notarji naj bodo javni uslužbenci

Odziv Ministrstva za pravosodje in javno upravo

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo v zvezi s postavljenim predlogom uvodoma pojasnjuje, da je notariat ustavna kategorija. Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 69/04 in 68/06) v 137. členu namreč določa, da je notariat javna služba, ki jo ureja zakon. Položaj notariata in notarjev kot tudi način notarskega poslovanja je tako podrobneje določen v Zakonu o notariatu (Uradni list Republike Slovenije, št. 2/07 – uradno prečiščeno besedilo, 33/07 – ZSReg-B in 45/08, v nadaljevanju: ZN). ZN v 1. členu določa, da je notariat javna služba, katere delovno področje in pooblastila določa zakon, notariat pa opravljajo notarji in notarke, imenovani po tem zakonu, kot svoboden poklic, pri čemer opravljajo svojo poklicno dejavnost samostojno, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po 2. členu ZN so notarji osebe javnega zaupanja, ki morajo skladno s 6. členom ZN svoje delo opravljati pošteno, vestno in v skladu s predpisi.

Na Ministrstvu za pravosodje in javno upravo smo prejeti predlog »naj notarji delajo kot javni uslužbenci in ne kot privatna podjetja«, preučili in kot izhaja iz nadaljevanja ugotovili, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

V skladu s 1. členom ZN notar opravlja javno službo, vendar sta njegovi najpomembnejši lastnosti neodvisnost, nepristranost in zaupnost tako do strank kot do države. Neodvisnost, ki je povezana z ustrezno stopnjo strokovnosti, spoštovanjem zakonitosti in funkcionalno avtoriteto notarja, pogojuje obstoj javnega zaupanja (2. člen ZN). Nepristranost notarja pa pomeni, da notar kot pravni strokovnjak po pravilih svoje stroke, svetuje strankam pri sklepanju pravnih poslov, sestavlja o teh poslih listine, s posebno verodostojnostjo, potrjuje dejstva ipd. Ker pa notar v sistemu latinskega notariata, kot ga poznamo tudi pri nas in kot ga pozna večina držav po vsem svetu, izvršuje tudi nekatera javna pooblastila in ker mora, drugače kot pooblaščenec posamezne stranke, zagotavljati zakonitost in zanesljivost v pravnem prometu z enakim odnosom do obeh strank, odgovoren obema, je razumljivo, da je njegov poklic vezan z državno regulativo in podvržen državnemu nadzoru (109. člen ZN). ZN namreč konkretizira prenos nekaterih državnih pristojnosti na notarje, tako da notarskim opravilom podeljuje posebne učinke (učinke javne listine in izvršljivosti – 3. in 4. člen ZN), čeprav so ti učinki praviloma atribut aktov državnih organov. Kljub temu pa notar ne more delovati kot javni uslužbenec iz več vidikov. Svojo dejavnost opravlja notar kot svoboden pravniški poklic, ki je v javnem interesu zakonsko omejen. Notar ne more delovati kot javni uslužbenec niti takrat, kadar izvršuje javna pooblastila. Glede na to, da opravlja notar javno službo kot svoboden poklic, je mogoče pričakovati, da se ustvari med notarjem in njegovimi strankami zaupno razmerje, ki je temelj notarjeve dejavnosti. Prav tako pri notarju šteje njegova fleksibilnost, ki je blizu gospodarski praksi, saj se je notar iz konkurenčnih razlogov bolj pripravljen prilagoditi na različna stanja v pravnih razmerjih. Zaradi narave notariata pa notarja tudi ne moremo uvrstiti v sistem javnih uslužbencev po Zakonu o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – UPB3, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E, 74/09 odl. US, v nadaljevanju: ZJU). Javni uslužbenci morajo namreč v skladu s 94. členom ZJU svoje delo opravljati po navodilih in odredbah nadrejenega, takšen način dela pa je v nasprotju s samo naravo opravljanja notarskega dela, ki ga notar opravlja kot subjekt v lastnem imenu in za lasten račun, in sicer neodvisno in nepristransko, v skladu z ZN.

Nadalje je pomembno poudariti tudi dejstvo, da je notar nosilec javne službe, pri čemer pa država ni dolžna zagotavljati sredstev za njegovo poslovanje. Za notariat je namreč značilna osebna poklicna odgovornost. S tem se ustvarja med notarjem in stranko odgovornejše razmerje, ki ne more nastati med državnim uslužbencem in stranko, ker strankam za delo državnega uslužbenca odgovarja predvsem država, pri čemer pa stranka tudi ni v nevarnosti, da notar ne bi mogel povrniti stroškov škode, ker mora v ta namen skleniti zavarovalno pogodbo s predpisano najnižjo zavarovalno vsoto (14. člen ZN). Ta možnost, ki je na voljo udeležencem, da se v primeru škode obrnejo neposredno na notarja, še dodatno pritiska na notarja, da vestno opravlja svoje dolžnosti.

Ministrstvo za pravosodje in javno upravo zaključuje, da je poklic notarja glede na navedene argumente tako zelo specifičen v okviru pravosodnega sistema, da terja posebno ureditev izven sistema javnih uslužbencev.