29. 5. 2012
Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo
V zvezi z zmanjšanjem števila poslancev Državnega zbora Republike Slovenije, pa tudi v zvezi z ukinitvijo Državnega sveta Republike Slovenije opozarjamo, da število državnih organov in število članov državnih organov ni rezultat izključno hladnega matematičnega preračuna, pač pa rezultat političnega kompromisa v določenem zgodovinskem trenutku, ko takšne rešitve nastajajo. Navedena predloga zadevata ustavno materijo in sta zato lahko sprejeta le v okviru sprememb Ustave Republike Slovenije, ki jo sprejema Državni zbor Republike Slovenije z dvotretjinsko večino vseh poslank in poslancev. V skladu s Poslovnikom Državnega zbora Republike Slovenije gre za zahteven postopek revizije ustave, ki zahteva razmeroma visoko politično soglasje vseh političnih strank, katerih predstavniki so izvoljeni v Državni zbor Republike Slovenije. Državni zbor je najvišja predstavniška institucija v Republiki Sloveniji. Opravlja tri temeljne funkcije: zakonodajno, nadzorno in volilno. V okviru zakonodajne funkcije sprejema ustavo, državni proračun, zakone in odloke, resolucije, deklaracije in druge odločitve, ki so pomembne za življenje in razvoj države. Poleg tega voli, imenuje in razrešuje predsednika vlade in ministre, sodnice in sodnike ustavnega sodišča, varuha človekovih pravic, sodni svet, člane računskega sodišča in druge najpomembnejše nosilce javnih funkcij. V okviru nadzorne funkcije pa odreja parlamentarno preiskavo, odloča o zaupnici oziroma nezaupnici Vladi ter odloča o obtožbi predsednika republike, predsednika vlade in ministrov pred Ustavnim sodiščem. Skratka, gre za najvišji državni organ, pri katerem nenazadnje ni nepomembno, kako številčen je. Glede števila poslancev opozarjamo, da primerjava z drugimi državami pokaže določena razmerja med številom prebivalcev in številom poslancev in da je pogosto to razmerje v manjših državah, kot je Republika Slovenija, v korist večjega števila poslancev na število prebivalcev. Kljub temu bi zmanjševanje števila poslancev v finančnem smislu za proračun države pomenilo prej ko ne simbolični prihranek, posledično pa bi zmanjšalo zastopanost prebivalcev v državnem organu. Krčenje števila izvoljenih predstavnikov države ima svoj vpliv tudi na zastopanost interesnih skupin prebivalcev in legitimnost državnih organov. Bolj pomembno kot samo število je ustavno načelo, da mora biti posamezni poslanec izvoljen na približno enako število volivcev. Državni svet Republike Slovenije je predstavniško telo, ki ga Ustava Republike Slovenije opredeljuje kot zastopstvo socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Sestavljen je iz predstavnikov delovnih in socialnih interesov (funkcionalni interesi) in predstavnikov lokalnih interesov (teritorialni interesi). Gre za t.i. nepopolni drugi dom parlamenta. Interese, ki pokrivajo vse glavne segmente družbe, med seboj sooča štirideset državnih svetnic in svetnikov: po štirje predstavniki delodajalcev, delojemalcev, kmetov, obrtnikov ter samostojnih poklicev, šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti in 22 predstavnikov lokalnih interesov. Interesi različnih družbenih skupin se v Državnem svetu srečujejo na institucionaliziran način, odločitve pa sprejemajo na podlagi soočenja strokovnih argumentov. Z namenom ohranitve visoke stopnje strokovnosti in izločitve političnih interesov iz delovanja Državnega sveta je zakonodajalec določil, da državni svetniki svojo funkcijo opravljajo nepoklicno. Državni svetniki so zaposleni na različnih družbenih in gospodarskih področjih, ki so prek interesnih skupin zastopana v Državnem svetu, tako ohranjajo vsakodnevni stik s področjem, ki ga zastopajo. Državni svet torej ne predstavlja vseh državljanov Republike Slovenije, temveč le posamezne družbene in gospodarske interese. Z morebitno ukinitvijo Državnega sveta Republike Slovenije bi bil prihranek v državnem proračunu še manjši, saj članice in člani tega organa opravljajo svojo funkcijo nepoklicno. Pri tem pa vendarle velja opozoriti, da gre za edini državni organ v Republiki Sloveniji, na katerega politične stranke nimajo odločilnega vpliva. Sodobna demokracija je namreč participativna, v politične procese sprejemanja odločitev se praviloma vključuje širši krog ljudi, ne le izvoljeni ali imenovani funkcionarji. Sestava Državnega sveta naj bi nevtralizirala vpliv političnih strank, ki se predvsem prek Državnega zbora vključujejo v zakonodajni postopek. Državni svet je predstavnik stanovskih in lokalnih interesov in predstavlja dodaten vzvod za uveljavljanje razvojnih idej v državnih organih. Ne glede na to, da med nekaterimi političnimi strankami najdemo stališče o njegovi ukinitvi, vse bolj prevladuje prepričanje o nujnosti popravkov njegovih pristojnosti in nalog. Politična pogajanja in razprave v Ustavni komisiji Državnega zbora Republike Slovenije še niso dosegla soglasja, usklajeno stališče pričakujejo do letošnjega poletja. Sistem lokalne samouprave pomeni funkcionalno decentralizacijo sicer unitarne države. Decentralizacija pa ni zgolj ustanovitev nižjih ravni oblasti, pač pa predvsem njihova regulatorna, finančna in kadrovska samostojnost. Pobuda Predlagam.vladi predlog 2665 sicer vsebuje predlog uvedbe 44 regij namesto občin. Opozarjamo, da razmerje med številom prebivalcev in številom občin v Republiki Sloveniji ne kaže izrazitega odstopanja od drugih evropskih držav. Slovenska občina namreč v povprečju šteje nekaj manj kot 10 tisoč prebivalcev. Ključno vprašanje pri decentralizaciji ni, koliko prebivalcev je optimalno, pač pa predvsem katere naloge bo občina opravljala za svoje prebivalce. Več kot je nalog, večja mora biti občina, da lahko optimalno zadovoljuje interese lokalnega prebivalstva. Slovenske občine opravljajo naloge in pristojnosti, ki so povsem primerljive večino drugih evropskih držav. Finančno gledano ne zaznavamo anomalij, voljeni predstavniki prebivalcev v 211 slovenskih občinah svojo funkcijo opravljajo nepoklicno, razen 129 županov in 18 podžupanov, v letu 2011 je bilo v občinskih upravah zaposlenih 4.628 javnih uslužbencev. Toda tudi v primeru določitve optimalnega števila občin ne gre za matematični preračun, ampak politični kompromis, ki se uresniči s sprejemom zakona o ustanovitvi konkretne občine po predhodnem posvetovalnem referendumu. Na podlagi podobnih predlogov je pristojni državni organ že pred leti izdelal »Analizo posledic ustanavljanja velikega števila novih občin od uvedbe lokalne samouprave«, ki je bila strokovna osnova za spremembo Zakona o lokalni samoupravi v letu 2010 (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalni samoupravi – ZLS-R - Uradni list RS, št. 51/10 z dne 28. 6. 2010), s katerim je zakonodajalec onemogočil do tedaj možne izjeme pri ustanavljanju občin z manj kot 5000 prebivalci. Navedena analiza je dostopna na spletni strani: http://www.svlr.gov.si/si/delovna_podrocja/podrocje_lokalne_samouprave/obcine/
Glede na potrebno dolgoročno načrtovanje na področju lokalne samouprave pa bo Ministrstvo za pravosodje in javno upravo predlagalo Vladi Republike Slovenije, da začne postopek za pripravo Strategije razvoja lokalne samouprave v Sloveniji. K temu nas usmerjajo tudi ugotovitve iz revizije Računskega sodišča Republike Slovenije, ki jo je to objavilo v začetku leta 2012. Eno od področij, ki mu bomo posvetili večjo pozornost, bo tudi dolgoročni strateški okvir za združevanje občin. Menimo, da je za to potrebno daljše obdobje. Združevanje vsekakor ne bo moglo biti administrativno, temveč prostovoljno z ustreznimi spodbudami.