Pobuda za spremembo in dopolnitev Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)
1. Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je društvo, ki ga sestavljajo ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se v Sloveniji dogaja v zvezi z izvrševanjem ustave. Zato je namen društva je aktivno prispevati k uresničevanju ustave na vseh področjih življenja in uveljavljanje s tem povezanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter obveznosti. Cilji društva so, da se preprečijo kršitve ali zlorabe ustave in se zaščitijo, tudi pravno, žrtve teh kršitev oz. zlorab, predvsem kršitev oz. zlorab tistih ustavnih določb, ki se tičejo šibkih in brezpravnih živih bitij, predvsem otrok in živali. Posebno pozornost drustvo namenja žrtvam cerkve. Društvo je vpisano v register društev pri Upravni enoti Kranj. 2. Društvo v svojem delovanju, kot že navedeno, posebno pozornost namenja žrtvam cerkve. Pri tem se ugotavlja, da so žrtve cerkve v mnogih primerih tudi otroci in to zaradi tega, ker se ne spoštuje ustava RS. V tej pobudi se obravnavajo otroci kot žrtve cerkve, in tudi kot žrtve države, saj država na polju verske vzgoje oz. vstopa otrok v versko skupnost ne zagotavlja uresničevanje ustave in to predvsem 41. člena, niti ne zagotavlja uresničevanja Konvencije o otrokovih pravicah glede verskih pravic otrok. Posledica tega je, kot bo bolj podrobno prikazano v nadaljevanju, omejitev oz. celo odvzem verske svobode oz. svobode vesti mnogim otrokom. Konkretni primeri so obrazloženi v odnosu na Katoliško cerkev, saj je vstop otrok v to skupnost najbolj pereč problem, poleg tega pa je ta verska skupnost v Sloveniji statistično najštevilčnejša. Zato je med otroci največ žrtev v zvezi z obravnavano tematiko ravni s strani Katoliške cerkve. 3. Ustava Republike Slovenije v 41. členu (svoboda vesti) določa naslednje: Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno. Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. 4. Glede na določbe 41. člena ustave imajo otroci, tako dojenčki kot tudi starejši otroci, lastno pravico do svobode vesti ter verske in druge opredelitve ali prepričanja. To pomeni, da oni odločajo o svoji verski pripadnosti, odločajo o tem, ali bodo člani kakšne verske skupnosti ali ne, oni odločajo o tem, kakšna bo njihova verska vzgoja in drugo v zvezi z veroizpovedjo oz. svobodo vesti. Po drugi strani pa imajo tudi starši po že omenjeni določbi 41. člena ustave pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Sedanje stanje je takšno, da mnogi starši ne glede na pravico otrok do svobode vesti in verske opredelitve sami, brez otrokovega soglasja, včl(e)anijo otroka v versko skupnost, npr. Katoliško cerkev. V večini primerov je ta včlanitev že nekaj tednov po rojstvu otroka, ko starši dajo otroka krstiti (Katoliška cerkev). Otrok, kot že navedeno, v teh okoliščinah nima nobene možnosti, da bi (so)odločal o svoji verski pripadnosti. Takšna praksa je v nasprotju z ustavo RS in tudi Konvencijo o otrokovih pravicah. Ker gre za "trk" oz. kolizijo dveh ustavnih pravic, pravice staršev do vzgoje svojih otrok v skladu z lastnim verskim prepričanjem in pravico otrok do svobode vesti, bi bilo potrebno, da nekdo od zunaj poseže v ta "konflikt interesov" in zagotovi otrokom, kot šibkejši strani, da njihova ustavna pravica do svobode vesti ne bo kršena. Potrebno bi bilo, da bi bil ta zunanji neka javna institucija kot npr. sodišče, ki že ima na področju varstva otrok velike pristojnosti in to v smislu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Bistveno pri tem je, da mora biti tisti, ki "razreši konflikt interesov" nekdo od zunaj in da to niso starši, ki so v tej situaciji težko objektivni in nepristranski, ne glede na to, da so dolžni delovati v korist otroka, saj so v mnogih primerih dolžni v skladu s svojim članstvom v verski skupnosti otroka včlaniti v to versko skupnost takoj po rojstvu (npr. Katoliška cerkev) in če tega ne naredijo, so lahko celo kaznovani. Starši so pod neke vrste psihičnim pritiskom, kar bo kasneje še obrazloženo. Vstop v versko skupnost, npr. Katoliško cerkev, pa je zelo pomembna zadeva in lahko bistveno vpliva na otrokovo prihodnje življenje. 5. Glede na dosedanje navedbe se tako predlaga, da se v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določi postopek vstopa otroka v neko versko skupnost kot del verske vzgoje, pri čemer se podrobneje opredelijo pogoji, ki jih zahteva ustava glede verske vzgoje otrok. O teh zadevah bi lahko odločala okrožna sodišča v nepravdnem postopku. 6. Ureditev tega postopka bi lahko slonela na naslednjih načelih oz. elemetnih: • o zadevi odloča okrožno sodišče v nepravdnem postopku; • sodnik ne sme biti čl(e)an tiste verske skupnosti, v katero bi vstopil otrok; • stranke postopka so starši in otrok, ki ga zastopa center za socialno delo. V imenu centra za socialno delo ne more sodelovati oseba, ki je čl(e)an tiste verske skupnosti, v katero bi se včl(e)anil otrok; • postopek se začne na predlog stranke, torej tudi otroka; • v postopku je potrebno otroku med drugim podrobno pojasniti: • vse dolžnosti, obveznosti in pravice, ki jih pridobi z vstopom v versko skupnost, posebno pozornost je potrebno posvetiti dolžnostim in obveznostim; • verski nauk in zgodovino verske skupnosti; • predstavitev verske skupnosti in njenega nauka, njeno zgodovino ter pravice in dolžnosti, ki se dobijo z vstopom v versko skupnost, ne more narediti čl(e)an verske skupnosti, v katero bi vstopil otrok; • v vsakem primeru je soglasje otroka za vstop v versko skupnost pogoj za začetek in vodenje postopka; • če otrok ne pride na glavno obravnavo, se šteje, da ne soglaša z vstopom v versko skupnost in se postopek ustavi; • otrok lahko vedno prekliče svoje soglasje za vstop v versko skupnost, v tem primeru se postopek zaustavi; • v postopku je potrebno obvezno zaslišati otroka; • v postopku je potrebno obvezno pridobiti mnenje izvedenca psihologa glede dejstva, ali je otrok dovolj star in zrel, da je sposoben razumeti vse posledice svojega vstopa v versko skupnost, predvsem dolžnosti, ki jih pridobi z vstopom; • izvedenec iz prejšnje alineje ne more biti pripadnik oz. čl(e)an tiste verske skupnosti, ki v katero bi vstopil otrok; • izvedenec psiholog mora podati mnenje, kako lahko na duševnost otroka vpliva nauk, ki ne spoštuje življenja, ki je sovražen do mnogih kategorij ljudi, ki je nenazadnje tudi do njega neusmiljen, saj mu celo grozi s strašnimi sankcijami npr. z večnim peklom vključno z večnim trpljenjem, če ne bo izpolnjeval svojih dolžnosti do verske skupnosti - seveda v primeru, če ima verska skupnost takšen nauk; • v primeru iz zgornje alineje mora izvedenec tudi podati mnenje, ali je takšen nauk v korist otroka; • stroški postopka v nobenem primeru ne bremenijo otroka, v kolikor otrok vstopa v versko skupnost, ki pridobiva finančno ali drugo pomoč od države ali pa ima od države kakršnekoli koristi, plača stroške postopka ta verska skupnost; • v odločitvi, s katero se dovoli vstop otroka v versko skupnost mora biti določeno, da lahko otrok kadarkoli izstopi iz verske skupnosti in da je za to dovolj samo njegova izjava, ki jo poda sam ali preko drugih verski skupnosti, katere čl(e)an je; • če se ugotovi, da otrok ni dovolj star in zrel, da razume pomen in posledice vstopa v versko skupnost, se postopek ustavi, ne glede na otrokovo soglasje k vstopu v versko skupnost, to velja tudi v primeru, če izvedenec ugotovi, da vstop v versko skupnost ni v korist otroka; • pravnomočna sodna odločitev o tem, da se dovoli vstop otroka v versko skupnost, je pogoj za začetek postopka vstopa otroka v versko skupnost; Obrazložitev pomembnejših načel je podana v nadaljevanju. 7. Pod prejšnjo točko je opisan postopek, ki bi se izvedel na sodišču. Ureditev tega postopka v zakonu je v skladu z 15. členom ustave, ki določa, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, če to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Ureditev tega postopka v zakonu je nujna, da se zaščiti svoboda vesti otrok. 8. Otrok je v skladu z ustavo Republike Slovenije samostojen nosilec pravic. Njegove pravice niso izvedene iz otrokovega položaja v družini, katere član je, temveč so mu priznane kot izvirne, to pomeni, da pravice pripadajo njemu direktno in niso samo nanj nanašajoče. Takšen pravni položaj ne izhaja samo iz slovenske ustave (41., 56. člen), temveč tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah, ki zavezuje tudi Slovenijo. Tako ima otrok v Sloveniji samostojen pravni položaj, je subjekt pravic in ni več le objekt svojih staršev oz. objekt družinskega prava. Ker Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ureja družinska razmerja, se postopek vstopa otroka v versko skupnost lahko uredi v tem zakonu. 9. Ker je otrok samostojen nosilec pravic in temeljnih svoboščin, lahko v predmetnem postopku nastopa kot stranka. Ker pa ni poslovno sposoben oz. še nima procesne sposobnosti, seveda je vse to odvisno tudi od otrokove starosti (delna poslovno oz. pravdna sposobnosti), je potrebno, da ga nekdo zastopa v postopku. Ponavadi je tako, in tudi osnovno načelo je takšno, da mladoletne otroke zastopajo starši. V obravnavanem primeru tega načela ni mogoče uporabiti, ker gre za dvoje ustavnih pravic, ki si lahko nasprotujeta. Kot že navedeno, imajo na eni strani starši pravico, da versko vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem, po drugi strani pa imajo otroci pravico do svobode vesti in verske ali druge opredelitve in prepričanja. Npr. interes staršev je, da otroka vzgajajo v katoliški veri in da ga takoj po rojstvu krstijo. Mogoče njihov interes izhaja iz njihove dolžnost, ki jo imajo kot čl(e)ani Katoliške cerkve, to pa je, da so dolžni poskrbeti, da bodo otroci krščeni v prvih tednih (kanon 867 Zakonika cerkvenega prava); čimprej po rojstvu, če že ne prej, naj gredo k župniku, da bodo prosili za otrokov krst in se nanj pripravili, kakor je prav, je še določeno v omenjenem kanonu. Če starši ne izpolnijo svoje cerkvene dolžnosti glede krsta svojih otrok, je to greh in so zagrožene kazni. Nad starši torej visi grožnja s kaznijo, če svojega novorojenčka ne dajo takoj krstiti. Po nauku Katoliške cerkve pride otrok v pekel, če umre kot nekrščen. Katoliška cerkev vrši neke vrste psihični pritisk nad starši, ko jim sugerira, da se otrok znajde v peklu, če umre nekršen. Kdo bi tvegal, da njegov otrok ne pride k Bogu oz. da se znajde v peklu, večno ločen od Boga in večno živeč v peklenskih mukah. Starši zaradi navedenega ne morejo biti nepristranski v tej zadevi, saj so pod psihičnim pritiskom in grožnjo cerkvenih kazni, če otroka ne dajo takoj po rojstvu krstiti, s čimer postane njihov otrok čl(e)an cerkve. Ne sme se pozabiti, da so starši dolžni delovati v korist svojih otrok (54. in 56. člen ustave) in da morajo to početi tudi v okviru pravice do verske vzgoje svojih otrok v skladu s svojim prepričanjem. Po drugi strani pa ni rečeno, da je interes staršev tudi interes otroka in da je krst tudi v njegovo korist. Postavi se vprašanje, ali je krst otroka res v njegovo korist, če se bo moral kot krščenec npr. podrejati in služiti cerkvenim dostojanstvenikom ter jih ubogati. Ubogati npr. tako, da bo šel kot vojak v vojno, ki jo bo Katoliška cerkev označila kot pravično vojno, kjer bo moral ubijati ljudi in živali, uničevati okolje, skratka povzročati pekel na zemlji. Zaradi tega mora v tem postopku otroka zastopati tisti, ki je neodvisen od staršev, najbolje je, da je to center za socialno delo, ki že ima svoja pooblastila v zvezi z otroci. 10. Predlog za začetek postopka lahko dajo tudi starši. Na ta način bi se realizirala ustavna določba o usmerjanju otrok glede verske vzgoje, kajti starši imajo pravico usmerjati svoje otroke glede verske vzgoje, kar bi ob skupnem razumevanju zadevnih določb ustave in konvencije o otrokovih pravicah pomenilo, da gre pri usmerjanju za ponudbo otroku, v katero smer naj gre njegova verska vzgoja. Usmerjanje ne pomeni, da starši neodvisno od otroka določijo smer verske vzgoje, temveč gre samo za ponudbo smeri verske vzgoje oz. verske opredelitve, otrok pa je tisti, ki to ponudbo oz. smer sprejme ali odkloni, seveda ob spoštovanju njegove zrelosti in starosti, da lahko pravilno in celovito dojame kaj ponujena smer verske vzgoje dejansko pomeni. 11. V predvidenem postopku bo sodelovalo več oseb. Tako se bodo znašli v postopku sodnik, razni izvedenci, predstavnik centra za socialno delo in drugi. Vsi tisti, ki bodo sodelovali kot uradne osebe v postopku oz. bodo imeli svojo vlogo v postopku, ne glede na to ali gre za sodnika, izvedenca ali koga drugega, ne smejo biti čl(e)ani tiste verske skupnosti, v katero bi vstopil otrok. To je pomembno zaradi tega, ker morajo biti vse te osebe popolnoma nevtralne in nepristranske, da bodo resnično lahko delovale v korist otroka, kar je njihova dolžnost. Tako npr. če se želi vstop otroka v Katoliško cerkev, ne sme biti niti sodnik, niti predstavnik centra za socialno delo, niti izvedenec ali kdo drugi, ki sodeluje v postopku, čl(e)an te cerkve. Samo tako je mogoče doseči versko nevtralnost in nepristranost v postopku. Ob tem je namreč potrebno pojasniti naslednje: po Zakoniku cerkvenega prava imajo vsi katoliki dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211), po Katekizmu katoliške cerkve pa je državljan po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo naukom evangelija (št. 2242). Iz tega pa izhaja, da katoliškemu sodniku ali izvedencu, seveda po nauku organizacije, katere član je, niso koristi otroka na prvem mestu, temveč je njegova naloga ta, da tudi v tem postopku širi in brani katoliško vero in da če zakon ne sledi nauku evangelija, le-tega ne upošteva. V konkretnem primeru bi lahko bilo to vidno npr. v tem, da bi sodnik neko dejstvo drugače presodil, mogoče celo nezavedno, da bi uskladil svojo pravno sodbo s svojo dolžnostjo širjenja oz. obrambe katoliške vere oz. globokimi biblijskimi predstavami, ki jih je mogoče pridobil kot otrok prek cerkvene indoktrinacije v otroštvu ali tudi kasneje. 12. V postopku je potrebno otroku v celoti predstaviti nauk in zgodovino verske skupnosti, v katero bi vstopil. Prav tako je potrebno, da se ga podrobno seznani s pravicami, predvsem pa obveznostmi in dolžnostmi, ki jih pridobi z vstopom v versko skupnost. To je pomembno zaradi tega, da otrok spozna in v celoti dojame, kaj ga v verski skupnosti čaka. Na primeru Katoliške cerkve bi to na kratko izgledalo takole: •katoliški nauk Katoliški nauk v glavnem temelji na Bibliji. Ta vsebuje mnoga pozitivna sporočila kot npr. Deset Božjih zapovedi in Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih velikih prerokov, vendar pa je prežeta tudi z najhujšo nemoralo: s sovraštvom do drugače mislečih, mučenjem in z množičnimi poboji ljudi, z žrtvovanjem živali in podobno. Nauk Katoliške cerkve, ki je v preteklosti pripeljal do navedenega, je še vedno veljaven, saj ga Katoliška cerkev ni preklicala. Otroku bi bilo potrebno povedati, da, seveda po nauku Katoliške cerkve, sovraštvo do drugače mislečih oz. vernih, odreja bog, da ta npr. zahteva poboj vseh tistih, ki storijo moralne prekrške. Tako bi mu bilo potrebno med drugim citirati tudi npr. naslednje odlomke iz Biblije: • Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17) • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usrmčena, prešuštnik in prešuštnica" (3 Mz 20,10) • Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju." (3 Mz 20,13) • Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; ...” (5 Mz 17,12) • Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre...'” (5 Mz 21,18-22). Sinu oz. otroku bi bilo potrebno povedati, da je torej tudi on sam v nevarnosti, če ne bo poslušal duhovnika, kot tudi če ne bo poslušal staršev …in da lahko celo izgubi svoje življenje. Seveda bi otroku bilo potrebno pojasniti še druge dele Biblije oz. druge spise, iz katerih veje takšna ali drugačna sovražnost do ljudi, živali ali narave. Otroku bi bilo potrebno še povedati, da Katoliška cerkev tolmači zapoved Ne ubijaj tako, da se ne ubija nedolžnega in pravičnega in da obstaja pravična vojna, ki se jo bo dolžan udeležiti in tam, po nauku Katoliške cerkve, ubijati v imenu boga. Otrokom je potrebno tudi pojasniti nauk Katoliške cerkve glede živali, saj so otroci v glavnem veliki ljubitelji živali in imajo zelo izostren čut do živali. Tako bi jim bilo potrebno povedati, da je po nauku Katoliške cerkve zakonito uporabljati živali za hrano in izdelovanje obleke, dovoljeno jih je udomačiti, da človeku pomagajo pri njegovem delu in razvedrilu in da če ostajajo v pametnih mejah, so medicinski in znanstveni poskusi na živalih nravno sprejemljivi postopki, ker prispevajo k negovanju in ohranjevanju človeških življenje. Potrebno bi jim bilo pojasniti, da so grozodejstva, ki jih ljudje povzročajo živalim v gozdovih, množičnih farmah in klavnicah ter v poskusnih laboratorijih, v glavnem posledica prej navedenega nauka. Rezultat tega nauka je v Sloveniji sledeč (trenutno na letni ravni): okoli 100.000 pomorjenih živali v gozdovih in na poljih, okoli 20 milijonov umorjenih živali v klavnicah in okoli 15.000 mučenih živali v poskusnih laboratorijih. Jasno pa je, da se otroku pojasni in razloži tudi Deset Božjih zapovedi in Jezusov Govor na gori ter še druge pozitivne aspekte iz cerkvenih spisov. Otroku je potrebno povedati tudi to, da po nauku Katoliške cerkve s krstom postane nova stvar, božji posinovljeni otrok in da krst vtisne v njegovo dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter). Otroku mora biti jasno, da ima po nauku Katoliške cerkve zaznamovano dušo in da to duševno znamenje ni mogoče več izbrisati. • cerkvena zgodovina Otroku bi bilo potrebno povedati, da je Katoliška cerkev soodgovorna za smrt desetine milijonov ljudi. Tako so ljudje zaradi cerkve umirali med inkvizicijo, v križarskih vojnah, umirali so Judi, pogani, Indijanci, drugoverci, t.i. čarovnice in drugi. Potrebno bi bilo tudi povedati, da si je cerkev v teku zgodovine nagrmadila ogromno bogastvo, mnogokrat tudi na nezakonit ali pa zelo sporen način. Otroku bi bilo potrebno povedati, da je cerkev ena najbogatejših ustanov na svetu, ob tem, da je na zemlji vedno več revežev. • pravice, obveznosti in dolžnosti, ki se pridobijo z vstopom v Katoliško cerkev Otroku je potrebno povedati, da je kot krščenec postal ud Cerkve in da ne pripada več sam sebi, temveč cerkvi, kar pomeni, da je sedaj v lasti Katoliške cerkve. Jasno mu je potrebno tudi povedati, da se je po nauku Katoliške cerkve dolžan podrejati drugim, jim služiti v občestvu Cerkve, jasno mu je potrebno tudi povedati, da mora biti cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih ubogati. Otroku mora biti na podlagi tega jasno, da je njegova svobodna volja z vstopom v Katoliško cerkev bistveno zožena, če je ni že celo izgubil in to tako, da jo je predal Katoliški cerkvi. Prav tako mora biti otroku povedano, da je dolžan pred ljudmi izpovedovati katoliško vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti ter da je dolžan prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Seveda se otrokom pojasnijo tudi pravice, ki jih dobi z vstopom v Katoliško cerkev. Posebej je potrebno otroka opozoriti, da če bo želel izstopiti iz Katoliške cerkve, celovit izstop po nauku te cerkve ni mogoč. Ne glede na to, da bo izstopil iz cerkve, ga bodo še vedno vezali vsi cerkveni in božji nauki, razen kanonične oblike poroke, kajti po nauku Katoliške cerkve notranja zakramentalna pripadnost cerkvi zaradi neizbrisnosti krsta traja kljub izstopu še naprej. Otroku je potrebo tudi pojasniti, da z izstopom izgubi vse pravice, obveznosti, kot že navedeno, pa ne. Otroku je potrebno jasno razložiti, da če bo izstopil iz Katoliške cerkve, to njegov položaj glede dolžnosti ne spremeni in bo npr. še vedno dolžan braniti in širiti katoliško vero po svetu, udeleževati se pravičnih vojn, lahko bo kot znanstvenik mučil živali ali jih kot lovec pobijal v gozdovih ter z uživanjem mesa sodoprinesel k neizmernemu trpljenju živali na množičnih farmah. Ne bi se smelo pozabiti tudi na to, da se otroka opozori, da Katoliška cerkev smatra izstop kot težak prestopek in da je predvidena tudi kazen za to, gre za smrtni greh, katerega posledica je večni pekel. 13. Temeljni pogoj za vodenje postopka kot tudi za izdajo odločitve, da se dovoli vstop otroka v neko versko skupnost je to, da otrok poda soglasje o tem, kajti otrok ima po ustavi svobodo verske samoopredelitve. Brez tega postopka ni mogoče niti začeti, voditi ali izdati odločitevo o vstopu v versko skupnost. Drugi pogoj je, da mora otrok v celoti razumeti, kaj ga čaka v tej skupnosti. Zato mora biti dovolj star in zrel, da lahko dojame vse posledice svoje odločitve o vstopu v versko skupnost. Posebej je to pomembno pri tistih verskih skupnostih, pri katerih v bistvu ni več izstopa, kot npr. pri Katoliški cerkvi in pri kateri se z vstopom dobijo zelo velike obveznosti. Zato je potrebno, da v postopku sodeluje izvedenec psiholog, ki bo lahko gornje okoliščine strokovno pojasnil. Ne glede na privolitev otroka vstop ni v versko skupnost ni mogoč, če izvedenec ugotovi, da vstop ni v korist otroka. 14. V skladu z ustavo (56. člen) otroci uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. To pomeni, da se bo postopek vstopa lahko začel šele, ko bo otrok dovolj zrel in star, da bo lahko razumel pomen vstopa v versko skupnost. Preden bo otrok dosegel to starost in zrelost, njegove pravice na področju svobode vesti mirujejo. Otrok pravico do svobode vesti iz 41. člena ustave pridobi z rojstvom, izvrševati pa jo lahko začne, ali pa ne, odvisno od njega, ko doseže ustrezno starost in zrelost, v smislu že navedenega. Iz ustave jasno izhaja, da otrok ne pridobi pravice do svobode vesti z ustrezno starostjo in zrelostjo, temveč že z rojstvom; ko pa je dovolj star in zrel, pravico začne uresničevati oz. uživati. Jasno je, da jo prej po naravi stvari sploh ne more. V času med rojstvom in ustrezno starostjo oz. zrelostjo njegova pravica do svobode vesti miruje, kot že navedeno. Seveda v tem vmesnem času starši nimajo nobenih pravic do otroka v tem smislu, da bi sedaj lahko oni samostojno odločali o vstopu v versko skupnost oz. o verski vzgoji svojih otrok. To pomeni, da vstopa otroka v neko versko skupnost v nobenem primeru ni, dokler ne doseže ustrezne starosti in zrelosti. Ob tem je jasno potrebno povedati, da vstop v versko skupnost oz. verska vzgoja nista nujno potrebni za življenje otroka ali pogoj za uspešen razvoj otroka. Mogoče bi bilo reči celo nasprotno, vsaj glede Katoliške cerkve: rizično je biti otroku v tej verski skupnosti glede na v mnogih delih ljudem sovražen katoliški nauk, ki je, samo mimogrede, tudi v nasprotju z nekaterimi določbami slovenske ustave. Za mnoge otroke je biti rizično v tej skupnosti, saj so bili deležni raznih nadlegovanj, tudi spolnih, s strani klerikov, kar mnoge izmed njih lahko zaznamuje za celo življenje, mnoge pa tudi je. Mnogi pedofilski škandali dokazujejo navedeno. Če bi starši spoštovali versko svobodo svojih otrok, je vprašanje ali bi prišlo do omenjenih zlorab otrok s strani cerkvenih dostojanstvenikov. 15. Na podlagi navedenega pobudnik predlaga vladi, da to pobudo obravnava, jo sprejme, pripravi predlog sprememb in dopolnitev Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v skladu s to pobudo in ga pošlje v obravnavo oz. sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije. 16. To pobudo je potrebno smatrati kot pobudo splošnega pomena v smislu 45. člena ustave RS.
Link: