Prijava z OpenID | Ste pozabili svoje geslo? | Registracija


Varčevanje z diplomatskimi predstavništvi
 
Uroš Blatnik
Ogledov: 4032
Predlog poslan 10.06.2011
Arhivirano
Zadnja sprememba 10.06.2011 10:03:00

  Predlog   Število glasov   Komentarji (0)  

Nisem kaj prida poznavalec, da bi razlikoval med raznimi oblikami predstavnikov države Slovenije v drugih državah. Torej razlike med ambasadorji, odpravniki poslov, vojaškimi, gospodarskimi … predstavništvi. Edino to mi je predvsem razumljivo: neka firma, ki dosti posluje z drugimi firmami ali posamezniki v drugi državi, sama ustanovi svoje predstavništvo v tej državi in v to se sploh ne vtikam. To tudi ne more biti predmet varčevanja države (oz. davkoplačevalcev Slovenije). Davkoplačevalcem je prizanešeno pri obsegu njihovih stroškov (oz. pri tem, koliko je njihova država draga) le v primerih, ko se država racionalno obnaša pri njenih predstavnikih in predstavništvih v drugih državah.

Zamišljam pa si racionaliziranje tega področja takole. Smo država v državi Evropska unija, to je dejansko del neke konglomeratske države, ki naj bi bila v nekem smislu podobna denimo ZDA ali Rusiji. Ena od velikih razlik med EU na eni ter ZDA ali Rusijo na drugi strani je gotovo v tem, da je politika posameznih držav nasproti tujim državam pri državah EU njihova suverenost, medtem ko je pri ZDA ali Rusiji suverenost nad politiko posamičnih držav nasproti tujini izključna pristojnost krovne države. Ali primer: neka Nevada praktično nima nikakršne politike do tujih držav, ima jo izključno državna tvorba Združene države Amerike. Za Rusijo, ki je dejansko federacija držav, sploh ne vemo, katere so te države (vsaj širše sploh ni znano, katere države sestavljajo Rusko federacijo – tako zelo nimajo nikakršnih povezav nasproti tujim državam).

Zato bi Slovenija lahko naredila korak naprej. Oz. če smo že rekli A, ko smo vstopili v EU, recimo tudi B. EU si res ne domišlja, da bi državam vzela pristojnost do politik teh držav do drugih držav. Zato ne moremo pričakovati, da bi EU v kakšni tuji državi imela svojega diplomatskega predstavnika. Lahko pa storimo naslednje: dogovorimo se s katerokoli državo znotraj EU, da v večjem ali manjšem obsegu za nas opravlja tisto, zaradi česar naj bi sicer imeli svojo "izpostavo" v tujini. Večinoma najbrž za nas lahko opravljajo vse, kar se tiče človekovih pravic (morda celo bolje kot mi). Predvsem imam tu v mislih primere, ko se kak posamezni državljan znajde v tuji državi pred problemi, pri katerih naj bi mu pomagala njegova država. V tem primeru bi mu torej pomagala od nas pooblaščena država (oz. država, s katero bi se dogovorili, da to opravlja za nas). Dodatno pa bi imeli nekakšne "leteče" diplomate. To je ekipa, ki je sicer stacionirana v Ljubljani, lahko pa nemudoma odleti tja, kjer jo posameznik rabi. Podobno kot npr. reševalna služba nima svojih "postojank" po raznih recimo črnih točkah na cesti, ampak jo v primeru nesreče tja pokličejo.

Drugo področje, ki ga lahko poverimo tuji državi, je npr. zdajšnji zaplet, ko mora več ali manj zaradi nesmiselne, počasne in morda nerodne slovenske birokracije grupa jordanskih potencialnih investitorjev čakati, da se jim "blagovoli" priti v našo državo. Ali ko pred kratkim v Turčiji nekim gospodarstvenikom niso izdali viz za v Slovenijo pravočasno zato, ker se jim je pokvaril tiskalnik. Razlog, ob katerem bi razumen človek "bruhal" – da morejo biti naši predstavniki tako primitivni (tiskalnik je tako rekoč za vsakim vogalom). Saj šefa tamkajšnjega predstavništva Slovenije po svoje lahko celo razumem. Če bi šel  takoj nabavit nov tiskalnik, bi ga na Mladiki verjetno sekirali, da je naredil strošek – sploh pa, ker se še vedno marsikdo obnaša primitivno tako, da vse obrne na strankarstvo in kar naenkrat je glavni problem, da je dotični pač iz nasprotne politične stranke.

Povsem nekaj drugega pa je, če imamo predstavnika, ki naj bi nam "držal štango" zato, ker asistira uveljavljanju naših interesov. Ti pa so načeloma lahko le gospodarski. Da "drži štango" našemu gospodarstvu, ki hoče "zavzeti" trg neke druge države. Najbrž nobena država ne bo toliko butasta, da bi Sloveniji pomagala osvojiti tržišče tuje države (najpogosteje na škodo lastne države). Npr. Avstrija nas ne bo zastopala in pomagala, da bi v ZDA še bolj razširili prodajo slovenskih lesenih izdelkov (oz. pomagala slovenskemu gospodarstvu) – ker bi s tem najbrž "odžirali" posel avstrijskim firmam (škodovali avstrijskemu gospodarstvu).

Skratka: smiselno je imeti diplomatka predstavništva tam, kjer lahko koristimo Sloveniji. Tam pa, kjer nam neka država brez škode lahko, da rečem po domače, "rit odnaša", ni prav nobene potrebe vzdrževati predstavništva. Zaradi neke inercije, da naj bi neka država imela "svoj" košček v neki drugi državi. Saj nismo tako bogati, da bi "flankirali" v neki tuji državi samo zato, da bi se lahko "dičili" s tem, da je v tujini tudi košček Slovenije. To je pravzaprav nasledek miselnosti povprečnega Slovenca, da mora imeti svoje. Svoj avto, svojo hišo, svoje to in ono – ne glede na to, koliko to stane. Recimo vozni park posameznih ministrstev. Ministrstvo hoče imeti svojo avto-floto, čeprav uporablja samo en ali dva avta, ostalih 4 ali 5 avtov pa samo enkrat ali dvakrat na mesec (ali celo leto). Zakaj se po ministrstvih ne pogleda, koliko km ima posamezen avto? In če jih ima recimo manj kot 5.000 ali celo 10.000 letno – potem ministrstvo avta ne rabi. Lahko gre s taksijem ali pa se najame rent-a-car.

Spet pa je ovira primitivizem, da se taki potroški interpretirajo skozi optiko leve ali desne politične pripadnosti. S tega vidika so deloma celo razložljivi t.i. "kadrovski cunamiji".

 

 


Ključne besede varčevanje, zunanje zadeve, diplomatska predstavništva
Kategorija: Zunanje zadeve