Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Izbris 128. člena Zakona o dedovanju in vse povezanih v zvezi z vračilom socialne pomoči po smrti pr

11419 OGLEDOV 58 KOMENTARJEV

Predlagam, da se izbriše 128. člen Zakona o dedovanju in vsa zakonodaja vezana na pravico države, da si povrne dodeljeno socialno pomoč po smrti (oz. kadarkoli) prejemnika.

Izjema je lahko samo zloraba pravice do prejemanja pomoči, torej zavajanje s podatki ipd. (tudi tu bi bila bolj primerna oblika povračila kazen)

Socialna pomoč je socialni transfer za tiste, ki se ne morejo samostojno preživljati. Je institut, ki potrjuje, da smo še "socialna in pravna država". Določeno število ljude se bo vedno znašlo v stiski in dolžnost države je, da poskrbi zanje.

Socialna pomoč ni POSOJILO in kot takšno ne more biti vračljivo.

Za kakršnokoli upravičljivost pravice do vračila dodeljene socialne pomoči po sedanji ureditvi, bi moralo biti zadoščeno osnovnim pogojem:

- vsi uporabniki bi morali biti obveščeni o tem dejstvu PRED prejemom socialne pomoči (pisno) in prostovoljno privoliti nanj (pa vsi vemo, da praktično nihče ni vedel za obstoj te pravice države, vključno z ministri!)

- za prejem pomoči, bi se morala podpisati "posojilna" pogodba iz katere bi bilo jasno razvidno, kakšna so razmerja oz. obveznosti obeh strank, morebitne obveznosti, načini vračila, pogoji ipd.

- ustava z vsemi svojimi členi (pravica do zasebne lastnine ipd.) ne bi smela veljati v sedanji obliki, ker gre za grob poseg v ustavne pravice

- institut socialne pomoči bi se moral preimenovati v dolgoročni kredit z odlokom plačila za primer socialne stiske (da to spominja na okoriščanje šibkih členov družbe, ni naključje)

Izgovori, da naj se ta člen obdrži zavoljo vse tistih, ki se neupravičeno okoriščajo pravice do socialne pomoči, je neumesen. Dolžnost Zavoda za socialno delo (oz. države) je, da izvaja nadzor in določi kriterije, po katerih se ugodi tej pravici. Če te svoje elementarne dolžnosti ni sposoben izvajati, je problem tukaj in ne drugje. Tudi posledice bi morale doleteteti tiste, ki tega niso sposobni urediti. Prenesti breme na najrevnejši sloj družbe je malomarno in nemoralno.

Pravni vidik neustavnosti tega člena je razviden tudi iz :

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2000117&stevilka=4907

.Uradni list RS, št. 117/2000 z dne 19. 12. 2000

Odločba o razveljavitvi 128. člena zakona o dedovanju

Vsekakor so potrebne in če prav razumem tudi zahtevane (klikni na povezavo) spremembe dotične zakonodaje! V kolikor se bo ta pravica države obdržala v kakšni drugi obliki, morajo o tem biti obveščeni prejemniki socialne pomoči na vsakem pravnem aktu, ki ga prejmejo oz. oddajo (obrazci).

Verjetno pa ni potrebno poudarjati, da je eno osnovnik načel zapisanih v naši ustavi sledeče:

155. člen USTAVE

(prepoved povratne veljave pravnih aktov)

Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.

Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Torej sledi, da bo nova zakonodaja veljala izkjučno od datuma pravnomočnosti oz. veljavnosti in nikakor ne "za nazaj". Tisti, ki bodo od tega datuma dalje prejemali pomoč, bodo o tem pravilno obveščeni in se bodo lahko odločili kako in kaj naprej. In samo za te, lahko država uveljavlja svojo pravico do povračila!

Še vedno pa je moje močno mnenje, da tovrstne določbe v pravni državi, ki se ima tudi za socialno, nimajo kaj iskati!

S spoštovanjem,

Žiga

49 glasov

10 glasov

Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR R riddicules 1 predlog
STATUS PREDLOGA
  • PREDLOG POSLAN
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


4. 10. 2011

Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

V preteklosti je že bila dana Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 128. člena Zakona o dedovanju. Ustavno sodišče se je pri presoji dopustnosti posega v ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja oprlo na t.i. strogi test sorazmernosti, ki izhaja iz 15. člena ustave. Zato je presojalo upravičenost posega zakonodajalca v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave RS) zaradi varstva pravice do socialne varnosti drugih državljanov (prvi odstavek 50. člena ustave RS). Za dosego tega cilja je bil po njegovem mnenju poseg v pravico iz 33. člena ustave dopusten, nujen, primeren, ni pa bil sorazmeren. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o dedovanju (ZD-B- Ur.l. RS, št. 67/2001) pa je bila v skladu z odločbo Ustavnega sodišča vzpostavljena tudi sorazmernost posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine in dedovanja. RS je kot socialna država (2. člen ustave) na temelju pravice do socialne varnosti ogroženemu posamezniku dolžna zagotoviti ustrezno pomoč in te pravice posameznika ne sme ogroziti z neupravičenim siromašenjem skladov za zagotavljanje te pomoči. Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika v konkretnem primeru zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Ustavno sodišče je ugotovilo, da iz pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) za dediča ne izhaja pravica, da bi lahko dedoval premoženje zapustnika, ne da bi bil hkrati pripravljen sprejeti morebitne obveznosti, ki so povezane z dedovanjem zapustnikovega premoženja. Mednje vsekakor sodi tudi obveznost povračila vrednosti dane socialne pomoči, ki jo je zapustnik prejel od države. S to pomočjo se je za časa zapustnikovega življenja ohranjala vrednost premoženja, ki je po njegovi smrti predmet dedovanja. Po presoji Ustavnega sodišča je bistveno, da imajo dediči povsem avtonomno možnost izbire, ali povrnejo prejeto pomoč in dedujejo celotno zapuščino, ali pa dopustijo izločitev dela zapuščine v korist dajalca pomoči (republika ali občina). V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. V 213. členu Zakona o splošnem upravnem postopku je določeno, da organ v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Obrazložitev odločbe vsebuje obrazložitev posamezne odločitve - izreka. Stranka vloži vlogo za denarno socialno pomoč, kar pomeni, da je predmet postopka v primeru vloge za denarno socialno pomoč odločitev o pravici do denarne socialne pomoči, zato izrek odločbe o denarni socialni pomoči vsebuje odločitev o upravičenosti do denarne socialne pomoči (ali se pomoč dodeli, v kakšni višini, za kakšno obdobje, za koga...), obrazložitev pa izrek pojasnjuje. O vračilu sredstev iz naslova denarne socialne pomoči, ki jo je prejemnik upravičeno prejel za čas življenja, odloča sodišče v zapuščinskih postopkih, kar pomeni, da to ni stvar upravnega postopka temveč sodnega postopka, zato CSD tega v odločbah o denarni socialni pomoči ni dolžan navajati, niti za to ne obstaja pravna podlaga. Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju odloči o vseh zahtevkih strank v zapuščinskem postopku, kar predstavlja pravni temelj – oziroma izvršilni naslov za pridobitev lastninske pravice dedičev ali RS. Hkrati tudi pojasnjujemo, da se na podlagi 154. člena Ustave RS predpisi RS objavljajo v državnem uradnem listu in morajo biti objavljeni, preden začno veljati. Posamezen predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. S tem Ustava RS prebivalcem omogoča seznanitev z vsemi veljavnimi predpisi na območju države, zaradi česar tudi velja domneva, da so objavljeni splošni akti znani vsem ne glede na izobrazbo in tudi za vse veljajo enako. Skladno s tem je za socialno ogrožene prebivalce in državljane tudi predvidena brezplačna pravna pomoč, ki jo država omogoča vsem pod enakimi pogoji. Samo dejstvo, ali se je posameznik seznanil s pravnimi predpisi ali ne, v posameznem konkretnem primeru na uporabo pravnih pravil ne vpliva, saj se posameznik v pravnih postopkih na nepoznavanje prava uspešno ne more sklicevati (obrazložitev iz sodne prakse www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visje_del_in_soc_sodisce/ opr. št. VDS sklep Pdp 411/2007 ). Glede na stališče Ustavnega sodišča, menimo, da je sedanja ureditev primerna. Vprašanje povrnitve vrednosti dane pomoči bi bilo lahko urejeno tudi v predpisih o socialnih pomočeh. Vendar so se pravni strokovnjaki pri umestitvi teh določb odločili, da je bolj primerna ureditev, ki vprašanje povrnitve vrednosti socialne pomoči ureja generalno na enem mestu (v Zakonu o dedovanju), v enem predpisu in na enoten način, namesto parcialne normiranosti, po kateri bi lahko obstajala različna ureditev tega vprašanja glede na vrsto predpisa, ki bi urejal določene pravice. Hkrati omogoča sedanja ureditev realizacijo poplačila takoj ob uvedbi dedovanja, kar nedvomno prispeva k učinkovitejšem varstvu socialnih pravic drugih. Pojasnjujemo tudi, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in centri za socialno delo v praksi nismo zaznali, da javnost z določbami Zakona o dedovanju ne bi bila seznanjena. Takoj, ko se je izkazalo, da je treba javnosti posredovati dodatne informacije, je ministrstvo posredovalo informacije, povezane z izvajanjem 128. člena Zakona o dedovanju, centrom za socialno delo in medijem ter jih na primeren način objavilo na svoji spletni strani. Prav tako pa bo tudi nova vloga po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki se bo začel uporabljati 1. 6. 2011, vsebovala obvestilo, da RS lahko v skladu s 128. členom Zakona o dedovanju v zapuščinskem postopku uveljavlja omejitev dedovanja premoženja oseb, ki je prejemala pomoč po predpisih o socialnem varstvu. Menimo, da bo način seznanitve državljanov z določbami 128. člena Zakona o dedovanju že na vlogi, s katero bo posameznik uveljavljal pravico po predpisih o socialnem varstvu, bolj učinkovit, saj v primeru nestrinjanja s pravnimi posledicami, ki jih določa 128. člen Zakona o dedovanju, posameznik pravice morda ne bo uveljavljal. V primeru, da bi šele obrazložitev odločbe vsebovala pojasnilo – opozorilo o vsebini 128. člena Zakona o dedovanju, bi bila torej stranka z navedenim seznanjena šele po izvedbi upravnega postopka. V skladu s 134. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, pa lahko stranka svojo zahtevo (vlogo za uveljavljanje pravice po predpisih o socialnem varstvu) umakne vsak čas med postopkom na prvi stopnji, do vročitve odločbe, v času ko teče pritožbeni rok, in med postopkom na drugi stopnji do vročitev odločbe. V primerih, ko bi seznanitev z določbami 128. člena Zakona o dedovanju vplivala na posameznika, da posamezne pravice ne bo uveljavljal, bi se upravni postopek o upravičenosti do pravice vodil zaman. Organ bi imel torej z vodenjem postopka samo stroške (materialni stroški organa, stroški za delo uradnih oseb), povrnitev katerih, kljub umiku zahtevka, od strank v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku organ ne more uveljavljati.

Odziv Ministrstva za pravosodje

Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje glede vračanja socialnih pomoči po smrti prejemnika pojasnjujemo, da Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 128. in 129. členu ureja omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. V prvem odstavku 128. člena ZD je določeno, da se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Vendar pa ZD v tretjem odstavku istega člena pušča dedičem možnost, da lahko dedujejo vse zapustnikovo premoženje, če se obvežejo, da bodo povrnili vrednost dane pomoči Republiki Sloveniji oziroma občini. Za ta primer četrti odstavek istega člena določa, da ima Republika Slovenija ali občina, iz proračuna katere se je pomoč financirala, v zavarovanje svoje terjatve do celotnega poplačila zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino. Če se dediči ne odločijo za možnost, da povrnejo vrednost dane pomoči, se njihovo dedovanje omeji do višine vrednosti pomoči, ki jo je prejel zapustnik in s tem omogoči dajalcu pomoči, da postane solastnik na stvareh zapustnikovega premoženja. Peti odstavek 128. člena ZD zaradi jasnosti določa, da se za pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu šteje vse, kar je zapustnik zaradi slabega premoženjskega stanja prejel na podlagi zakona ali splošnega akta občine v denarju ali v obliki oprostitve plačila. Zakonodajalec je poskrbel tudi za socialni korektiv 128. členu ZD, ki je vgrajen v 129. člen ZD. Ta državi in občini omogoča, da svoje terjatve ne uveljavljata zoper socialno šibke zavezance, saj določa, da se lahko Republika Slovenija ali občina, iz proračuna katere se je financirala pomoč zapustniku v skladu s predpisi o socialnem varstvu, do konca zapuščinske obravnave odpove pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali otroci, ki so sami potrebni pomoči. Glede na opisano veljavno zakonsko ureditev pojasnjujemo, da po smrti osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, otrokom in partnerju, torej dedičem prejemnika pomoči, zneska pomoči, ki ga je zapustnik za časa življenja prejel kot socialno pomoč, ni treba vrniti, ampak postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slovenije oziroma občine. V primeru, da želijo zapustnikovi dediči dedovati vse zapustnikovo premoženje, pa se lahko na podlagi tretjega odstavka 128. člena ZD prostovoljno obvežejo, da povrnejo vrednost zapustniku dane pomoči s strani Republike Slovenije oziroma občine in s tem pridobijo pravico do dedovanja zapustnikovega celotnega premoženja. Terjatev, ki jo v tem primeru pridobi Republika Slovenija oziroma občina do dedičev, pa je po četrtem odstavku 128. člena ZD do celotnega poplačila zavarovana z zakonito zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino. Možno je seveda tudi, da so ob smrti prejemnika socialne pomoči izpolnjeni pogoji iz 129. člena ZD in da država oziroma občina svoje terjatve ne uveljavlja. V zvezi s predlagano spremembo 128. člena ZD dodatno pojasnjujemo še, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije 30. novembra 2000 z odločbo U-I-330/97-28 deloma razveljavilo takrat veljavni 128. člen ZD, hkrati pa ugotovilo pojmovno ustreznost zakonske ureditve glede omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ter v 11. točki svoje odločbe obrazložilo: »11. V tem primeru je zakonodajalec posegel v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen ustave) zaradi varstva pravice do socialne varnosti drugih državljanov (prvi odstavek 50. člena ustave). Za dosego tega cilja je bil poseg v pravico iz 33. člena ustave nujen. Po določbi prvega odstavka 50. člena ustave imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Socialna država (2. člen ustave) je na temelju pravice do socialne varnosti ogroženemu posamezniku dolžna zagotoviti ustrezno pomoč in te pravice posameznika ne sme ogroziti z neupravičenim siromašenjem skladov za zagotavljanje te pomoči. Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika v konkretnem primeru zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje.« Izrecno želimo poudarit, da se dedičev, torej otrok in partnerja prejemnika socialne pomoči, v nebenem primeru ne obremenjuje z vračilom te pomči, saj se lahko po ZD država oziroma občina v okviru omejitve dedovanja po umrlem prejemniku socialnih pomoči poplačata največ do višine vrednosti celotne zapuščine prejemnika te pomoči, četudi bi bilo ugotovljeno, da je umrli prejel več pomoči, kot znaša vrednost zapuščine. Glede na zgoraj obrazloženo menimo, da je veljavna ureditev omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi, ki urejajo socilano varstvo, ustrezna in da sprememba 128. člena ZD ni potrebna.

Priloge:

Komentarji