22. 5. 2012
Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo
Vaš predlog očitno izhaja iz predpostavke, da se pred sodiščem v istem kazenskem postopku skupaj obravnavajo hujša in lažja kazniva dejanja, pri katerih je obdolženec ista oseba. Navedeno je sicer možno, ni pa nujno. Veljavni Zakon o kazenskem postopku dokaj natančno ureja tovrstne situacije. Sodišče lahko odloči, naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba, če pred istim sodiščem tečejo ločeno postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj ali zoper več oseb za isto kaznivo dejanje (sedmi odstavek 32. člena ZKP). Sodišče nadalje lahko odloči, naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba tudi v primeru, če je več oseb obdolženih za več kaznivih dejanj, vendar samo tedaj, če je med storjenimi kaznivimi dejanji medsebojna zveza in če so podani isti dokazi (šesti odstavek 32. člena ZKP). Sodišče lahko do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa odstopi drugemu pristojnemu sodišču (prvi odstavek 33. člena ZKP). Iz navedenega je očitno, da ima sodišče precejšnjo mero svobode v okviru neodvisnega odločanja o tem, katera dejanja obravnava skupaj in katera posebej. Vsekakor pa drži, da so določena kazniva dejanja v konkretnih primerih lahko bolj zahtevna, kar se tiče obsežnosti in zapletenosti dokaznega postopka. Nasploh je potrebno upoštevati, da moderno kazensko procesno pravo poskuša vzpostaviti približno enakost strank, s tem, da obdolžencu omogoča različne pravice in kavtele (npr. domnevo nedolžnosti, pravico do odvetnika ipd.) Potrebno je namreč vedeti, da je na eni strani država z organi preiskovanja in pregona, na drugi strani pa posameznik. Kolikor bi bil cilj zgolj čim bolj učinkovito preiskovanje, pregon in kaznovanje, kazenskega procesnega prava v takšni obliki ne bi potrebovali, to pa bi seveda pomenilo, da obdolženca ne bi obravnavali kot enakovrednega subjekta, temveč kot objekt, kar bi nedvomno vplivalo na zakonitost, legitimnost in verodostojnost samega postopka. Pravice obdolženca, pravna sredstva ipd. sama po sebi ne pripomorejo k večji ekonomičnosti postopka, so pa neogibno potrebna. Zato jih tudi predpisujejo različni zavezujoči dokumenti kot so ustava in mednarodne konvencije. Omenjate tudi možnost izreka enotne kazni. Navedeno že ureja veljavni Kazenski zakonik. Če je storilec z enim dejanjem ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen – prvi odstavek 53. člena KZ-1 (problematika je sicer dokaj zapletena in podrobno razdelana v 53. členu KZ-1). V predlogu omenjate tudi zastaranje. Iz obrazložitve je očitno, da gre za institut zastaranja kazenskega pregona. Menimo, da je veljavna ureditev ustrezna, saj vsebuje razmeroma dolge zastaralne roke (npr. šest let od storitve kaznivega dejanja, če je predpisana kazen do enega leta zapora ali denarna kazen – peta točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Veljavni zakonik vsebuje tudi druge varovalke, ki preprečujejo prehiter potek zastaranja, npr. če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni (drugi odstavek 90. člena KZ-1), zastaranje nadalje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe (tretji odstavek 91. člena KZ-1), poleg tega se zastaranje pretrga, če storilec v času teka zastaralnega roka stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne teči znova (četrti odstavek 91. člena KZ-1). Potrebno je upoštevati, da je zastaranje kot institut (kazenskega) prava nujno potrebno, saj zagotavlja stabilnost pravnih razmerij, prav tako pa preprečuje, da bi se osebe preganjalo za dejanja, ki so že davno minila. Takšen zakasnel postopek (razen seveda pri najhujših kaznivih dejanjih) ne bi bil niti smotrn niti pravičen oziroma legitimen.