Pravica do spremstva otroka v bolnici!
Sedanja zakonodaja omogoča, da če gre otrok v bolnico, ima pravico eden izmed staršev do otrokovega 6. leta starosti bivati z otrokom v bolnici. Vse lepo in prav. Zakomplicira pa se, da za to starš ne dobi bolniške, kajti otrok ima polno oskrbo v bolnici (čeprav vsi vemo kako v praksi to izgleda). Torej če hočeš biti z otrokom, moraš dati dopust, ki ti ga delodajalec ne omogoči.
Pa smo tam, imam pravico, ki je ne morem koristiti.
Predlagam, da se zakonodaja spremeni v tej smeri, da ima v primeru takšnega dogodka starš pravico zahtevati NEPLAČAN dopust od delodajalca. Verjamem da je marsikateri starš pripravljen pustiti plačo za tiste dni, ko ima otroka v bolnici, samo da je lahko s svojim otrokom.
Vsi namreč nimamo te sreče, da bi imeli na voljo dedke in babice, ki bi mojo pravico potem koristili v bolnici in bili z mojim otrokom, prav tako nekateri ne moremo dobiti dopusta kadarkoli, še bolj pa ne iz danes na jutri, kot se to zgodi v primeru bolnice.
LP
Matjaž
Absolutno bi staršem moralo biti omogočeno, da so čim več časa s svojim otrokom.
Seveda se v praksi vse zakomplicira, ker je pač pohlep in denar sveta vladar.
Že to, da mora še ne eno leto star otrok v vrtec in mamica v službo je zelo negativno za razvoj otroka in nihče o tem nič ne piše.
Normalno in zelo zdravo za razvoj otroka bi bilo, če bi lahko mamica bila z njim do 2. leta starosti.
Srečni otroci, če je mama brezposelna ali kako drugače doma.
V tretjem letu je pa tudi dobro, da se otrok prične počasi iscoalizirati v vrtcu.
Zato vrtec ni neko varstvo za otroka, kot eni mislijo, ampak vključitev v življenje družbe, kjer se otrok zelo veliko nauči.
In sedaj k otrokom v bolnišnici.
Jasno, da bi moralo biti zagotovljeno, da so starši prisotni čimveč časa, oziroma, da so z otrokom skupaj, ko je še zelo majhen.
Seveda pa tudi določeni posegi zahtevajo, da se ostale ljudi in tudi starše odstrani, ker v nasprotnem primeru lahko samo motijo proces, ki se izvaja.
Zakomplicira se tudi pri delodajalcu.
In spet smo tam pri priviligirani družbi, javni sektor.
Če bi v zakonu bilo tako, bi seveda javni sektor to lahko koristil.
Vprašanje pa je, koliko delavcev bi si upalo šefu povedati, da ga kak teden ne bo, ker je otrok v bolnišnici.
Poznam veliko delodajalcev, ki bi se po hitrem postopku rešili takih staršev, še posebej mamic.
Nisem babica, a vseeno podpiram predlog.
Podpiram predlog. Jaz bi dopolnil predlog s tem da ima delavec pravico ne le do neplačanega dopusta, pač pa da lahko koristi redni dopust, uvedel pa bi še eno kategorijo, podobno kot bolniška odsotnost za nego na domu še bolniško odsotnost za spremstvo v bolnišnici (mogoče z nekaj nižjim procentom plače), mogoče še polovični delovni čas.
Tukaj naj navedem, da sem pred leti, ko sem imel v različnih bolnišnicah nekajkrat otroke, bil deležen veliko slabih izkušenj. V eni bolnišnici, kjer je ta možnost obstajala, sem jo moral izsiliti, potem pa je sicer zelo prijazno osebje, ki je drugače izvrstno skrbelo za otroke, nenehno skrbelo, koliko bomo morali plačati, noben pa se ni spomnil, da bi nam povedal, da lahko zaprosimo za povrnitev stroškov bivanja (takrat v višini ene dobre plače za 14 dni bivanja starša v bolnišnici). V drugi bolnišnici sploh niso imeli postelj za starše, pa sva nekako izsilila, da sva noči prebila na navadnem stolu, pa še iz tega so naju metali ven. Cel čas so naju hoteli oddaljiti od otroka, izmišljevali so si razne razloge, da so naju poslali na hodnik, ob vizitah so se vpričo naju glasno pogovarjali, kako po nekih raziskavah otroci nočejo ozdraveti, če so v bolnici z njimi starši, izmišljevali so si neka pravila, po katerih je lahko hkrati z otrokom samo en starš (češ kako bi bilo, če bi bili pri vsakem otroku stalno po 2, pri čemer v veliki sobi z 10 otroki ostali otroci praktično niso imeli obiskov, kar je meni povsem nerazumljivo). Na tem oddelku smo bili starši očitno preveč moteči, saj smo na svoje oči videli slabo delo. Tu se za razliko od drugega oddelka iste otroške bolnice osebje z otroki ni ukvarjalo niti toliko, da bi jim pobralo igračo, če jim je padla iz postelje. Na drugem oddelku iste bolnišnice pa povsem druga zgodba. Sestre in vzgojiteljice so otrokom brale pravljice in se z njimi igrale, jih pestovale, če jih je bolelo itd. Moj sin je izjavil, da se še na nobenih počitnicah ni imel tako dobro, kot tisti teden v bolnišnici.
Podpiram predlog. Človek je največje bogastvo, zdravje pa takoj za njim. Potem pa daleč, daleč nič. Ali se res naš pravni sistem podreja požrešnosti kapitalistov, ki staršu preprečuje bolniško za spremstvo otroka v bolnici? Enako naj velja tudi za odrasle osebe s posebnimi potrebami, ki jih še tako dobro osebje v bolnici ne more obvladati in razumeti.
Iz takih primerov je jasno razvidno, da zakone pišejo neuki uradniki, mogoče tudi z doktorskimi nazivi, vendar brez poglobljenega poznavanja bistva problema. Politika pa takim pomembnežem seveda naseda in verjame.
Zato dopolnite zakonodajo človeku v dobro in to podpiramo.
Predlog je malce nesmisleno postavljen... že sedaj imate pravico zahtevati neplačan dopust. Vprašanje je bolj ali vas zaradi tega v dani situaciji lahko delodajalec odpusti. In to ureja zakon o delovnih razmerjih zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO1420.html. Vaši situaciji se najbolj približa tale 89. člen - (neutemeljeni odpovedni razlogi), kjer je kot eden od neutemljenih razlogov naveden tudi tale:
– začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe ali nege družinskih članov po predpisih o zdravstvenem zavarovanju ali odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu;
Torej bi bilo bolje bodisi, da se v te razloge navede še zgornja situacija ali pa se uredi ustrezne člene v ZZVZZ.
V ZZVZZ obstaja 30. člen. Ta navaja:
"Pravica do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana, s katerim zavarovanec živi v skupnem gospodinjstvu, traja v posameznem primeru največ do sedem delovnih dni, za otroke do sedem let starosti ali starejšega zmerno, težje ali težko duševno in telesno prizadetega otroka pa do 15 delovnih dni.
Kadar to terja zdravstveno stanje ožjega družinskega člana, lahko pristojna zdravniška komisija izjemoma podaljša trajanje pravice do nadomestila, vendar največ do 30 delovnih dni za nego otrok do sedem let starosti ali starejšega zmerno, težje ali težko duševno in telesno prizadetega otroka oziroma do 14 delovnih dni za nego drugih ožjih družinskih članov."
Pa še tole sem zasledila www.zavodrr.si/pdf/Pravica&, da lahko eden od roditeljev na predlog strokovnega kolegija Kliničnega centra Ljubljana - Pediatrična klinika imenovani zdravnik odobri tudi pravico do nadomestila plače tudi za tak primer, čeprav naj bi otrok imel popolno oskrbo in nego v sami bolnišnici.
Nevem če je to tako ključnega pomena. Kot otrok nikol nisem imel staršev da bi mi v bolnico družbo delal razn na obisku za kako uro. Sej se da preživet. Vse na pladnju dat pa tud ni treba; razn če gre za kakšno resno bolezensko stanje.
In ti bi svojega 1 ali 2 leti starega otroka pustil mirno v bolnici s 40+ vročine in šel brez skrbi na šiht....
Zelo podpiram predlog. Navaja se, da ima otrok popolno oskrbo v bolnici, tudi če starši ne morejo biti z njim. Ko je bil moj otrok star leto in pol, je bil štiri dni v infekcijski bolnici (izoliran v svoji sobi), "popolna oskrba " je izgledala tako, da so sestre komaj uspele razdeliti otrokom obroke hrane in zdravila, na karkoli drugega ni bilo niti pomisliti. So bile zelo prijazne, vendar jih je premalo. Ko sem jih vprašala, kako bi poskrbeli za otroka brez spremstva staršev ravno zaradi problema bolniške/dopusta, so mi povedale, da bi bil pač zaprt v postelji in prepuščen sam sebi (tako je bilo v časih našega otroštva). Jasno je, da bolan otrok, ki ima ob sebi enega od staršev, ozdravi prej, kot če je sam - manj stroškov za državo in manj dela za osebje.
drži - videl na lastne oči, kako se je takim "zapuščenčkom" godilo na Vrazovem trgu: dan in noč jok, ki je zaradi stekla med sobama motil tudi našega otroka.
pa ni toliko kot kritika imenovane bolnišnice kot kritika popolnoma zgrešenega pristopa!
Sem babica in se v celoti strinjam s predlogom.