Urejanje tetoviranja in piercinga v Sloveniji
Posamezniki, ki se v Sloveniji ukvarjamo s tetoviranjem ali piercingom, si svojega statusa po novi ureditvi ne moremo legalizirati. Bolje rečeno - za legalizacijo dejavnosti nam je postavljen en res pretiran pogoj, ki ga večina od nas ne zmore. Gre za to, da po novem lahko omenjene dejavnosti opravljajo le zdravstveni ali kozmetični tehniki. Glede na prakse v sosednjih dražavah ali pa sploh državah EU je to edinstven primer takega zares pretiranega reguliranja. Hkrati smo s takšno regulativno v popolnoma neenakem položaju glede na že registrirane izvajace tetoviranja in piercanja. Tudi oni so začenjali kot samouki in ilegalci, nekateri so se v obdobju, ko je bilo to mogoče - registrirali, nekateri ne. V praksi pomeni to za vsakega od nas, da se spet vpiše v srednjo šolo, delovne dni nameni predavanjem. Nato opravlja izpite in maturo. Trenutno je možno to opravljat zgolj v Ljubljani, kar za neljubljančane pomeni še obilno dodatne vožnje. Vse skupaj je poleg kar visoke cene predvsem časovno in vsebinsko dejansko pretirano in neizvedljivo. Zato se velika večina za to ne odloča in ostaja prikrita, delajo na črno, delovne standarde si postavljajo sami s pomočjo internetnih informacij. Za nameček je v zadnjem času tetoviranje in piercanje vse bolj popularno, orodja in potrošni material pa vedno bolj poceni in vedno bolj dostopno. Čeprav nas je glede na ostale panoge v Sloveniji relativno malo, bi zadevo veliko ustrezneje uredili, če bi od nas zahtevali le določena specifična znanja in izpolnjevanje prostorsko-sanitarnih pogojev. Tako imajo urejeno zadevo po celem razvitem svetu, ne le v Evropi. Tatuisti in piercerji so registrirani, delajo higiensko ustrezno, plačujejo davke in vse štima. Med njimi skoraj ni kozmetičnih in zdravstvenih tehnikov, saj sta ta poklica zelo različna od tetoviranja ali piersanja. Ljudje se odločajo za kozmetika ali zdravstvenega tehnika iz povsem drugačnih razlogov kot nekdo postane tatuist ali piercer. Za opravljanje veščine tetoviranja ali piersanja je seveda prav, da izvajalec pozna določena specifična strokovna znanja. Pogledal sem si predmetnike za zdravstvenega tehnika in kozmetičnega tehnika. Okrog 85 % znanja iz omenjenih predmetnikov nima nikakršne zveze s tetoviranjem. Jasno mi je, da je dobro imeti tatuiste in pierserje registrirane, saj je na ta način njihov delovni prostor, način dela in poslovanje podvrženo nadzoru. Tako je boljše za državo (ki dobi plačane davke), za stranke (ki dobijo boljšo storitev) in nenazadnje za nas (ki lahko v miru opravljamo svoje delo). Neprimerno je tatuiste in piercerje uvrščati v sekcijo kozmetikov, ker enostavno to niso. Uspelo se nam je občasno neformalno sestati in vsi smo ugotavljali, da rabimo nekakšno združenje, v okviru obrtne zbornice je bilo ponujeno članstvo v sekciji kozmetike. Po svoje je to tudi neprimerno do kozmetikov. Enostavno ne gre za isto stvar, tudi podobnosti ali prekrivanja teh poklicev je premalo, da bi jih silili skupaj. PREDLOG VLADI
Predlog je, da vlada sproži na Ministrstvu za gospodarstvo (direktorat za podjetništvo) proučitev dobrih pravnih praks urejanja tega vprašanja v razvitih evropskih državah in skladno s tem popravek trenutno veljavnega prezahtevnega predpisa ( U R E D B A o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti, 3. člen, zadnji dve vrstici tabele).
Ministrstvo za gospodarstvo naj v sodelovanju z obrtno in gospodarsko zbornico pripravi glede na uspešno dolgoletno prakso v tujini (Nemčija, Italija, Avstrija, Franija, Madžarska...) neke primerljive kriterije, ki naj jih izpolni vsakdo, ki želi registrirat dejavnost tetoviranja ali piercinga.
Ureditev, kot jo trenutno imamo, zgolj povečuje delo na črno, saj predpisuje nerazumno prezahtevne pogoje. Taka kot je, ta ureditev danes ne koristi nikomur, še najmanj pa recimo zmanjšuje obseg tetoviranja ali piercanja na črno, kvečjemu ga zelo povečuje. V času krize pomeni vsak registriran tatuist ali piercer enega šušmarja manj in eno delovno mesto več.
Iniciativa uredimo.bolje@gmail.com