Predlog za prepoved političnega delovanja katoliške cerkve in posledično za spremembo ZVS
Katoliška cerkev je mednarodno pravni subjekt s sedežem v Vatikanu. Njen vrhovni poglavar je papež, trenutno je to papež Benedikt XVI. Gre za tujo pravno osebo, saj ima sedež v tujini, v že omenjenem Vatikanu. Gre za državo »sui generis«. Glede na navedeno, katoliška cerkev v Sloveniji ne sme delovati politično, temveč lahko deluje samo na religioznem področju. Katoliška cerkev v Sloveniji deluje tudi v političnem pogledu oz. kot politična organizacija, kar pomeni, da se tuja »država« vmešava v notranje zadeve Republike Slovenije. Da ne bi prihajalo do tega, je potrebno v pravni sistem Republike Slovenije vnesti varovalke, da se to prepreči. Zato predlagamo, da se dopolni Zakon o verski svobodi tako, da se v ta zakon vnese določba, mogoče v 4. člen, ki se glasi tako ali podobno: »Cerkve in druge verske skupnosti, ne glede na to, ali imajo status mednarodnopravnega subjekta ali ne, ne smejo delovati politično. To velja tudi za njihove posamezne sestavne dele.« Da se zagotovi učinkovito uresničevanje omenjene določbe, se v 31. členu zakona o verski svobodi doda določba, da se z določeno globo kaznuje za prekršek registrirana cerkev ali druga verska skupnost oz. njen posamezni sestavni del, če prekrši prepoved političnega delovanja. Vladi Republike Slovenije tako predlagamo, da čimprej pripravi zgoraj navedeno spremembo Zakona o verski svobodi in jo vloži v parlamentarni postopek. Glede na to, da se bližajo volitve in da katoliška cerkev s svojimi dejanji že sodeluje v volilni propagandi, torej deluje politično, saj je izdala cerkveni dokument v zvezi z volitvami v državni zbor, ki bodo v drugi polovici septembra 2008, vlado pozivamo, da predlaga državnemu zboru, da se izvede nujen postopek za sprejem zakona, torej da se zadeva obravnava hitro in prednostno, in da sprememba zakona začne veljati takoj, vsekakor še pred volitvami. Obrazložitev: 1. Katoliška cerkev je tuja pravna oseba. Svoj sedež ima v Vatikanu. V posamezni državi je ta cerkev prisotna kot samostojna država, ki ima v tej državi svoje diplomatske predstavnike, prav tako imajo pri katoliški cerkvi oz. njenem svetem sedežu v Vatikanu diplomatska predstavništva posamezne države. Papeški nuncij je v mnogih državah celo dekan diplomatskega zbora. Tudi pri EU je papeški nuncij dekan diplomatskega zbora (Družina, 19.7.1998). Položaj katoliške cerkve oz. svetega sedeža in Vatikana je urejen z meddržavnimi oz. mednarodnimi pogodbami, večinoma s konkordati. Ne glede na posebnosti dogovorov med državami in svetim sedežem (poimenovanimi kot konkordat, konvencija, pakt, modus vivendi, protokol ali sporazum) jih prevladujoča teorija mednarodnega prava obravnava kot prave mednarodne pogodbe, ki ne potrjujejo le obstoječih pravic pogodbenic (npr. svobodno delovanje cerkve), temveč lahko tudi ustvarjajo nove pravice in obveznosti za obe strani. Tudi za razlago teh dogovorov se tako kot za mednarodne pogodbe, sklenjene med državami, uporabljajo pravila Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, št. 30/72 – v nadaljevanju DKPMP), ki jo je podpisal in ratificiral tudi sveti sedež. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. To velja seveda tudi v Sloveniji. Tudi Slovenija je sklenila mednarodno pogodbo s katoliško cerkvijo, kar tudi dokazuje, da je ta cerkev tuja pravna oseba. Slovenija je sklenila omenjeno pogodbo s svetim sedežem, ki je sicer najvišji in suvereni organ vesoljne katoliške cerkve in je subjekt mednarodnega prava sui generis. Gre za znani »Vatikanski sporazum« oz. Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki je bil v letu 2004 ratificiran v slovenskem parlamentu. Sicer pa sveti sedež s papežem na čelu ni le najvišji organ vesoljne katoliške cerkve, temveč tudi države Vatikanskega mesta, ki je v letu 2001 sprejela celo novo ustavo; po njej ima papež kot suveren države Vatikan celotno zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. V eni osebi je torej skoncentrirana celotna oblast v neki državi. Takšna »enost« oblasti je značilna za fevdalne družbe oz. države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež (Večer, 27.11.1998). Nekaj mnenj v zvezi s katoliško cerkvijo: Katoliška cerkev je sicer verska skupnost, toda kot institucija je katoliška cerkev naddržavni in meddržavni politični svetovni imperij, na čelu katerega je vatikanska sveta stolica kot država in papež kot absolutni vladar (pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Delo, 7.3.1998). Učinkovitost, tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006). Tako je neizogibno, da ima vsaka beseda predstavnika najstarejše oblasti na svetu svojo vnaprej pretehtano specifično težo. Za papeža, uradno danes še edinega absolutističnega vladarja, so besede orožje. Njihova pomembnost doseže na Svetem sedežu včasih nerazumljive razsežnosti (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006). Katoliška cerkev ima tudi svojo vojsko, ta pa je atribut države. Pravzaprav ima dve vojski. Ena je švicarska garda, ki naj bi varovala papeža in je številčno bolj simbolična. Vendar pa ta vojska dokazuje, da je katoliška cerkev po svoji ideološki podstrati tudi vojaška sila in da dopušča reševanje konfliktov z vojsko. To kar je delala ves čas svojega obstoja, to dela tudi danes, vendar bistveno bolj prefinjeno. Druga vojska, ki je za mir na tem svetu zelo nevarna, pa je tako imenovana katoliška vojska. Gre za to, da je v večini zahodnih vojska največ vojakov, ki so katoliške vere in tako pripadajo katoliški cerkvi. Po zakoniku cerkvenega prava so vsi katoliki dolžni širiti in braniti katoliško vero vedno in povsod, kar pomeni, da so to dolžni delati tudi v vojski, ki je sicer formalno del neke posvetne države. V teh vojskah so tudi vojaški kurati, torej katoliški vojaški duhovniki, ki ideološko in versko usmerjajo to vojsko. Katoliška cerkev v vojaškem in političnem smislu deluje po principih »pravične vojne«, seveda pa je pravično to, kar ustreza interesom te cerkve. Katoliška cerkev tako ni del civilne družbe ali nevladna organizacija, kot mnogi mislijo, in kamor cerkev sama sebe prišteva, ko ji to ustreza, temveč gre nesporno za tuj mednarodnopravni subjekt, ki kot politični subjekt v Sloveniji ne more delovati, razen v obsegu in na način, kot je to dovoljeno tujim državam. Katoliška cerkev je najstarejša država na svetu. 2. Po zakonu o verski svobodi predstavlja cerkev ali druga verska skupnost prostovoljno, nepridobitno združenje fizičnih oseb iste veroizpovedi, ki se ustanovi z namenom javnega ali zasebnega izpovedovanja te vere ter ima lastno strukturo, organe in avtonomna interna pravila, lastno bogoslužje ali drugo versko obredje in izpovedovanje. Iz te definicije je jasno razvidno, da lahko cerkev deluje zgolj na področju verskih zadev (res spirituales), njena pravna ali druga sposobnost se nanaša samo na ta vidik človekovega življenja, torej na duhovno plat. Cerkev ne more delovati na področju politike. Vse to izhaja tudi iz 7. člena slovenske ustave, ki določa ločenost države in verskih skupnosti. Iz te določbe je jasno razvidno, da se cerkev lahko ukvarja samo z religiozno dejavnostjo in ne s političnimi zadevami, kajti politične zadeve spadajo v neversko sfero. Svoboda delovanja se seveda nanaša samo na religiozne zadeve in ne na delovanje v celoti. Če je Cerkev ločena od države, nima v politiki kaj iskati, celo kaznivo pa je napadanje Ustave, …(pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Večer, 4.10.1997). 3. Katoliška cerkev je, kot že navedeno, tuja pravna oseba. Gre v bistvu za tujo državo. To pa tudi pomeni, da katoliška cerkev v Sloveniji tudi na tej podlagi ne more in ne sme politično delovati. Nobena tuja mednarodnopravna oseba, ki ima tako ali drugače status države, v Sloveniji ne sme delovati politično in agitirati za politiko, nauk ali ideologijo svoje države. Tako tega ne smejo delati npr. Avstrija, Hrvaška, Iran, ZDA ali druge države. Zato tega ne sme delati niti katoliška cerkev. Tega ne sme delati sama oz. preko svetega sedeža ali preko svojih delnih cerkva oz. sestavnih delov, kot so škofije in župnije. Tudi te so namreč tuje pravne osebe, kot določa 2. člen že omenjenega Vatikanskega sporazuma in so tako neločljivi del tuje države oz. tujega mednarodno pravnega subjekta. Katoliška cerkev tudi preko teh ne sme politično delovati. 4. Čeprav katoliška cerkev, sama ali preko svojih sestavni delov, v Sloveniji ne sme politično delovati, to dela. To je tako, kot bi npr. Avstrija v Sloveniji, če je mogoče v vsaki vasi, ustanovila svoje državne urade, ki bi promovirali avstrijsko politiko, njene vrednote in cilje, ti uradi pa bi se celo vključili v volilna dogajanja in dajali smernice slovenskim prebivalcem, kako naj volijo. Podobno bi bilo, če bi npr. Iran imel v Sloveniji svoje državne organizacije, preko katerih bi širil svoje državne oz. politične ideje. 5. Več o političnem delovanje katoliške cerkve v nadaljevanju. 6. Katoliška cerkev se močno vmešava v politično dogajanje v Italiji in drugje po svetu. Nekaj primerov: • Papež Janez Pavel II. je izjavil, da ima cerkev pravico in celo dolžnost posredovati pri svetovni ureditvi (Delo, 2.7.1998). • Papež Janez Pavel II. je leta 1998 ob sklicevanju na pravico do vpletanja v politične odločitve obtožil italijansko vlado, da je družino, kot temelj civilne družine, prepustila samo sebi (Delo, 2.7.1998). • Bivši italijanski premier Romano Prodi je večkrat Vatikanu in italijanski škofovski konferenci očital vmešavanje v vladne in državne zadeve (Delo, 4.8.2007). • Katoliška cerkev je na vsak način želela spodkopati italijanski referendum o umetnem oplojevanju in je pozivala volivce, naj ostanejo doma, brez 50-odstotne udeležbe namreč izid referenduma ne bi veljal (Delo, 16.5.2005). • Papež že od nekdaj izjemno vpliva na italijanske politične razmere in velikokrat narekuje glavne poudarke (Delo, 7.6.2008). • Mnoge zakone, za katere se je zavzemal bivši italijanski premier Prodi, zaradi vatikanskega pritiska niso bili sprejeti (Delo, 7.6.2008). • Italijanski škofi so pred kratkim odkrito zahtevali vsaj spremembo, če že ne odpravo zakona, ki dovoljuje abortus (Delo, 7.6.2008). • Papež in njegov državni tajnik kardinal Bertone sta novemu italijanskemu premieru Berlusconiju odkrito povedala, da od njega pričakujeta večjo naklonjenost zasebnim katoliškim šolam, predvsem pa veliko več denarja za zasebne šole, ki lahko cerkvi edine zagotovijo prav vzgojene in šolane kadre (Delo, 7.6.2008). • Na obisku pri papežu je Berlusconi kot predstavnik italijanske države poljubil papežu roko, kar je dobro vidno na sliki (Delo, 7.6.2008). • Papež je na potovanju v Latinski Ameriki maja 2007 izjavil, da so se mehiški politiki, ki so glasovali za legalizacijo abortusa, po kanonskem pravu sami izobčili in jim evharistija ni več dovoljena (Delo, 11.5.2007). • Predsednik brazilske škofovske konference Majella je brazilskega ministra obtožil, da s propagiranjem kondomov vzpodbuja promiskuiteto (Delo, 16.5.2005). • Vojaški argentinski škof Baseotto je predlagal, naj argentinskemu ministru Garcii navežejo kamen okrog vratu in ga vržejo v reko, ker je podprl legalizacijo splava in razdeljevanje prezervativov (Delo, 22.3.2005). • Vatikan je vlado v Buenos Airesu obtožil kratenja verske svobode, ker je odpustila vojaškega škofa (Delo, 22.3.2005). • Katoliška cerkev je zaradi sprejetja zakona o preprečevanju diskriminacije hrvaško vlado obtožila klečeplazenja pred Brusljem (Indirekt, 10.7.2008, Večer, 11.7.2008, Dnevnik, 7. in 12.7.2008). • Katoliška cerkev je zaradi sprejetja novega zakona o prodajalnah, ki ne upošteva zahtev te cerkve, da bi morala biti nedelja dela prost dan, srdito napadla hrvaško vlado (Večer, 11.7.2008). • Po izjavi dona Ivana Grubišića katoliška cerkev na Hrvaškem prepogosto, še posebej pred volitvami, izsiljuje krščanskodemokratske stranke s svojim vplivom na verne volivce, potem pa zato zahteva protiusluge (Dnevnik, 7.7.2008) • Na Madžarskem je katoliška cerkev v času volitev 2006 preko letakov, ki so jih delili v nekaterih cerkvenih župnijah na podeželju zagrozila volivcem, da bodo poklicani na odgovornost pred strogo božje sodišče, če ne bodo volili vodilne opozicijske desničarske stranke Fidesz-MPSz (Delo, 18.4.2006). 7. Katoliška cerkev tudi v Sloveniji deluje politično. To je v nasprotju s slovenskim pravnim redom, saj tuj mednarodnopravni subjekt, ki ima status »države«, pri nas ne more delovati politično in v Sloveniji promovirati svoj nauk in ideologijo. Republika Slovenija financira mnoge dejavnosti katoliške cerkve, torej tuje osebe, tako financira tudi politično delovanje cerkve. Financira nekaj, kar je v temelju proti Sloveniji, saj nauk oz. ideologija katoliške cerkve nasprotuje slovenski ustavi oz. pravnemu redu Slovenije, kot bo to prikazano kasneje. 8. Katoliška cerkev sama priznava, da v Sloveniji deluje politično. Tako je dr. Janez Gril, direktor in odgovorni urednik katoliškega tednika Družina v članku Zakaj se Cerkev vtika v politiko? (Finance, 2.11.2006) zapisal: »Politična vloga Cerkve je v tem, da tako ali drugače politično opredeljene ljudi v skladu s krščanskim pogledom na svet poziva k bolj zavzetemu spoštovanju človekovih pravic, k večji solidarnosti in odgovornosti v politiki, gospodarstvu in družbi.« 8. Predstavnik katoliške cerkve dr. Franc Rode je slovensko politiko celo preklel. To je storil pred veliko nočjo leta 2007. To je bil izjemno hud napad tuje države na slovensko suverenost. Organi Republike Slovenije, ki bi morali zaščiti integriteto Slovenije in suverenost, so bili tiho. Kot da bi bili hlapci Vatikana in ne organi, ki bi bili dolžni služiti ljudstvu v Sloveniji. 9. Katoliška cerkev je preko klerika dr. Rodeta v času referenduma o vstopu v pakt NATO javno oznanjala, kaj je potrebno obkrožiti na glasovalnih lističih (Delo, 16.8.2007). Seveda je bil to napotek vsem prebivalcem v Sloveniji, kako naj glasujejo in ne samo katolikom. Šlo je za hud poseg tuje države v slovenske notranje zadeve, državni organi pa so hlapčevsko molčali. 10. Kleriški predstavnik katoliške cerkve iz Vatikana dr. Franc Rode je v imenu omenjene fevdalne organizacije večkrat ostro napadel slovensko ustavo, državljane RS, šolski sistem v Sloveniji in podobno. Šlo je za hud politični napad ene države na drugo. Namesto, da bi slovenski državni organi na takšno vmešavanje tujcev v slovenske notranje organe reagirali in zaščitilo Slovenijo, so hlapčevsko molčali. Kot ponavadi. Ko je Rode med mašo izjavil, da Slovenci kot narod brez katoliške vere nimamo prihodnosti, je država zopet molčala. 11. Katoliški škof dr. Stres, predstavnik tujega mednarodno pravnega subjekta –katoliške cerkve, je ocenjeval in komentiral slovensko predsedovanje Svetu EU (Družina, 6.7.2008). V svojem komentarju, ki ima nesporno politični karakter, je ocenil vlogo državnih organov RS, ki so vodili predsedovanje, ni pa pozabil omeniti še nekaterih drugih dogodkov, ki so po njegovem pomenili oviranje delovanja vlade. Sicer pa je dr. Stres, kot predstavnik tuje države, izjavil: »V politiki smo, če hočemo ali ne.« (Družina, 22.6.2008). Katoliška cerkev na vseh korakih sama priznava, da v Sloveniji deluje tudi politično. Država pa nič. Ali je Republika Slovenija konj, ki jo jaha cerkev? Ali je cerkev birič, ki hoče Slovenijo usmerjati po svoje in jo spremeniti v katoliško državo? 12. Katoliška cerkev bolj ali manj stalno komentira in politično ocenjuje dogajanje v Sloveniji. To dela tudi preko svojih medijev, npr. tednika Družina. Eden izmed takšnih komentarjev je izšel tudi v omenjenem tedniku 13.7.2008, v katerem je klerik dr. Janez Juhant v imenu tuje države komentiral delovanje slov. vlade, prihajajoče volitve in podobno. Gre za nedopustno vmešavanje v notranje zadeve Slovenije. 13. 21. septembra 2008 bodo volitve poslancev v državni zbor. V zvezi s tem je tuja država, kar katoliška cerkev je, preko svojih organizacij (Slovenski karitas, komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci in Sveta katoliških laikov Slovenije) izdala dokument Odgovorni za življenje in prihodnost Slovenije. V njem se tuja država, ki sploh ne temelji na demokraciji in volitvah, ukvarja z volitvami v Sloveniji. Govori o prevzemanju odgovornosti v času volitev in postavlja 27 vprašanj, ki naj bi volivcu omogočili, da najde prave kandidate, torej kandidate, ki ustrezajo predstavam tuje države, in zanje glasuje. S tem dokumentom je tuja država neposredno posegla v volilno dogajanje v Sloveniji. Gre za hud poseg v notranje zadeve Slovenije, ki si ga je privoščila tuja država. Kot ponavadi, slovenski državni organi hlapčevsko molčijo. 14. Ne glede na to, ali katoliška cerkev deluje politično ali ne, pa je tudi njen religiozni del v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo. Katoliška cerkev ne priznava slovenske ustave oz. pravnega reda, če je v nasprotju z nauki evangelija, ne priznava temeljne pravice ljudi, ki jo kot neodtujljivo določa slovenska ustava, to je pravica do življenja. Svoje člane novači prisilno, to je s krstom dojenčkov, celovit izstop iz nje sploh ni mogoč. Na ta način hudo krši ustavno pravico ljudi do svobode vesti. Njen nauk temelji na bibliji, ki je bila v Sloveniji spoznana kot najbolj škodljiva knjiga na svetu (Jana, 12.7.2005), saj vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi. Več o tem si lahko preberete v prilogi. Še več o tej tematiki pa si lahko preberete na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve na naslovu www.zrtve-cerkve.org Tukaj najdete to problematiko v predlogu za prepoved delovanja katoliške cerkve v smislu 12. člena Zakona o verskih skupnostih. Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je namreč predlagalo prepoved delovanja katoliške cerkve, saj ta s svojim delovanjem in seveda tudi s svojimi nameni, cilji in načinom svojega delovanja hudo krši ustavo, spodbuja k neenakopravnosti, k nasilju in vojni, razpihuje sovraštvo oz. nestrpnost in preganjanje, ogroža življenje in zdravje ter pravice in svoboščine drugih na način, s katerim se hudo krni človekovo dostojanstvo, zaradi česar so podani razlogi, da sodišče, na predlog državnega tožilca, prepove delovanje katoliške cerkve. 15. Vse zgoraj navedeno kaže na to, da katoliška cerkev v Sloveniji deluje v nasprotju s pravnim redom Slovenije. Čeprav je tuja država, pri nas deluje v notranjih razmerjih oz. v zadevah Republike Slovenije kot politična organizacija, kar je popolnoma nesprejemljivo. Zato je potrebno takšno delovanje prepovedati oz. preprečiti. Zato je tudi potrebno spremeniti Zakon o verski svobodi, kot je to uvodoma predlagano. 16. Prepoved političnega delovanja katoliške cerkve je nujen ukrep za zaščito slovenske ustave oz. slovenskega pravnega reda, suverenosti slovenske države in ljudstva. Cerkev postaja država v državi in to je potrebno preprečiti, saj je lahko na ozemlju Slovenije samo ena država in to je Republika Slovenija. 17. Pozivamo vas, da nas obvestite, kaj ste oz. boste naredili na podlagi te peticije, ki je sicer peticija v smislu 45. člena ustave. Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve Priloga k predlogu za prepoved političnega delovanja katoliške cerkve in za spremembo Zakona o verski svobodi 1. V začetnih točkah podajamo nekaj splošnih dejstev o katoliški cerkvi, predvsem o njenem nauku in viru, ki je podlaga tega nauka in seveda tudi delovanja. Glavni vir cerkvenega nauka in s tem seveda tudi delovanja je biblija. Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in visoko etična načela, npr. Deset božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih prerokov stare zaveze, vendar pa je v njej veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Da je to delo še vedno v "prometu", je po svoje neverjetno. Eden izmed vzrokov za to je, po mnenju predlagatelja, in seveda tudi mnogih drugih, da večina ljudi sploh ne ve, kakšne okrutne predpise vsebujejo deli biblije. Po drugi strani pa je razlog v tem, da so se mnogi od mladih nog navadili na prikazovanje zločinov kot da so po volji Boga. Otroci se, ne samo pri verouku, temveč tudi drugje, indoktrinirajo s spornimi biblijskimi deli. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi. Več o tem v nadaljevanju. Sedaj katoliška cerkev sicer direktno ne izvaja fizičnega nasilja, s tem, da se temu nasilju ni odpovedala prostovoljno, temveč ga je postavila v ozadje zaradi vedno močnejšega človekovim pravicam naklonjenega državnega prava. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile. Nauk omenjene cerkve je zato v mnogih pogledih zelo sporen, pravzaprav v nasprotju s slovensko ustavo oz. pravnim redom in mednarodnimi dokumenti s področja varstva človekovih pravic. Katoliška cerkev je do II. vatikanskega koncila obsojala človekove pravice kot nekrščanske in do danes ni podpisala evropske listine o človekovih pravicah. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, katoliška doktrina je jasna, saj cerkev ne more biti vodena od spodaj in nima baze za odločanje, je izjavil papež Janez Pavel II. (Večer, 27.11.1998). Cerkev in demokracija sta očitno dve različni stvari. Ker pa se cerkev mnogokrat zavzema za demokracijo v družbi, očitno dela to zaradi tega, da lahko preko nje uveljavlja svoje interese. 2. Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami Bibliji piše: "Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!" (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje: "Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha ... imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on - delujoč v njih in po njih - hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo." (2 Tim 3, 16-17) Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: "Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana." (121) "Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti)." (123) Biblija, vključno z navedenimi citati, torej v celoti velja še danes. Vsi katoliki so jo po nauku katoliške cerkve dolžni prepoznavati kot božjo besedo in se po njej ravnati v vsakdanjem življenju. Ne samo to, po kanonu 211 Zakonika cerkvenega prava so si dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje. Ker je celotna cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu, piše v kanonu 781 omenjenega zakonika. Iz kanona 209 pa je razvidno, da so verniki s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo. Vse to jasno kaže na dejstvo, da je biblija še vedno v celoti osnova za nauk in delovanje katoliške cerkve in njenih članov v sedanjem času. In ne samo to, po katoliškem nauku so državljani po svoji vesti dolžni, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, če ti nasprotujejo naukom evangelija. (Katekizem katoliške cerkve, št. 2242) Po nauku katoliške cerkve je torej evangelij pred slovensko ustavo, če pride do nasprotja. katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo biblije, izobčila. Tako je določila: "Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridenski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen". (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 97) "Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 84) Katoliška cerkev očitno ne izobči samo svojih članov, temveč tudi nečlane, ki ne verujejo v njen nauk, saj uporablja besedo "kdor". Prekletstvo ali izobčenje pomeni, da je izobčeni prepuščen katoliškemu večnemu prekletstvu. Takšno prekletstvo je imelo za prizadetega daljnosežne posledice že v zemeljskem življenju, saj je bil zaničevan, izključen iz družbe in tako izobčen. Včasih ni imel nobene državne zaščite in nobenih meščanskih pravic. Kdor ga je umoril, je bil izpuščen brez kazni. Anatema je pomenila isto kot neposredna smrtna obsodba. Anateme veljajo še danes. Poleg tega katoliška cerkev trdi, da "nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani", ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili" (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 381). Poleg tega katoliška cerkev trdi, da "Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. - Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Iz obeh citatov je razvidno, da Katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Podobno je zapisano tudi v kan. 750 Zakonika cerkvenega prava. Kam je takšen nasilen, mračen in v hudem nasprotju z ustavami demokratičnih držav in človekovimi pravicami ter človekovim dostojanstvom nauk pripeljal, je razvidno iz zgodovine cerkve, ki je polna krvi in bo na kratko podana v nadaljevanju. In ker je v sedanjem času ta nauk nespremenjen, kri teče dalje. Papež Benedikt XVI. je pred kratkim oznanil vernikom, da je pokristjanjevanje drugih in drugačnih neodtujljiva pravica in dolžnost katoliške cerkve in da je evangelizacija glavna naloga cerkve, pri čemer je kot glavne nevarnosti, proti katerim se morajo katoliki neusmiljeno boriti, označil materializem, relativizem in laicizem. V boju proti temu zlu katolik ne sme nikoli popuščati ali sklepati kompromisov. S temi besedami je sedanji papež potrdil katoliško „vojno“ proti nekatoliškemu. Hude kršitve se nadaljujejo, kar bo tudi prikazano v nadaljevanju. Zanimivo je tudi, da je cerkveni zbor v Florenci (1438-1445) določil, "da ima sveti apostolski sedež in rimski škof prvenstvo nad vsem svetom." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 434) Zato tudi ni čudno, da mnogi predsednik držav ali vlad romajo k papežu v Vatikan. Očitno mu mnogi še vedno priznavajo državniški oz. politični primat. Papež si celo lasti pravico soditi državnim poglavarjem o kršitvi cerkvenih zakonov in o vsem kar ima značaj greha (Zakonik cerkvenega prava kanon 1405). 3. Biblija v mnogih delih torej, seveda ne samo v zgoraj navedenih, vsebuje skrajno negativne vsebine. Gre za izjemno nemoralne, surove, k nasilju, uničevanju, morjenju in ubijanju vzpodbujajoče vsebine. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Bralci, posebej mladina, so lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil, zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim ravnanjem, ker se jim zdi takšno ravnanje sprejemljivo, zgledno, čudovito in vredno posnemanja. Negativni biblijski deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na "liniji" katoliške cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, kot že navedeno, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno in da so po volji boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju tudi s človekovim dostojanstvom in ki lahko bistveno odstopajo od ciljev vzgoje, ki so v pluralni družbi zapisani predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v drugih ustavnih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnih merilih, ki se ujemajo z ustavo in o katerih obstaja soglasje družbe. V mnogih primerih naj bi bog dal neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe nad tistimi, ki ne spadajo v krog izbrancev. Kot bo razvidno iz nadaljnjih navedb, je takšna biblijska vsebina pripeljala tudi do nepredstavljivega števila ubitih živih bitij, ki jih lahko mirne vesti imenujemo žrtve cerkve oz. katoliške cerkve. Pisci biblije so iz Jahveja naredili vojnega boga, ki brezobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju. Gre za milijarde nedolžnih živih bitij, tako od ljudi do živali. Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke stare in nove zaveze. Katoliška cerkev je v preteklosti preganjala Jude in vzpostavila pogoje za pregon Judov s strani drugih. Adolf Hitler je v zvezi s tem dejal: "Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje". "Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo." je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga katoliška cerkev ni izključila oz. izobčila iz svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudi. Očitno pregon Judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. "Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo” je v 20. stoletju izjavil škof Göllner iz Linza. V demokratični družbi se lahko upošteva samo tisti verski nauk, ki je vreden spoštovanja in ne krši človekovih pravic. Katoliški nauk temu v mnogih delih ne odgovarja. Po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila "v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev". In nekdanji jezuit grof Hoensbroch ugotavlja: "Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa." "Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev", je izjavil Lord Acton, katoliški zgodovinar. Papež Pij XII. je po drugi svetovni vojni grozil s cerkvenim izobčenjem vsakega, ki bi si pri volitvah drznil glasovati za komunističnega namesto katoliškega kandidata, je izjavil Michael Baigent, avtor "Jezusovega zaupnega gradiva". Don Pierino, bivši duhovnik, je Vatikan označil za zemeljski paradiž bogatašev in oblastnikov in rekel, da je Vatikan včasih dvoumno in sprijeno središče politike (Dnevnik, 5.3.2008). Seveda ni spregledati niti dejstva, da sta se obe največji vojni 20. stoletja začeli v Evropi, katere večina prebivalcev je permanentno vzgajana v biblijskem duhu, saj so krščanske cerkve cerkve okolja. Tudi ni odveč omeniti, da so države, kjer prevladujejo krščanske cerkve, tako katoliška, protestantska oz. druge, največje uničevalke okolja in porabijo največ denarja za vojsko. Tako je samo ZDA, tam pa je Biblija v skoraj vsakem domu, v letu 2007 porabila za vojsko in vojne, ki jih vodi, neverjetnih 351 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard EUR). Sledijo v glavnem države, kjer je večina prebivalstva krščanske vere (Velika Britanija, Francija, Nemčija – vsaka od njih porabi med 20 in 40 milijard EUR), med njimi pa sta se vrinili Kitajska in Japonska, ki vedno bolj prevzemata zahodne obrazce vedenja oz. družbenega razvoja. V "krščanskih" državah, torej državah, kjer so krščanske cerkve cerkve okolja, je tudi večina od 10.000 jedrskih glav, ki jih lahko takoj namestijo na rakete ali letala, od tega jih je več kot 5.000 v Rusiji in več kot 4.000 v ZDA (Indirekt, 10.6.2008). 4. Biblija je v mnogih pogledih knjiga, ki ogroža mladino. Moralno ogroža otroke in mladostnike, ker drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične družbe po merilih sodobne družbe, ki so vsebovana v ustavah in drugih predpisih modernih držav. Biblija posurovlja, ker prebuja surove instinkte in ob trpljenju drugih vzbudi brezčutno otopelost. Biblija je knjiga, ki vzpodbuja k nasilju in zločinu, saj podpihuje tudi sovraštvo do drugovercev, prav posebno ves čas do Judov in kot je videti v zadnjem času, tudi do muslimanov. Biblija v svojem negativnem delu vedno znova krši človekovo dostojanstvo, ki je vir človekovih pravic. Okoliščina, da je biblija kljub svoji nečloveškosti in okrutnosti standardno delo tako imenovanega krščanskega zahoda, ne zmanjšuje nevarnega učinka na mladino, temveč ga celo krepi. Če "sveta knjiga" priporoča take okrutnosti, potem znatno znižuje tolerančni prag raznih grozodejstev. Kdor dopušča obstoj takšnih nevarnih in sovražnih delov obravnavane verske knjige, jemlje v zakup, da se bo nekoč, ko bodo okoliščine to dovoljevale, zopet delalo hudo nasilje v imenu biblije oz. boga. Seveda je vse to s slovensko ustavo popolnoma nezdružljivo. Kdor je v Sloveniji odgovoren za varstvo otrok in mladostnikov in molče sprejme brutalna biblijska priporočila, je lahko sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja otrok in mladostnikov. Biblija pa ni samo knjiga, ki ogroža mladino. Po mnenju več kot ducata slovenskih novinarjev, urednikov in piscev, je najškodljivejša knjiga na svetu. Spodbudila je nemalo vojn, navdihovala morilce in upravičevala množično ubijanje (Jana, 12.7.2005). V Hongkongu so nadzorni organi cenzure prejeli dva tisoč pritožb nad nespodobnostmi v Bibliji (RTV Slovenija – Kultura, 21.5.2007). 5. "To sem moral storiti. Bog je moja priča." S temi besedami je 59-letni družinski oče iz Ratzenburga povedal, da je z nožem zabodel najstarejšega sina (22). Oče strogo veruje v biblijo in se je prepiral s sinom, ki biblije ni jemal tako dobesedno (Mahnmal Aktual, 2/07). Biblija daje očetu prav: "Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: "Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec."Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji." (5 Mz 21,18-21). To torej piše v peti Mojzesovi knjigi. Oče je ravnal po krščanskem nauku, da je potrebno biblijo uresničevati. Iz tega je tudi razvidno, kakšno izjemno nevarnost predstavlja ta knjiga. Po cerkvenem pravu oče ni odgovoren za umor svojega sina, saj je samo izvrševal navodilo iz Biblije. 6. Cerkveni člani so posebej sovražni do tujcev. V sociološki raziskavi prof. Heitmayerja, ki je bila izvedena v letih 2002 do 2005 so nemškim državljanom predložili izjave kot npr. "V Nemčiji živi preveč tujcev" ali "Muslimanom naj se prepove priseljevanje v Nemčijo" in pri tem ugotovili, da se reakcije cerkvenih članov razlikujejo do necerkvenih, saj so se pripadniki ene od obeh velikih nemških cerkva izkazali za bolj sovražne do tujcev kot tisti brez veroizpovedi. Za te cerkvene pripadnike velja tudi, da so bolj nagnjeni k rasizmu, k islamofobiji, k homofobiji, antisemitizmu in močneje poudarjajo ustaljene predpravice (Mahnmal Aktual, 2/06). 7. Kaj se zgodi, če ljudje berejo določene izseke Biblije, npr. takšne, ki govorijo o posilstvu ali o pogromih v imenu Boga, kjer ni prizaneseno niti ženskam niti otrokom. Psihologi univerze Michigan so naredili poskus. Po vsakokratnem branju so testne osebe s pomočjo gumba povzročile zvok. Iz jakosti tega zvoka so raziskovalci sklepali, da branje omenjenih mest dela ljudi agresivne. Suddeusche Zeitung (28.3.2007) je to komentiral z besedami, ali ne bi bilo Biblijo opremiti z opozorilom za mladoletnike. Šole, kjer narašča nasilje, bodo verjetno razmislile o nakupu svetega pisma (Mahnmal Aktual, 3/07). 8. Sveto pismo ima doma večina Američanov. Neka javnomnenjska raziskava je pokazala, da Američani izmed vseh knjig najraje berejo sveto pismo. Doma ga ima 92 % Američanov, v povprečnem gospodinjstvu pa so kar trije izvodi (Žurnal24, 11.4.2008). Bolj ali manj podobno je tudi v drugih zahodnih družbah. Zato je vpliv biblije v zahodnem svetu ogromen. Nihče natančno ne ve, kako zelo so mračna biblijska navodila vplivala in še vplivajo na odgovorne v družbi in državi. Nerazumljivo bi bilo misliti, da biblija tipičnega zahodnega človeka, na to pa je bil navajan od rojstva in na katero ga obvezuje cerkev, še posebej, če je bil krščen, ne oblikuje do dna duše. Nihče ne ve, kako se indoktrinacija v zgodnjem otroštvu "z biblijskimi pripovedmi" odraža preko človekove zavesti. Vsekakor pa obstaja negativna biblijska dediščina v podzavesti mnogih ljudi in seveda tudi celotne zahodne družbe. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na Biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za „kraljestvo zla“ in govoril o atomskem Harmagedonu. Tudi sedanji ameriški predsednik Bush govori o osi zla. Po biblijskih priporočil se je npr. ravnal tudi umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki se je v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice iz leta 1989 v opravičilo za genocid nad narodnimi manjšinami izrecno skliceval na biblijo. Mladi ljudje, ki berejo biblijo, mogoče menijo, da je npr. sovraštvo do tujcev ali homoseksualcev pozitivno, saj naj bi vse to izhajalo od boga. Mnogi politiki govorijo o religiozni toleranci, vendar to ponavadi pomeni samo versko svobodo lastne cerkve. Vpliv Vatikana na EU je ogromen (Martin Schulz, predsednik evropskih socialistov - Indirekt, 4.4.2008). Katoliška cerkev je eden najvplivnejših in geostrateško najpomembnejših igralcev na mednarodnem odru, je izjavil Laris Gaiser, vodja centra za raziskave svetovnih vprašanj Globis Europe iz Verone (Mag, 12/2008). Papež Janez Pavel II. je celo izjavil, da ima katoliška cerkev pravico in dolžnost posredovati pri svetovni ureditvi (Delo, 2.7.1998). Verjetno bi vsako drugo organizacijo s takšnim verskim naukom, torej z naukom, ki v mnogih delih nasprotuje ustavi in ogroža velik del populacije, že zdavnaj prepovedali. Še posebej tudi zaradi tega, ker katoliška cerkev z grožnjami o večnem prekletstvu drži v "šahu" množice, saj trdi, da ni odrešenja izven njene cerkve in da tisti, ki so zunaj te cerkve, pristanejo v večnem peklu in tam trpijo večne muke. Večno naj bi bili ločeni od Boga. Z večnim peklom tradicionalno krščanstvo drži v šahu tako svoje člane kot nečlane. Tako bi bilo mogoče reči, da gre v tem pogledu za religijo strahu. In če se k temu doda še prisilni krst dojenčkov in dejstvo, da iz Katoliške cerkve ni mogoč celovit izstop ter da nekdo, ki je bil krščen kot dojenček, ostane del cerkve tudi po formalnem izstopu, pri čemer mu obveznosti v glavnem ostanejo, saj ga vežejo vsi cerkveni in božji zakoni, razen kanonične oblike poroke, izgubi pa pravice, za povrh pa je zaradi formalnega izstopa kaznovan še z izobčenjem, torej večnim peklom, je jasno, da gre za nauk, ki hudo krši temeljne pravice ljudi (svoboda vesti, osebno dostojanstvo, osebna varnost, …) in je v nasprotju z ustavo. V cerkvenem okolju zahodnih držav je mnogo zlorab otrok in mladostnikov, mnogo pedofilskih afer katoliških duhovnikov. Številke pedofilskih duhovnikov gredo v tisoče, žrtev v deset tisoče, v stotine milijonov dolarjev pa gredo odškodnine, ki jih je že morala cerkev plačati žrtvam ali pa jih bo še morala. Seveda pa je mnogo pedofilov tudi med cerkvenimi laiki. Glede na to, da so ti člani cerkve, je jasno, da gre tudi v tem primeru za cerkveno pedofilijo. Ker so v mnogih državah katoliki v večini, je jasno, da je cerkvene pedofilije bistveno več kot pa necerkvene. Zlorabljene žrtve mnogokrat leta in leta duševno trpijo zaradi ponižanja, duhovniki pa so bili v mnogih primerih prestavljeni drugam, namesto da bi se znašli v kazenskem postopku na civilnem sodišču. Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche rekel, da je polovica pacientov, ki so prišli k njemu na terapijo, zbolela zaradi izkušenj, ki so jih s cerkvijo imeli v otroštvu in mladosti.
Link:
www.zrtve-cerkve.org/html/politieno_delovanje.html