Predlog o upokojitvi
Predlagam, da nastopijo upokojitev vsi, ki imajo za to pogoje. In sicer avtomatsko, ko dosežejo pogoje. Kdor pa se upokojitve brani in hoče še naprej delati, lahko nadaljuje svoje delo, ampak na drugem položaju. Kajti za zagotovitev delovnih mest mora stvar krožit. Npr.: Ko dopolni nek direktor neke firme vse pogoje za upokojitev jo nastopi. V kolikor hoče opravljati še naprej svoje delo, se ga premesti na drug nižji položaj v podjetju. Ker on je imel 40 let na razpolago, da opravlja delo kot direktor. Zdaj pa je njegov čas potekel. In svoj položaj mora zapustit. Lahko pa še vedno opravlja delo, ampak na drugem prostem mestu v podjetju.
Tisti, ki so proti že vejo zakaj?!
Preprosta sistemska rešitev bi bila v uveljavitvi načela, da je nadaljevanje dela od takrat dalje, ko delavec izpolni pogoje za upokojitev, možno samo ob soglasju delodajalca.
Trajanje pogodbe o delu naj se zakonsko omeji, z možnostjo ponovne sklenitve.
Pogodbe se praviloma sklepajo samo ob predpostavki obojestranskega interesa. Kako imamo tukaj lahko takšen odklon? "Pravica do dela" je bila opredeljena v ustavi 1974, vendar sem prepričan, da celo po tedanjih merilih ni bilo mišljeno tako ...
Kdor želi delat naj dela. Ampak to velja tako za starejše kot mlajše. Težko je odločit, kje dejansko mlajša delavna sila, boljša od starejše po produktivnosti. Bi bil pa sistem za popolno določanje verjetno preveč zakompliciran. Morda bi bilo smiselno za tiste ki so že dosegli delovno dobo uvesti vsaj nekakšno prakso mlajših. Torej bi moral biti nek pomočnik zraven starejše delovne osebe. Ta pomočnik se zraven uči dela in dobiva izkušnje. Lahko je zato plačan lahko pa ne odvisno od podjetja. Na ta način bi mladi dobili izkušnje ki pa podjetje ne bi nič stale. Kdor bo želel službo pa je nekaj časa ne bo dobil bo tako lahko tudi na ta način poskusil. Žrtvuješ kako leto pa imaš vsaj službo z temi izkušnjami za kje drugje (morda pa celo v istem podjetju). Samo ideja pač.
Država se ne sme vtikati v odločanje kako bo posameznik preživljal svoje delovno življenje.
Kje bo posameznik zaposlen v podjetju je odločitev uprave podjetja. Te moči ne smemo prenesti na državo. Uprava podjetja bolje ve, kaj je dobro za podjetje, kot pa država.
Poleg tega naša pokojninska blagajna na noben način ne bi prenesla prisilnega upokojevanja.
Težave za brezposelnost je treba poiskati drugje.
Eden bolj nerazumljivih predlogov, mogoče primeren za kakšen socializem 60-ih let. Če sem jaz lastnik podjetja, je moja stvar, koga bom postavil za direktorja. Lahko imenujem otroka iz vrtca ali pa starčka iz doma za ostarele. Lahko imenujem pripravnika ali pa penzionista.
Tudi drugače je ideja malo čudna. Po eni strani bomo podaljševali delovno dobo, po drugi strani pa bi ljudi podili v penzijo.
To bi moralo veljati tudi za politike. Ko je v penziji, je v penziji, če pa želi biti politik, pa je lahko honorarno in za honorarni dohodek. Sam ne bom podaljšal niti dneva, ko bom imel pogoje za upokojitev. Žalostno, da nekdo, ki ima že vse v življenju, od hiše, avta, prihrankov, odžira delo in dohodek nekomu, ki je tega bolj potreben.