojem mnenju. Glasujem za vaš predlog, čeprav se prav z vsem ne strinjam, podajam komentar, obenem pa pripominjam, da bi se strinjala tudi v kompletu z vašim prvim in drugim predlogom, ki sta medsebojno povezana, če ne bi bila stopnja brezposelnosti tako visoka, pri čemer bi dvig DDV imel na to skupino ljudi takojšen učinek, znižanje plač pa učinek šele takrat, ko se bodo zaposlili, za tiste, ki ne bodo uspešni pri zaposlovanju pa si raje ne predstavljam...

1. SE NE STRINJAM: Z dvigom stopenj DDV se ne bi strinjala, ker bi s tem ravno tisti sloj prebivalstva, ki je že danes pod pragom revščine ali pa se mu približuje, ta ukrep najbolj prizadel, saj vse dohodke tudi potrošijo za nujne življenjske potrebščine, ki bi bile zanje na ta način še dražji in bi posledično temu si jih lahko privoščili še manj (nič ali manj kot nič !!??), tisti sloj prebivalstva, ki pa finančne krize ne čuti, je s tem ukrepov prav tako ne bi občutil oz. ne bi prispeval zaradi višjih dohodkov več v davčno blagajno, saj namreč vemo, da kapital, ki ga imajo, najsi bodo to delnice, premoženje v obliki nepremičnin ipd. sicer lahko povečuje tržno vrednost (torej lastnik s temi naložbami bogati), država pa od samega premoženja še nima nič, zato tukaj pravzaprav ne vidim pravične oz. poštene porazdelitve davčnega bremena, čeprav se strinjam s trditvijo, da več plačajo tisti, ki več trošijo (ampak "tajkuni in bogataši" bodo trošili toliko kot do sedaj ali pa celo manj pri nas v Sloveniji, prihranke oz. kapital lahko prenesejo iz države, če se jim ga bo obdavčilo po višjih stopnjah - rezultat njihovega trošenja na prihodke od DDV je lahko vprašljiv, gotovo pa je, da bodo socialno ogroženi potrošili vse, tako kot to počnejo že sedaj, vendar bodo za isti denar lahko kupli mnogo manj in tako se bo povečal le prag revščine ! Ta pa bo, seveda, imel vpliv na povečanje mase socialnih transferjev - in kaj s tem dosežemo ? Prerazdelitev, sicer pa, po mojem mnenju, bore malo !
 
2.   SE STRINJAM: Ker je sicer predlog znižanja obdavčitve plač za 20% vezan na povečanje DDV, s čimer se nisem strinjala, pa pozdravljam ta predlog, ki bi ga sama združevala s študentskim delom ter še nekaterimi drugimi oblikami dela kot n.pr. pogodbeno delo - podjemne pogodbe, poslovodenje ipd., ki so v našem prostoru zelo prisotne (verjetno le zaradi ugodnejše davčne obravnave), namreč - predlagala bi enako davčno breme ne glede na obliko dela (s čimer bi zmanjšali tudi birokracijo, število pravilnikov, uredb, novel zakonov itd. - zagotovljena bi bila jasnost, preglednost in transparentnost plačil, obenem bi tudi skrajšali čas, potreben za obračunavanje različnih vrst del), študentom pa bi tako in tako omejila čas dela (naj država študentom omogoči, da čim hitreje študirajo, v ta namen se jim lahko pod določenimi pogoji da krediti, ki ga študentom z zaključeno povprečno oceno 9,5-10, ni potrebno vrniti, ostali pa ga vračajo brez obresti v sorazmernem roku glede na dolžino študijo s pričetkom odplačevanja takrat, ko se zaposlijo. Posledica: višje izobražen kader, krajši povprečni čas študija, manjši stroški subvencioniranja države, odprava nelojalne konkurenčnosti študentov brezposelnim osebam... Glede zniževanja stroškov dela državi kot delodajalcu pa menim "iz istega žaklja ven in nazaj noter". Strinjam se o opaznejšem dvigu minimalne plače - pod pogojem, da se z zakonom ukinejo dodatki na minulo delo, nadomestila za prehrano in prevoz na delo ter regres za letni dopust, prav tako naj se ukinejo odpravnine ter jubilejne nagrade - skratka, vsi ti davčno priznani stroški (do višine uredbe vlade) na državni proračun nimajo nikakršnega učinka, delodajalcem praviloma s tem dajejo "manevrski prostor pri izračunih plač in izplačilih", o načelu poštenosti in pravičnosti pa je marsikdaj in za marsikoga tu zelo težko govoriti, sodišča bi bila zaradi zmanjšanja števila tožb iz tega naslova (Primer: "sem upravičen do izplačila odpravnine ali ne ?", odpravnina za odhod v pokoj n.pr.: zakaj že ? ali smo veseli, da odhaja, ali si je po toliko letih zaslužil, ali pa morda drugi primer - odpravnina zaradi nesposobnosti - spori zaradi težkega dokazovanja za obe strani, torej v praksi je tega malo, v zakonu pa resda imamo to napisano !) - torej ob odpravi nadomestil in dodatkov je raven minimalne plače lahko precej poveča (po mojih izračunih za najmanj 50%), s čimer spet znižujemo število socialno ogroženih.

3.    SE STRINJAM:   S predlogom znižanja števila uslužbencev v javni upravi se v celoti strinjam, moti me le beseda napredovanje - zakaj večina prebivalstva meni, da je napredovanje v javni upravi že kar samo po sebi umevno pod določenimi pogoji in kriteriji (teh je pa toliko, da je vsako v enega že uvrščen slej ko prej) in se ljudje ukvarjajo le z napredovanji namesto z delom na svojem delovnem mestu ?! Saj je tudi v zasebnem sektorju ogromno ljudi, ki imajo višjo izobrazbo, več akumuliranega znanja, sposobnosti in veščin, ki so za njihovo delovno mesto zahtevani ali potrebni, pa z leti kar ostajajo na istem delovnem mestu (brez napredovanja in kakšnih dodatkov in seveda, z mnogo manjšo varnostjo zaposlitve !). Če se povračila stroškov za prehrano in prevoz na delo in iz dela še ne namerava ukinjati, pa bi za javne delavce predlagala spremembo delovnega časa oz. racionalno porabo - n.pr. naj delajo 4 dni v tednu tako, da je zagotovljen nemoten potek dela tam, kjer je to mogoče - v uradih, ministrstvih, agencijah, seveda z manjšim številom zaposlenih (morda bi se s tem dvignila motiviranost javnih uslužbencev, saj bi tisti, ki so zelo delavni, lahko 5. dan opravljali kakršnokoli drugo delo - povabila bi jih v zasebni sektor, vendar brez možnosti nastanka navzkrižnih interesov ali konfliktov, saj bi s tem dosegli boljše medsebojno razumevanje in poznavanje načina poteka dela...
 
4.   SE STRINJAM:    S predlogom, da je potrebno spremeniti sistem javnega naročanja, se v celoti strinjam, imam le pripombo - ne samo zakona o javnem naročanju, predvsem družbene vrednote, kulturo in moralo je potrebno spremeniti v glavah Slovencev, saj je 
 
5.     DELNO SE STRINJAM, saj je gotovo potrebno prilagajati investicije gospodarskim ciklom, a država ne more vedno ravnati in delovati le proticiklično. Strinjam se, da so investicije za naslednji dve leti popolnoma ustrezne glede na situacijo, v kakršni smo, ne strinjam pa se, da bi za večje investicije povpraševali za mnenje ljudi (predvidevam, da z referendumi ali podobnimi javno mnenjskimi raziskavami) - narod je izvolil ljudi za ta namen, povečini ljudje preferirajo lastni položaj, ne pa "narodov blagor", zato je njihovo mnenje lahko zelo zavajajoče, prav tako pa večina ne razpolaga z dovolj velikim ali obsežnim številom informacij za pravilno odločitev - predstavniki države (poslanci, ministri, državni sekretarji, itd.) bi morali imeti: 1. dovolj znanja s tega področja in pravih (realnih) informacij, 2. dovolj visoko postavljena moralna in etična pravila ter družbeno sprejemljive vrednote (mimogrede, vrednote so vedno nekaj pozitivnega) in 3 bi morali razpolagati z minimalno mero ZKP - zdrave kmečke pameti.
 
6.   SE STRINJAM: Drastično zmanjšanje števila občin ter sočasno uvajanje pokrajin. 
 
7.      SE STRINJAM s strogim preganjanjem sive ekonomije prav zaradi obsega le-te, pri čemer menim, da kjer je volja, je tudi pot ! Vsekakor sem za davčno policijo, pri tem pa tudi za državljanom prijazno davčno državo (en zakon - kratek, jasen in eno poročanje - kratko, jasno - vse na DURS, AJPES naj pridobiva podatke od njih, če jih bodo želeli dajati, ker ne vem več dobro, čemu ali komu AJPES sploh služi, razen da vodi statistične podatke in evidence ...
 
8.   SE STRINJAM:  Uvedba davčnih pavšalov glede na dejavnost - posledica: manj »kreativnega računovodstva«, obenem pa poenotiti in zmanjšati nepregledno število vsak dan novih ali dopolnjenih ali spremenjenih pravil - kajti prav zaradi te nepreglednosti trdno verjamem, da v velikih primerih ne gre za davčno utajo, ampak neznanje oz. nespremljanje spremenjenih pravil, prav tako pa tudi verjamem, da prav nepreglednost in tudi "kompliciranost" mnogokrat botruje sivi ekonomiji (v izogib učenju vsega "davčnega šmorna", kajti na vsakem koraku se pojavljajo posebnosti, izzvzetosti iz davčne obravnave, skratka določene davčne obravnave bi brez slabih ali negativnih učinkov lahko bile enoznačne. Pa še to: olajšave v raziskave in razvoj - elaborati za dosegovanje olajšave zaradi birokracije ali zaviranja konkurenčnosti gospodarstva in razvoja ???
 
9.   SE STRINJAM:  Uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) in na določene izdelke, ki dokazano škodujejo zdravju.
 
10.  SE STRINJAM tudi s predlogom za popoln umik države iz gospodarstva in odprodajo vsega premoženja, ki ni v javnem interesu (vendar pri analiziranju, določanju in vrednotenju javnega interesa izločiti vse interesne skupnosti). Seveda bi se izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem, saj tudi človek sam  bolj gospodarno ravna s svojim denarjem kot bi n.pr. sosedovim, če bi ti ga dal v upravljanje. 
 
11.  SE STRINJAM: Gotovo bi bilo potrebno poenostaviti in posodobiti današnjemu času in globalnemu trgu tudi delovno zakonodajo. Predvsem pa se mi tukaj zdi pomembno spregovoriti tudi o primerjavi pravic in obveznosti zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju, sama nisem naklonjena niti panožnim kolektivnim pogodbam in številu sindikatov, ki jih bo kmalu več kot ... Seveda je potrebno poenostaviti tudi odpuščanje delavcev, kar velja predvsem za javni sektor, obenem pa bi predlagala tudi ob zaposlovanju obvezno pripravniško dobo, šele po njej zaposlovanje, predvsem pa bi omejevala zaposlovanje za določen čas na maksimalno 1 leto, za daljše obdobje pa le ob pogoju, da ni podaljšano, temveč je podjetje človeka že v štartu zaposlilo za 3 leta (maksimalno za določen čas).

12.  SE STRINJAM s spodbujevalnimi ukrepi glede predčasnega vračanja iz porodniškega staleža, pri čemer bi predlagala te spodbude od določenega časa naprej (n.pr. po 6 ali 9 mesecih) brez pravice koriščenja le-tega s strani očeta. Obenem s tem je potrebno vključiti še prednostno pravico za varstvo otroka v vrtcu, poleg tega pa je v vrtcih potrebno zagotoviti nasploh prednost zaposlenim pred brezposelnimi.

Seveda, kot ste navedli, bi bilo potrebno obdelati še kar nekaj tem, tudi glede pokojninske reforme, kjer bi vsekakor za polno dobo in doseženo starost bilo v prvi vrsti potrebna odmera pokojnine glede na celotna vplačila posameznika in ne povprečje x števila najboljših let, saj takšna logika ne more vzdržati pokojninske blagajne, če vzamemo v obzir tudi dejstvo, da se število rojstev, starost prebivalstva viša, da ima vsaka država tudi marginalne skupine ljudi, ki so upravičeni do pokojnine, pa niso bili zmožni delati (invalidi, upravičenci do pokojnin po pokojniku...). Vendar so to vse ukrepi, ki bodo prinašali rezultate na dolgi rok, v tem predlogu pa so resnično podani predlogi varčevalnih ukrepov, ki naj bi pripomogli k uravnoteženju javnih financ na kratki rok, kar potrebujemo v prvi vrsti.
grgl | 18.04.2012 | 10:21
Glede dviga DDV - prosim, da vzameš v obzir, da je hrana in nujne življenjske potrebščine, obdavčena po nižji stopnji DDV - kar pomeni, da bi se te zadeve podražile za 1,5%. Mislim, da to lahko prebavi vsak. To pomeni, na 100 EUR, 1,5 EUR. Sicer pa če upoštevaš, kako bodo trenutni predlagani varčevalni ukrepi prizadeli segment mladih družin, pa mislim, da je dvig DDVja manjši problem za družinski proračun.

Če na drugi strani upoštevaš znižanje obdavčenja plač in tudi dvig minimalne plače, mislim, da bi se prag revščine, kljub dvigu DDV, precej znižal. Pa da ne omenjam povečanja konkurenčnosti Slovenije in nova delovna mesta, ter tudi razbremenitev podjetij.

Sicer bi bilo lepo, če ne bi bilo potrebno zvišati DDV, vendar je to bistvo predloga. Se strinjam, da bi samo dvig DDV imel negativne posledice, prepričan pa sem, da bi ob hkratnem znižanju obdavčenja plač, bil učinek pozitiven. Okrog tega predlagam, da vsak razmišlja iz svojega osebnega stališča in prepričan sem, da se vsi strinjamo, da se bi dalo preživeti in da bi taki ukrepi bili bolj pošteni in racionalni od predlaganih.  Žal pa si trenutno ne moremo privoščiti enostranskega znižanja določenih davkov, brez da bi kakšnega povišali, saj je ob vsaki izgubi prihodkov v proračun, potrebno te nekje nadomestiti. Na predlagani način bi davčna bremena le prerazporedili na način, da bi bil "volk sit in koza cela",
pravica_ljudem | 17.04.2012 | 01:54
V večini predloga se strinjam ampak 1 in 2 mi pa ni všeč.

Če prav razumem znižanje obdavčitve plač pomeni tudi  to da se v pokojninsko in zdravstveno blagajno nateče manj denarja. Kje dobit ta denar nazaj?

Pa še nekaj je: DDV zadane vse enako. Če prepustiš 1% nekomu ki ma 10 000 bruto plače ta dobi 100 evrov, če tistemu ki ima 600 evrov plače pa le 6 evrov. Seveda lahko pomnožimo to z 20 kot je vaš predlog. to pomeni 2000 evrov in 120 evrov.
To se mi zdi veliko večja prednost tistih ki imajo že velike plače in jih DDV ne gane.

Z višanjem DDV-ja bi prišlo do inflacije, torej denar bi bil manj vreden. 

Menim da bi z ukrepi bili revnejši približno enako revni, bogatejši pa še bogatejši.
Vsekakor proti 1 in 2!
grgl | 17.04.2012 | 02:10
Točka 1 in 2 sta bistvo predloga.

Dvig DDVja bi imel zelo omejen vpliv na inflacijo - namreč vse dobrine, ki so življenjsko potrebne so obdavčene z nižjo stopnjo DDV - tam predlagam dvig za 1,5%.

To, da DDV zadane vse enako, je tudi najbolj pošteno - z dvigom plače se tudi ne bi to občutilo. Anomalije, ki jih omenjaš, pa verjemi, da bi že sami delodajalci odpravili. Ravno tako se bi pridobil maneverski prostor za dvig minimalne plače.

Inflacija sama po sebi pa v taki situaciji kot smo tudi ni nujno negativna stvar.
Anti NWO | 15.04.2012 | 16:03 Prikaži
 
PROTI!!!!

Prevec predlogov v enem in vecina jih je potreban nadaljne debate.
grgl | 16.04.2012 | 10:24 Prikaži
Anti NWO - že v predlogu sem napisal, da sprejemam argumente proti, vendar sem prosil, da naj bodo konstruktivni. V bodoče prosim samo, če se ne strinjaš, za glas proti, ker so take pripombe brezveze.

Tvoj proti nima nobenega smisla - preveč predlogov v enem? Mislim, da je naštetih 12. predlogov, ne samo en. Poleg tega se javnih financ žal ne da urediti v enem stavku.

Seveda je stvar potrebna nadaljnje debate, saj nisem napisal zakonov. Še okrog napisanih zakonov so debate in z nadaljnjo debato ni nič narobe.

Glede tvojega drugega komentarja, da je dvig DDV absurd - večina držav je dvignila DDV. Žal se z državami, ki imajo nižjo stopnjo DDVja ne moremo primerjati, saj gre za države, ki imajo bistveno bolj urejene finance - pa tudi bistveno manj sive ekonomije, ki dela proračunu veliko škodo. Sam menim, da ko (in če) bi se stvari uredile, se bi dalo pogovarjat spet o znižanju - seveda pa je to stvar vlade. 

Drugače pa upam, da razumeš poanto 1. in 2. točke skupaj - revščine bi bilo manj, že zaradi povišanja neto plač (seveda bi to tudi bilo potrebno na nek način urediti z zakonom ali bi za to morali poskrbeti sindikati, saj v nasprotnem primeru obstaja velika verjetnost, da bi delodajalci samo sebi znižali strošek, delavec pa na koncu ne bi bil nič na boljšem), prav tako bi z zakonom lahko zvišali minimalno neto plačo.
grgl | 13.04.2012 | 22:07
Slovenec6 - prosim za nov glas za.
Spremenil sem le naslov, da bo privabil več ogledov...
Slovenec6 | 14.04.2012 | 08:42
Storjeno. Še vedno menim, da je ta predlog od vseh najboljši in da bi ga vlada ne glede na vso strokovnost, ki jo poseduje MORALA UPOŠTEVATI.
pika poka | 28.04.2012 | 01:08
se pridružujem predlogu. Le to bi dodala, da bi pri stopnjah DDV bilo smiselno vpeljati eno nižjo stopnjo (npr. 5%) a to le za otroške artikle (oblačila, obutev, ostale potrebščine) ter za šolske potrebščine. Vemo, da OŠ ni zastonj, saj starši skoraj bankrotirajo, ko napolnijo šolske torbe ob začetku šolskega leta. Če vlada želi uspeti na zvišanju natalitete, mora narediti tudi kaj v tej smeri.... 
Uvrstila bi tudi vso bio prehrano slovenskih pridelovalcev, da bi s tem pospešili bolj zdravo prehranjevanje .........

naj pade vaš predlog na plodna tla.....

grgl | 03.05.2012 | 10:03
Pika poka - razumem tvoj predlog, vendar pri davčnih reformah ne smemo gledati na interese posameznikov, temveč celotne države. Žal se s 5% DDV-jem za za potrebščine za otroke sam, kljub temu da sem oče dveh predšolskih otrok, ne strinjam.

Davčna reforma bi morala biti čim bolj enostvana s čim manj izjemami.

Upoštevajte dejtsvo, da bi ob znižanju obdavčenja plač in ohranitvi trenutnih družinskih socilanih pravic vaš standard bil vseeno boljši kot pa sedaj.

Varčevalni ukrepi vlade

Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost.
Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.
 
Sam bi predlagal sledče ukrepe:
 
1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo.
2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo.
3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%, uvedel bi tudi nadzor produktivnosti. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi. Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek.
4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni.
5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne.
6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ
7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR.
8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav.
9.       Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg.
10.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.
 
Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška), saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj madih družin. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.
 
Verjamem, da sem še mariskaj izpustil, vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane, hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša.
 
Zanima me, kako to, da nihče v vladi ne tako razmišlja?
 
Hvala in lep pozdrav.

Ključne besede: davek, davki, varčevalni ukrepi, DDV, plače, varčevanje

Varčevalni ukrepi vlade

Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost.
Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.
 
Sam bi predlagal sledče ukrepe:
 
1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo.
2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo. Zaradi nižjega davčnega bremena se bi lahko razmišljalo tudi o opaznejšem dvigu minimalne plače in o povečanju premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, efekt za proračun bi bil pozitiven v mnogih smereh.
3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%, uvedel bi tudi nadzor produktivnosti. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi. Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek.
4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni.
5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne.
6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ
7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR.
8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav.
9.       Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg.
10.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.
 
Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška) in ostalih socialno ogroženih skupinah, saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj državljanov. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.
 
Verjamem, da sem še mariskaj izpustil, vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tudi dopuščam, da bi bile mogoče kakšne številke boljše od mojih, vendar menim, da bi vsaj tak način ukrepov bil najboljši. Tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane, hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša. Predstavljeni ukrepi tudi stigamtizirajo uslužbence javne uprave, saj so sedaj v očeh mnogih predstavljeni kot paraziti in izkoriščevalci države, čeprav brez nijh država ne more funkcionirati - pa sam nisem zaposlen v javni upravi.
 
Ne pričakujem kakršnegakoli efekta od teh predlogov, vendar me kot ekonomista konkretno zanima zakaj nihče v vladi ne tako razmišlja?
 
Hvala in lep pozdrav.

Ključne besede: davek, davki, varčevalni ukrepi, DDV, plače, varčevanje

Varčevalni ukrepi vlade

Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost.
Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.
 
Sam bi predlagal sledče ukrepe:
 
1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. Prav tako bi bilo potrebno preučiti skupine izdelkov na katerih se uporablja znižana stopnja DDV. Prepirčan sem, da vse storitve in izdelki, ki so sedaj v tej kategoriji, ne spadajo sem (šport, nepremičnine itd.) S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo.
2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo. Zaradi nižjega davčnega bremena se bi lahko razmišljalo tudi o opaznejšem dvigu minimalne plače in o povečanju premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, efekt za proračun bi bil pozitiven v mnogih smereh.
        Skratka, naše bruto plače v bistvu niso nič nižje, kot v najbolj razvitih evropskih državah. Problem našega standarda je v previsokih dajatvah državi in posledično nizkemu neto izplačilu (recimo v Nemčiji 15% obdavčitev plač, pri nas 41%).
3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%, uvedel bi tudi nadzor produktivnosti. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi. Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek.
4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni.
5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne.
6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ
7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR.
8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav.
9.     Uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) in na določene izdelke, ki dokazano škodujejo zdravju.
10.    Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg.
11.  Spremeniti bi bilo potrebno trg dela, saj je po trenutni zakonodaji v veliko primerih praktično nemogoče odpustiti človeka. Tega se kar precej ljudi tudi zaveda in se temu primerno obnaša in temu primerna je tudi njihova produkitvnost. Če bi se ljudje zavedali, da služba ni naravno dana, se bi bolj trudili in posledično bi se povišala tudi produktivnost.
12.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.
 
Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška) in ostalih socialno ogroženih skupinah, saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj državljanov. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.
 
Verjamem, da sem še mariskaj izpustil (določene zadeve, ki zajemajo celotne reforme, tudi namenoma - pokojninska reforma, zdravstvena reforma...), vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tudi dopuščam, da bi bile mogoče kakšne (nižje) številke boljše od mojih, vendar menim, da je vsaj taka smer edina prava. Seveda bi bilo potrebno narediti en kup analiz, da se izbere optimalne številke, vendar sem prepričan da bi tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane. Hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša. Predstavljeni ukrepi tudi stigamtizirajo uslužbence javne uprave, saj so sedaj v očeh mnogih predstavljeni kot paraziti in izkoriščevalci države, čeprav brez nijh država ne more funkcionirati - pa sam nisem zaposlen v javni upravi.
 
Ne pričakujem kakršnegakoli efekta od teh predlogov, vendar me kot ekonomista konkretno zanima zakaj nihče v vladi ne tako razmišlja? Verjamem tudi, da bo en kup navedenih razlogov, zakaj se to ne naredi - vendar pričakujem konkretne argumente proti.
 
Hvala in lep pozdrav.

Ključne besede: davek, davki, varčevalni ukrepi, DDV, plače, varčevanje

Varčevalni ukrepi vlade

Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost.
Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.
 
Sam bi predlagal sledče ukrepe:
 
1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. Prav tako bi bilo potrebno preučiti skupine izdelkov na katerih se uporablja znižana stopnja DDV. Prepričan sem, da vse storitve in izdelki, ki so sedaj v tej kategoriji, ne spadajo sem (šport, nepremičnine itd.) S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, da bomo kmalu med državami z najnižjo stopnjo DDV, gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo.
2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo. Zaradi nižjega davčnega bremena se bi lahko razmišljalo tudi o opaznejšem dvigu minimalne plače in o povečanju premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, efekt za proračun bi bil pozitiven v mnogih smereh.
        Dejstvo je, da naše bruto plače v bistvu niso nič nižje, kot v najbolj razvitih evropskih državah. Problem našega standarda je v previsokih dajatvah državi in posledično nizkemu neto izplačilu (recimo v Nemčiji 15% obdavčitev plač, pri nas 41%).
3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%, uvedel bi tudi nadzor produktivnosti. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi. Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek.
4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni.
5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne.
6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ
7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR.
8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav.
9.     Uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) in na določene izdelke, ki dokazano škodujejo zdravju.
10.    Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg.
11.  Spremeniti bi bilo potrebno trg dela, saj je po trenutni zakonodaji v veliko primerih praktično nemogoče odpustiti človeka. Tega se kar precej ljudi tudi zaveda in se temu primerno obnaša in temu primerna je tudi njihova produkitvnost. Če bi se ljudje zavedali, da služba ni naravno dana, se bi bolj trudili in posledično bi se povišala tudi produktivnost.
12.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.
 
Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška) in ostalih socialno ogroženih skupinah, saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj državljanov. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.
 
Verjamem, da sem še mariskaj izpustil (določene zadeve, ki zajemajo celotne reforme, tudi namenoma - pokojninska reforma, zdravstvena reforma...), vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tudi dopuščam, da bi bile mogoče kakšne (nižje) številke boljše od mojih, vendar menim, da je vsaj taka smer edina prava. Seveda bi bilo potrebno narediti en kup analiz, da se izbere optimalne številke, vendar sem prepričan da bi tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane. Hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša. Predstavljeni ukrepi tudi stigamtizirajo uslužbence javne uprave, saj so sedaj v očeh mnogih predstavljeni kot paraziti in izkoriščevalci države, čeprav brez nijh država ne more funkcionirati - pa sam nisem zaposlen v javni upravi.
 
Ne pričakujem kakršnegakoli efekta od teh predlogov, vendar me kot ekonomista konkretno zanima zakaj nihče v vladi ne tako razmišlja? Verjamem tudi, da bo en kup navedenih razlogov, zakaj se to ne naredi - vendar pričakujem konkretne argumente proti.
 
Hvala in lep pozdrav.

Ključne besede: davek, davki, varčevalni ukrepi, DDV, plače, varčevanje

Varčevalni ukrepi vlade

Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost.
Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.
 
Sam bi predlagal sledče ukrepe:
 
1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. Prav tako bi bilo potrebno preučiti skupine izdelkov na katerih se uporablja znižana stopnja DDV. Prepričan sem, da vse storitve in izdelki, ki so sedaj v tej kategoriji, ne spadajo sem (šport, nepremičnine itd.) S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, da bomo kmalu med državami z najnižjo stopnjo DDV (čeprav si glede na ekonomsko situacijo tega ne moremo privoščiti), gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo.
2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo. Zaradi nižjega davčnega bremena se bi lahko razmišljalo tudi o opaznejšem dvigu minimalne plače in o povečanju premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, efekt za proračun bi bil pozitiven v mnogih smereh.
        Dejstvo je, da naše bruto plače v bistvu niso nič nižje, kot v najbolj razvitih evropskih državah. Problem našega standarda je v previsokih dajatvah državi in posledično nizkemu neto izplačilu (recimo v Nemčiji 15% obdavčitev plač, pri nas 41%).
3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%, uvedel bi tudi nadzor produktivnosti. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi. Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek.
4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni.
5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne.
6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ
7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR.
8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav.
9.     Uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) in na določene izdelke, ki dokazano škodujejo zdravju.
10.    Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg.
11.  Spremeniti bi bilo potrebno trg dela, saj je po trenutni zakonodaji v veliko primerih praktično nemogoče odpustiti človeka. Tega se kar precej ljudi tudi zaveda in se temu primerno obnaša in temu primerna je tudi njihova produkitvnost. Če bi se ljudje zavedali, da služba ni naravno dana, se bi bolj trudili in posledično bi se povišala tudi produktivnost.
12.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.
 
Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška) in ostalih socialno ogroženih skupinah, saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj državljanov. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.
 
Verjamem, da sem še mariskaj izpustil (določene zadeve, ki zajemajo celotne reforme, tudi namenoma - pokojninska reforma, zdravstvena reforma...), vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tudi dopuščam, da bi bile mogoče kakšne (nižje) številke boljše od mojih, vendar menim, da je vsaj taka smer edina prava. Seveda bi bilo potrebno narediti en kup analiz, da se izbere optimalne številke, vendar sem prepričan da bi tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane. Hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša. Predstavljeni ukrepi tudi stigamtizirajo uslužbence javne uprave, saj so sedaj v očeh mnogih predstavljeni kot paraziti in izkoriščevalci države, čeprav brez nijh država ne more funkcionirati - pa sam nisem zaposlen v javni upravi.
 
Ne pričakujem kakršnegakoli efekta od teh predlogov, vendar me kot ekonomista konkretno zanima zakaj nihče v vladi ne tako razmišlja? Verjamem tudi, da bo en kup navedenih razlogov, zakaj se to ne naredi - vendar pričakujem konkretne argumente proti.
 
Hvala in lep pozdrav.

Ključne besede: davek, davki, varčevalni ukrepi, DDV, plače, varčevanje

Varčevalni ukrepi vlade

Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost.
Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.
 
Sam bi predlagal sledče ukrepe:
 
1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. Prav tako bi bilo potrebno preučiti skupine izdelkov na katerih se uporablja znižana stopnja DDV. Prepričan sem, da vse storitve in izdelki, ki so sedaj v tej kategoriji, ne spadajo sem (šport, nepremičnine itd.) S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, da bomo kmalu med državami z najnižjo stopnjo DDV (čeprav si glede na ekonomsko situacijo tega ne moremo privoščiti), gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo.
2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo. Zaradi nižjega davčnega bremena se bi lahko razmišljalo tudi o opaznejšem dvigu minimalne plače in o povečanju premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, efekt za proračun bi bil pozitiven v mnogih smereh.
        Dejstvo je, da naše bruto plače v bistvu niso nič nižje, kot v najbolj razvitih evropskih državah. Problem našega standarda je v previsokih dajatvah državi in posledično nizkemu neto izplačilu (recimo v Nemčiji 15% obdavčitev plač, pri nas 41%).
3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%, uvedel bi tudi nadzor produktivnosti. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi, razen mogoče v smislu ukinjanja kakšnih nesmiselnih dodatkov. Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek.
4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni.
5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne.
6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ
7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR.
8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav.
9.     Uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) in na določene izdelke, ki dokazano škodujejo zdravju.
10.    Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg.
11.  Spremeniti bi bilo potrebno trg dela, saj je po trenutni zakonodaji v veliko primerih praktično nemogoče odpustiti človeka. Tega se kar precej ljudi tudi zaveda in se temu primerno obnaša in temu primerna je tudi njihova produkitvnost. Če bi se ljudje zavedali, da služba ni naravno dana, se bi bolj trudili in posledično bi se povišala tudi produktivnost.
12.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.
 
Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška) in ostalih socialno ogroženih skupinah, saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj državljanov. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.
 
Verjamem, da sem še mariskaj izpustil (določene zadeve, ki zajemajo celotne reforme, tudi namenoma - pokojninska reforma, zdravstvena reforma...), vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tudi dopuščam, da bi bile mogoče kakšne (nižje) številke boljše od mojih, vendar menim, da je vsaj taka smer edina prava. Seveda bi bilo potrebno narediti en kup analiz, da se izbere optimalne številke, vendar sem prepričan da bi tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane. Hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša. Predstavljeni ukrepi tudi stigamtizirajo uslužbence javne uprave, saj so sedaj v očeh mnogih predstavljeni kot paraziti in izkoriščevalci države, čeprav brez nijh država ne more funkcionirati - pa sam nisem zaposlen v javni upravi.
 
Ne pričakujem kakršnegakoli efekta od teh predlogov, vendar me kot ekonomista konkretno zanima zakaj nihče v vladi ne tako razmišlja? Verjamem tudi, da bo en kup navedenih razlogov, zakaj se to ne naredi - vendar pričakujem konkretne argumente proti.
 
Hvala in lep pozdrav.

Ključne besede: davek, davki, varčevalni ukrepi, DDV, plače, varčevanje

Varčevalni ukrepi vlade

Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost.
Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.
 
Sam bi predlagal sledče ukrepe:
 
1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. Prav tako bi bilo potrebno preučiti skupine izdelkov na katerih se uporablja znižana stopnja DDV. Prepričan sem, da vse storitve in izdelki, ki so sedaj v tej kategoriji, ne spadajo sem (šport, nepremičnine itd.) S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, da bomo kmalu med državami z najnižjo stopnjo DDV (čeprav si glede na ekonomsko situacijo tega ne moremo privoščiti), gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo.
2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo. Zaradi nižjega davčnega bremena se bi lahko razmišljalo tudi o opaznejšem dvigu minimalne plače in o povečanju premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, efekt za proračun bi bil pozitiven v mnogih smereh.
        Dejstvo je, da naše bruto plače v bistvu niso nič nižje, kot v najbolj razvitih evropskih državah. Problem našega standarda je v previsokih dajatvah državi in posledično nizkemu neto izplačilu (recimo v Nemčiji 15% obdavčitev plač, pri nas 41%).
3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi, razen mogoče v smislu ukinjanja kakšnih nesmiselnih dodatkov. Za popolnoma vse pa bi uvedel natančen nadzor produktivnosti in gospodarnosti, saj menim, da so tukaj velike rezerve. Po teh kriterijih bi se tudi odločal o številu uslužbencev.Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek.
4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni.
5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne.
6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ
7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR.
8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav.
9.     Uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) in na določene izdelke, ki dokazano škodujejo zdravju.
10.    Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg.
11.  Spremeniti bi bilo potrebno trg dela, saj je po trenutni zakonodaji v veliko primerih praktično nemogoče odpustiti človeka. Tega se kar precej ljudi tudi zaveda in se temu primerno obnaša in temu primerna je tudi njihova produkitvnost. Če bi se ljudje zavedali, da služba ni naravno dana, se bi bolj trudili in posledično bi se povišala tudi produktivnost.
12.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.
 
Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška) in ostalih socialno ogroženih skupinah, saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj državljanov. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.
 
Verjamem, da sem še mariskaj izpustil (določene zadeve, ki zajemajo celotne reforme, tudi namenoma - pokojninska reforma, zdravstvena reforma...), vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tudi dopuščam, da bi bile mogoče kakšne (nižje) številke boljše od mojih, vendar menim, da je vsaj taka smer edina prava. Seveda bi bilo potrebno narediti en kup analiz, da se izbere optimalne številke, vendar sem prepričan da bi tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane. Hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša. Predstavljeni ukrepi tudi stigamtizirajo uslužbence javne uprave, saj so sedaj v očeh mnogih predstavljeni kot paraziti in izkoriščevalci države, čeprav brez nijh država ne more funkcionirati - pa sam nisem zaposlen v javni upravi.
 
Ne pričakujem kakršnegakoli efekta od teh predlogov, vendar me kot ekonomista konkretno zanima zakaj nihče v vladi ne tako razmišlja? Verjamem tudi, da bo en kup navedenih razlogov, zakaj se to ne naredi - vendar pričakujem konkretne argumente proti.
 
Hvala in lep pozdrav.

Ključne besede: davek, davki, varčevalni ukrepi, DDV, plače, varčevanje

POT DO ZMAGE NAD KRIZO - idelani varčevalni ukrepi

Vlada je predlagala niz varčevalnih ukrepov, ki naj bi v uravnotežil javne finance in vzpodbudil konkurenčnost.
Sem zelo zadovoljen z dejstvom, da se je naša vlada končno odločila, da nekaj spremeni, vendar sam menim, da predlagani varčevalni ukrepi niso najbolj optimalni, saj so do določenih ranljivih skupin nepravični.
 
Sam bi predlagal sledče ukrepe:
 
1.       Dvig DDVja, znižane stopnje na 10% in osnovne stopnje na 25%. Prav tako bi bilo potrebno preučiti skupine izdelkov na katerih se uporablja znižana stopnja DDV. Prepričan sem, da vse storitve in izdelki, ki so sedaj v tej kategoriji, ne spadajo sem (šport, nepremičnine itd.) S tem bi po mojih izračunih v proračun priteklo okrog 700mio EUR. Zavedam se, da to pomeni novo obremenitev za vse državljane, tudi za tiste, ki so že sedaj socialno ogroženi – to problematiko rešim v 2. točki tega predloga. Dejstvo pa je, da je že večina najrazvitejših evropskih držav v zadnjih štirih letih dvignila DDV, da bomo kmalu med državami z najnižjo stopnjo DDV (čeprav si glede na ekonomsko situacijo tega ne moremo privoščiti), gre tudi za najbolj pošteno razdelitev bremena, saj plačajo več tisti, ki več trošijo.
2.       Istočasno bi bilo potrebno znižati obdavčitev plač za 20% - to bi pomenilo izgubo za proračun v višini cca. 200mio EUR, vendar se kompenzira z dvigom DDV. Torej po preprostem izračunu dobimo neto dobiček davčne reforme v višini 500mio EUR. Hkrati se s tem ukrepom zviša konkurenčnost Slovenije, podjetjem se zniža najvišji strošek (delovne sile), poveča se kupna moč – vsi navedeni učinki pomenijo večje prilive v davčno blagajno, zmanjšanje stopnje brezposlenosti in tudi izboljšanje standarda prebivalstva, saj na tak način dviga DDV povprečni državljan ne bi občutil. Nenazadnje pa si s tem ukrepom medvedjo uslugo naredi tudi država, saj si kot največji delodajalec v državi tudi sama precej zniža stroške dela. In kar verjamem, da je vladi pomembno – državljani bi tako odločitev sprejeli izredno pozitivno in bi imeli večjo podporo. Zaradi nižjega davčnega bremena se bi lahko razmišljalo tudi o opaznejšem dvigu minimalne plače in o povečanju premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Skratka, efekt za proračun bi bil pozitiven v mnogih smereh.
        Dejstvo je, da naše bruto plače v bistvu niso nič nižje, kot v najbolj razvitih evropskih državah. Problem našega standarda je v previsokih dajatvah državi in posledično nizkemu neto izplačilu (recimo v Nemčiji 15% obdavčitev plač, pri nas 41%).
3.       Znižanje števila uslužbencev v javni upravi – delno na mehak način (upokojevanje, prekvalifikacije…) in delno z ukinjanjem raznih nepotrebnih agencij in uradov – optimizacija delovanja države. Vsem javnim uslužbencem, ki so nad 50. razredom, bi plačo znižal za 20%. Z varčevalnimi ukrepi se pa nikakor ne bi dotikal služb, ki delajo za javno dobro (policija, zdravstvo, šolstvo), saj so te službe bistvenega pomena za kvaliteto bivanja v naši državi, razen mogoče v smislu ukinjanja kakšnih nesmiselnih dodatkov. Za popolnoma vse pa bi uvedel natančen nadzor produktivnosti in gospodarnosti, saj menim, da so tukaj velike rezerve. Po teh kriterijih bi se tudi odločal o številu uslužbencev.Trenuten načrt znižanja plač ni rešitev, saj se s tem zmanjšuje kupna moč enega velikega segmenta državljanov in to se bo vrnilo kot bumerang v smislu nižje porabe in nijih davčnih prihodkov – gre za efekt spirale in prepirčan sem, v kolikor bodo ti predlogi sprejeti, da bomo čez dve leti imeli isto debato. Za trajno rešitev problema je potrebno znižati število javnih uslužbencev – ne pa ohranjevati število s pogojem zniževanja plač. Mogoče bi kratkoročno z odpuščanjem nastal negativen učinek, dolgoročno pa bi zagotovo bil boljši učinek.
4.       Spremeniti je potrebno sistem javnega naročanja, saj je ta sistem neučinkovit in potraten. Da si poslanci naročijo prenosne računalnike po ceni več kot 1.000 EUR/kom, je absurd. Verjamem, da bi zadoščali računalniki za max. polovico te vrednosti. In recimo, da se medicinskim sestram naroči USB ključke po 40 EUR/kom ali pa preproga za 150.000 EUR – takih lapsusov je malo morje in tukaj izginjajo milijoni in milijoni.
5.       Potrebno bi bilo preučiti rentabilnost vsake investicije in narediti revizijo vsakega vloženega evra. Investicije morajo ustvarjati delovna mesta in povečevati konkurenčnost. Država bi morala pri svojih investicijah zasledovati načelo profita in s financami gospodariti v smislu dobrega gospodarja. Tukaj bi priporočal, da bi ob načrtovanih velikih investicijah za mnenje vprašali na nek način tudi državljane…hkrati bi bilo potrebno investicije prilagoditi gospodarskim ciklom – recimo v tem času menim, da investicije v ceste, razen nujnih del, ne bi smele biti prioriteta. Mislim, da so za naslednje dve leti popolnoma ustrezne.
6.       Zmanjšanje števila občin in strožji nadzor nad upravljanjem občinskih financ
7.       Strogo preganjanje sive ekonomije in poziv državljanom za pošteno plačilo davkov za blagor državljanov. Ustanoviti bi bilo potrebno posebno davčno policijo in za delo na črno uvesti stroge (tudi zaporne) kazni. Po predvidevanjih naj bi siva ekonomija v Sloveniji obsegala 30% BDP oz. mimo proračuna gre 2mld EUR.
8.       Uvesti bi bilo potrebno neke davčne pavšale glede na dejavnost. Na tak način bi bilo manj »kreativnega računovodstva«, podjetja bi imela boljše poslovanje in bi imela boljšo kreditno sposobnost – torej bi tudi banke bile bolj pripravljene financirat investicije in tekoče poslovanje. Prav tako bi bilo potrebno spremeniti računovodske standarde z namenom onemogočanja t.i. »kreativnega računovodstva« in uvesti strožje kriterije za uveljavljanje stroškov. Na drugi strani pa bi podjetja, ki bi ustvarjala nova delovna mesta in ustvarjala višji dobiček, morala biti deležna nekih davčnih olajšav.
9.     Uvedba trošarin na vse alkoholne pijače (tudi vino in pivo) in na določene izdelke, ki dokazano škodujejo zdravju.
10.    Popoln umik države iz gospodarstva in odprodaja vsega premoženja, ki ni v javnem interesu. S tem bi se zagotovo izboljšala kvaliteta upravljanja s tem premoženjem in se bi zmanjšala korupcija in klientilizem. Prav tako se bi država izognila nepotrebnim izdatkom v smislu finančnih pomoči in raznih dokapitalizacij. Hkrati pa bi tudi nekaj iztržila s prodajo tega premoženja – in žal, vrednost tega premoženja določa trg.
11.  Spremeniti bi bilo potrebno trg dela, saj je po trenutni zakonodaji v veliko primerih praktično nemogoče odpustiti človeka. Tega se kar precej ljudi tudi zaveda in se temu primerno obnaša in temu primerna je tudi njihova produkitvnost. Če bi se ljudje zavedali, da služba ni naravno dana, se bi bolj trudili in posledično bi se povišala tudi produktivnost.
12.   Glede takih zadev, kot so porodniške, bi razmišljal v obratni smeri, recimo: če država želi, da se mamica čim prej vrne na delo, bi namesto, da bi znižal porodniško, raje nagradil tiste, ki bi šle predčasno v službo. Npr. če bi mamica šla v službo, bi ji na plačo delodajalca država izplačevala 10% dodatka, za čas, ko bi v nasportnem primeru bila na porodniški.
 
Nikakor in nikoli pa ne bi varčeval na mladih družinah (pomoč za rešitev prvega stanovanjskega problema, otroški dodatek, brezplačen vrtec za drugega otroka, porodniška) in ostalih socialno ogroženih skupinah, saj se s tem prizadene izredno ranljiv sloj državljanov. Prav tako pa je vedno potrebno vzpodbujati nataliteto, saj je to podlaga za obstoj države. Poleg tega pa so prihodki iz teh ukrepov zanemarljivi in se bi zlahka lahko nadomestili s kakšnimi drugimi ukrepi.
 
Verjamem, da sem še mariskaj izpustil (določene zadeve, ki zajemajo celotne reforme, tudi namenoma - pokojninska reforma, zdravstvena reforma...), vendar sem prepričan, da sem bistvo zajel. Tudi dopuščam, da bi bile mogoče kakšne (nižje) številke boljše od mojih, vendar menim, da je vsaj taka smer edina prava. Seveda bi bilo potrebno narediti en kup analiz, da se izbere optimalne številke, vendar sem prepričan da bi tak način varčevalnih ukrepov bi bil bistveno bolj sprejemljiv za državljane. Hkrati bi celo izboljšal standard in porabo v času krize ter povečal konkurenčnost. Vrnil bi se tudi optimizem, ki ga v zadnjem času precej primanjkuje, s čemer se stanje v državi le še slabša. Predstavljeni ukrepi tudi stigamtizirajo uslužbence javne uprave, saj so sedaj v očeh mnogih predstavljeni kot paraziti in izkoriščevalci države, čeprav brez nijh država ne more funkcionirati - pa sam nisem zaposlen v javni upravi.
 
Ne pričakujem kakršnegakoli efekta od teh predlogov, vendar me kot ekonomista konkretno zanima zakaj nihče v vladi ne tako razmišlja? Verjamem tudi, da bo en kup navedenih razlogov, zakaj se to ne naredi - vendar pričakujem konkretne argumente proti.
 
Hvala in lep pozdrav.

Ključne besede: davek, davki, varčevalni ukrepi, DDV, plače, varčevanje