Izločitev Teološke fakultete iz javne univerze
1. Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je društvo, ki ga sestavljajo ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se v Sloveniji dogaja v zvezi z izvrševanjem ustave. Zato je namen društva aktivno prispevati k uresničevanju ustave na vseh področjih življenja in uveljavljanje s tem povezanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter obveznosti. Cilji društva so, da se preprečijo kršitve ali zlorabe ustave in se zaščitijo, tudi pravno, žrtve teh kršitev oz. zlorab, predvsem kršitev oz. zlorab tistih ustavnih določb, ki se tičejo šibkih in brezpravnih živih bitij, predvsem otrok in živali. Posebno pozornost drustvo namenja žrtvam cerkve. Društvo je vpisano v register društev pri Upravni enoti Kranj. 2. Društvo se pri svojem delovanju zavzema za uresničevanje ustave in to na vseh področjih družbenega življenja. Eno izmed takšnih področij je tudi visokošolsko izobraževanje, ki mora biti, zaradi svoje velike družbene pomembnosti, dosledno urejeno v skladu z ustavo Republiko Slovenijo. 3. V Sloveniji obstajajo tri univerze in ena izmed njih je Univerza v Ljubljani. Univerzo v Ljubljani sestavljajo med drugim tudi fakultete, ena izmed njih je Teološka fakulteta (UL TEOF). Ustanovitelj Univerze v Ljubljani je Republika Slovenija, ustanoviteljske pravice in obveznosti pa izvršuje Vlada Republike Slovenije. Ustanovitev omenjene univerze ureja Odlok o preoblikovanju Univerze v Ljubljani (Ur. list RS, št. 28/2000, 33/2003, 79/2004, v nadaljevanju: OdPUL-1), ki ga je sprejel Državni zbor RS. V okviru Univerze v Ljubljani je torej tudi Teološka fakulteta, ki ima svoj sedež v Ljubljani, Poljanska 4 in svojo enoto v Mariboru. Maja 1991 je Teološka fakulteta zopet dobila status državne ustanove in bila 18. novembra 1992 ponovno vključena v univerzo. 4. UL TEOF je šola oz. izobraževalna ustanova, ki je po eni strani del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa je to šola oz. ustanova Katoliške cerkve, ustanova zasebnopravne organizacije. Čeprav je UL TEOF v bistvu šola Katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko univerze tudi Republika Slovenija, ki jo v veliki meri tudi financira. Vse to pa je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, kar bo prikazano v nadaljevanju. 5. Ustava v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene. Iz tega načela jasno izhaja, da je država glede javnih šol oz. institucij zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju. Na področju šolstva to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Iz svobode vere izhajata tako pozitivna svoboda vere (izpovedovati vero), kot tudi negativna svoboda vere (ne izpovedovati vero, če jo nekdo ima). Negativna svoboda vere državi prepoveduje siliti drugače verne ali neverne v določeno vero ali določene verske vsebine predpisati kot obvezne za sodelujoče v procesu izobraževanja. Negativna verska svoboda tako državi nalaga tudi dolžnost, da pri pouku v javni oziroma državni izobraževalni ustanovi prepreči prevlado ene vere nad drugo (tudi, če je ta druga vera v konkretnem primeru v manjšini – varstvo človekovih pravic naj bi bilo enako za vse, še posebno za manjšine). V primerjalnem šolskem pravu so zato prepovedana dejanska, posredno učinkujoča ravnanja, ki za posameznika predstavljajo prisilo glede svobode (ne)izražanja vere oziroma svetovnega nazora (na primer s strani javne šole v učilnice nameščeni panoji z desetimi božjimi zapovedmi ali s strani državne obvezne šole v učilnice nameščeni križi in razpela ali molitve in blagoslavljanje na maturitetnih slovesnostih v javnih šolah in podobno). Velja tudi načelo, da nima nihče pravice zahtevati državne podpore pri izražanju vere. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se na področju šole oz. izobraževalnega sistema kaže tudi v tem, da se država v šoli ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država pri pouku oz. izobraževanju izogniti vsaki indoktrinaciji. Država tudi ni dolžna, čeprav mora ustvarjati možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe (57. člen ustave), da na svoje stroške ustanovi določen tip ali določeno stopnjo izobrazbe, na področju religije pa ne sme tega storiti, ker je ločena od verskih skupnosti. To velja tudi pri visokošolskem izobraževanju oz. javnih univerzah in njenih članicah, npr. fakultetah. Tudi te so namreč javne (državne) institucije, financirane s strani države, in kot take v bistvu simboli, ki državo predstavljajo navzven in jo delajo spoznavno posamezniku. Zato je potrebno, in je tudi legitimno, da je tu načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Glede na to, da javna šola oz. javna univerza s svojimi članicami ni manifestacija države samo pri izvajanju svoje dejavnosti izobraževanja (javne službe), temveč tudi kot javni prostor, prepoved konfesionalne dejavnosti na tem področju ne predstavlja nedopustnega posega v 41. člen ustave in je v skladu z njenim 15. členom. 6. Na kratko: Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju javne službe in v javnih institucijah dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere oziroma filozofskega prepričanja nad drugim, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Za dosego tega cilja je ustavno dopustno, da država z zakonom sprejme ukrepe, ki so nujno potrebni za za uresničitev zapovedi nevtralnosti (tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-68/98-42 z dne 22.11.2001, točka17). Država in njeni deli, kot so npr. državni organi ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti svetovnonazorski in versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati ali celo misionirati v njeno korist in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. 7. Teološka fakulteta je, čeprav je del javnega šolskega prostora oz. del javne (državne) univerze, institucija Katoliške cerkve. Ima dvojni značaj, tako je po eni strani del Katoliške cerkve, po drugi strani pa del Republike Slovenije. Učitelji na UL TEOF so v glavnem teologi, večina izmed njih je celo duhovnikov. Študijski program je sestavljen iz kopice predmetov, ki so tipično verski oz. konfesionalni kot npr. sklopi predmetov s področja svetega pisma, eksegeze stare in nove zaveze, liturgije in bogoslužja, kot tudi npr. Nauk o Bogu, Nauk o Kristusu, Nauk o zakramentih, Misiologija in drugo. To so predmeti, preko katerih Katoliška cerkev posreduje svoj nauk študenom oz. slušateljem. To so očitno tudi predmeti, ki jih Republika Slovenija, ker je Teološka fakulteta njen del, posreduje svojim študentom. Republika Slovenija tako posreduje v javni prostor vero neke verske skupnosti in na ta način tudi podpira to versko skupnost, zaradi česar je zgubila svojo versko nevtralnost, saj se je očitno zelo jasno postavila na stran Katoliške cerkve in ji tako s tem pomaga pri širjenju njene vere. Država se je v tem delu identificirala z Katoliško cerkvijo, s čimer je kršeno tudi načelo sekularizacije oz. ločitve države od Katoliške cerkve. 8. Po Zakoniku cerkvenega prava (ZCP) so vsi verniki na Teološki fakulteti, to pa so praktično vsi učitelji, ki so večinoma teologi oz. duhovniki, kot katoliki, dolžni izpolnjevati tudi naslednje dolžnosti: • s samim svojim načinom delovanja so dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo (kanon 209) • po svoji zmožnosti morajo sveto živeti in z vsemi močmi prispevati k rasti in nenehnemu posvečevanju Cerkve (kanon 210) • prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211) • v zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokoršino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kanon 212) • podpirati Cerkev v potrebah, da ji pomagajo pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in dostojnem vzdrževanju služabnikov (kanon 222) • pri izvrševanju svojih pravic ozirati se na skupni blagor Cerkve (kanon 223) • dolžni kot kleriki še posebej skazovati spoštovanje in pokorščino papežu in svojemu ordinariju (kanon 273) • ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemejo svoj delež pri misijonskem delu (kanon 781). Nadalje so vsi učitelji na Teološki fakulteti, v kolikor so verniki, dolžni na podlagi katoliškega nauka po svoji vesti, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, kadar ti nasprotujejo tudi naukom evangelija (Katekizem katoliške cerkve, št. 2242 - KKC). 9. Na podlagi navedb iz prejšnje točke je mogoče zaključiti, da so državni uslužbenci na Teološki fakulteti, to pa so v glavnem učitelji, dolžni pri svoji službi, ki jo plačuje Republika Slovenija, ravnati po nauku Katoliške cerkve in zavrniti vse tiste določbe pravnega reda Republike Slovenije, ki so v nasprotju z nauki evangelija. Če ne ravnajo v skladu z katoliškim naukom, jim grozijo celo cerkvene kazni. To vse pomeni, da uslužbencem Republike Slovenije grozijo cerkvene kazni, če ravnajo po predpisih Republike Slovenije, ki nasprotujejo naukom evangelija. Nesprejemljivo je, da morajo državni uslužbenci ravnati po nauku neke tuje zasebnopravne organizacije, sicer so celo kaznovani s s strani tuje organizacije in te kazni so lahko zelo drastične, celo izobčenje. Kot že rečeno, je to nesprejemljivo in protiustavno ter grobo krši osnovno načelo ločitve države in verskih skupnosti. Lahko bi rekel tudi drugače in sicer tako, da država plačuje svoje uslužbence-katolike, ki so delavci Teološke fakultete, da ti odkrito delujejo proti njej, saj niso dolžni upoštevati državnih predpisov, če so v nasprotju z evangeliji. In ti uslužbenci so po drugi strani celo pripadniki tuje organizacije, saj je Katoliška cerkev tuja organizacija. 10. Konkretno je mogoče prejšnje navedbe prikazati na naslednjem primeru: V Stari zavezi med drugim piše: • Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17) • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usrmčena, prešuštnik in prešuštnica" (3 Mz 20,10) •Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju." (3 Mz 20,13) • Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; ...” (5 Mz 17,12) • Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre...'” (5 Mz 21,18-22). Stara zaveza je eden temeljnjih doktrinarnih tekstov Katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda (št. 121 in 123 KKC). To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje Katoliška cerkev, in ki se glasi: Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz Stare zaveze, kar pomeni, da je katolik dolžan usmrtiti vse tiste, ki so navedeni v zgornjih alinejah. To tudi pomeni, da mora tako ravnati tudi učitelj na Teološki fakulteti. Državni uslužbenec, ki je istočasno katolik in dela na Teološki fakulteti, je tako dolžan usmrtiti ljudi, ki zagrešijo določene moralne prestopke, kot to izhaja iz Biblije. Ali on to dejansko naredi, v tem trenutku ni pomembno, pomembno je to, da je to njegova dolžnost, ki izhaja iz nauka Katoliške cerkve. In takšen krvav nauk širi Katoliška cerkev preko Univerze v Ljubljani, torej je mogoče reči: preko države. Država je tukaj orodje za širjenje nauka, ki je protiustaven. Namreč, po 17. členu ustave je človekovo življenje nedotakljivo, kar pomeni, da v Sloveniji ni dovoljeno nobeno ubijanje, niti v miru niti v vojni, saj se ta pravica po 16. členu ustave ne more omejiti ali odvzeti niti v vojnem času. Ker pa Katoliška cerkev ne priznava pravnega reda Republike Slovenije, ki je v nasprotju z evangelijem, nauki Biblije pa so del evangelija, je jasno, da so v nevarnosti vsi tisti, ki naredijo prekrške, ki so po nauku Katoliške cerkve kaznivi tako ali drugače, ne glede na to, da po pravnem redu Slovenije to niso nikakršni prekrški ali kazniva dejanja. Tako bi bilo mogoče celo reči, da je za homoseksualce bolje, da ne študirajo teologije na Teološki fakulteti na državni Univerzi v Ljubljani, saj so njihova življenja zaradi katoliškega nauka ogrožena, čeprav zaradi svojega spolnega nagnjenja niso storili nobenega državnega prekrška. To velja tudi za naslednje: “Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usrmčena, prešuštnik in prešuštnica" (3 Mz 20,10). In ti so celo ogroženi od državnih uslužbencev, torej uslužbencev Republike Slovenije. Podobno velja tudi za ostale po Bibliji ogrožene kategorije ljudi, npr. tiste, ki ne poslušajo duhovnika, sodnike … Vse to je nesprejemljivo, protiustavno in zelo žaljivo za mnoge državljane Slovenije, ki morajo vse to preko davkov plačevati, saj država v veliki meri financira Teološko fakulteto. Republika Slovenija je v tem pogledu očitno služkinja Katoliške države, ki si jo je podredila v svoje namene. 11. Katoliški nauk je še mnogih drugih delih v nasprotju z ustavo RS, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju. 12. Po nauku Katoliške cerkve morajo starši v prvih tednih po rojstvu otroka le-tega krstiti. Krst je lahko začetek tudi verske vzgoje oz. s krstom se vstopi v KC. Mnogi menijo, da s tem ni nič narobe in da lahko starši versko vzgajajo svoje otroke v celoti v skladu s svojim prepričanjem. Takšno stališče je napačno, saj je v 41. členu ustave zelo jasno zapisano, da imajo starši sicer pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo, vendar pa mora biti, kot to piše v omenjene določilu, usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. To pa pomeni, da pravica staršev do verske vzgoje svojih otrok v skladu z lastnim prepričanjem ni "absolutna", temveč morajo pri tem upoštevati otrokovo starost, zrelost, njegovo svobodo vesti in versko opredelitev. Ali starši spoštujejo dojenčkovo svobodo vesti ter verske opredelitve, če ga brez njegovega soglasja včle(a)nijo v KC? Svoboda vesti in verske opredelitve se v enaki meri nanaša na odrasle ljudi kot na otroke oz. dojenčke, kar glede teh izrecno izhaja iz 2. stavka zadnjega odstavka 41. člena, kjer je zapisano, da mora biti usmerjanje otrok v skladu tudi z otrokovo svobodo vesti in verske opredelitve. To pa v bistvu pomeni, da je otrok tisti, ki odloča o svoji veri ter o članstvu v verski skupnosti. Otroci namreč ne morejo imeti manj pravic kot odrasli na področju svobode vesti, saj bi bilo to v nasprotju z 16. členom ustave, kjer je določeno, da se pravice iz 41. člena ne morejo odvzeti ali omejiti niti v vojnem ali izrednem stanju in seveda z že omenjenim delom zadnjega stavka v 3. odstavku 41. člena. Iz tega je mogoče tudi zaključiti, da volja staršev ne more nadomestiti volje otrok glede verske svobode oz. odločitve o vstopu v neko versko skupnost ali krstu, starši lahko v smislu tretjega odstavka 41. člena ustave otroku samo ponudijo, seveda ob upoštevanju otrokove zrelosti in starosti, določeno vero oz. versko skupnost, otrok pa je tisti, ki se bo odločil. Glede na to, da dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede verske vzgoje, je potrebno s to vzgojo počakati. Tako je seveda potrebno počakati tudi z morebitnim krstom oz. včlenitvijo v KC, dokler otrok ne doseže starosti in zrelosti, ko lahko dojame, kaj zanj pomeni vstop in ko da svoj pristanek. Njegova verska svoboda, ki vključuje tudi svobodo izbire verske skupnosti in ki mu pripada od trenutka rojstva, v tem času "miruje". Otrok jo začne uživati oz. izvrševati, ko doseže starost in zrelost, ko se lahko svobodno in odgovorno, zavedajoč se vseh posledic, odloči. Ni namreč pozabiti, da ima krst za krščenca tudi mnoge drastične dolžnosti, kot to izhaja iz KKC. Starši tako nimajo pravice, da bi dojenčka včle(a)nili v KC brez svobodne privolitve dojenčka oz. otroka. Ker pa dojenček po naravi stvari ne more dati svojega privoljenja za vstop v KC oz. za krst, je ta v nasprotju z 41. členom ustave, saj zanj niso izpolnjeni pogoji iz tega člena. Ne glede na to, da je krst dojenčkov v nasprotju z ustavo, pa Katoliška cerkev še naprej vrši te krste, pa čeprav bi tudi ona mora delovati v skladu z ustavo. Tako bi za krst morala imeti, glede na to, da ima tudi dojenček pravico do verske samoopredelitve, še privolitev dojenčka in ne samo staršev. In ker tega niti ne more imeti, krstov dojenčkov ne bi smelo biti. Tako opisan katoliški nauk glede krsta dojenčkov uči tudi Teološka fakulteta, torej del Republike Slovenije. Tako je mogoče govoriti o skrajno paradoksalnem stanju, ko Republika Slovenija enkrat poziva starše h takojšnemu krstu dojenčkov in jim pri tem še grozi s sankcijam oz. večnim peklom, če tega ne bodo naredili, po drugi strani pa ta ista republika določa, da mora otrok, tako tudi dojenček, dati h krstu svoj pristanek, kar pa po naravi stvari sploh ne more dati. Gre za globoko neskladje tudi z načeli pravne države, saj je logična urejenost stvari ena bistvenih sestavin pravne države. 13. Iz Katoliške cerkve je mogoče izstopiti. Vendar pa izstop, po nauku te cerkve, ni celovit, temveč samo formalen, saj ta celovitih izstopov ne pozna. Namreč, tudi po formalnem izstopu veže krščenca na KC notranja zakramentalna pripadnost in to zaradi tega, ker krsta, ki vtisne v dušo neizbrisno znamenje, ni mogoče izbrisati oz ponoviti. Tako bi bilo celo mogoče reči, da izstopa iz KC sploh ni, kajti ta je ali pa ga ni. Vmesnega stanja ni. Po kat. nauku tisti, ki izstopi, ni več subjekt pravic, hkrati pa ga še vedno vežejo vsi Božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke. Ko torej nekdo (formalno) izstopi, nima več pravic, očitno pa mu ostanejo dolžnosti! Ta absurdni in neetični nauk uči tudi Teološka fakulteta, ki je del Republike Slovenije. Tako tudi Republika Slovenija podpira, s tem, ko dopušča, da je Teološka fakulteta del državne univerze in s tem države, nauk, ki krši osnovno pravico do svobode vesti, ki zajema tudi pravico do celovitega izstopa iz neke verske skupnosti. Republika Slovenija tako preko Teološke fakultete (ali pa obratno) širi katoliški nauk o nezmožnosti celovitega izstopa iz Katoliške cerkve, Republika Slovenija tako širi nauk, ki je v nasprotju z njeno temeljno listino, to je ustavo. To je pa absurdno, smešno in poniževalno do vseh dojenčkov, ki so bili krščeni in ne morejo več izstopiti iz Katoliške cerkve. Namesto, da bi Republika Slovenija zavarovala dojenčke pred zlorabo s strani Katoliške cerkve, ki jo ta počne s krstom, kar je njena ustavna dolžnost (56. člen ustave), krste dojenčkov celo podpira in na ta način daje očitno jasno vedeti, da je v tem pogledu na strani Katoliške cerkve in ne svojega ljudstva oz. otrok. Republika Slovenija tako daje ljudem jasno vedeti, da ji je v obravnavanem primeru Katoliška cerkev več vredna kot pa lastni državljani in da je ustava v tem pogledu bolj ali manj mrtev papir. Ob vsem tem je potrebno jasno povedati, da je tisti, ki izstopi iz Katoliške cerkve izobčen, to pa je najtežja cerkvena kazen, izstop je namreč po nauku Katoliške cerkve, ki ga v javnost posreduje tudi Teološka fakulteta in s tem tudi Univerza v Ljubljani velik greh. Nekdo, ki je samo izkoristil svojo svobodo, ki mu jo daje ustava v okviru svobode vesti in je izstopil iz cerkve, je kaznovan s strani te cerkve, kaznovanje verske svobode pa očitno podpira tudi Republika Slovenija. Kot da bi bila Slovenija v srednjem veku. 14. Eden izmed predmetov, ki ga Teološka fakulteta v procesu izobraževanja posreduje študentom je tudi Nauk o zakramentih. V okviru tega predmeta obravnava tudi katoliški krst. V veljavnem Katekizmu katoliške cerkve (slov. izdaja) piše o krstu tudi naslednje: • po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v božje otroke; postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (str. 331) • ker zakrament krsta pomeni osvoboditev od greha in njegovega začetnika, hudobnega duha, se izreče nad kandidatom eksorcizem (str. 336) • krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (str. 341) • ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo (str. 342 in 343) • kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi... (str. 343) • tisti, ki so s krstom "prerojeni v božje otroke, (so) dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (str. 343) • krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske cerkve (str. 345). Iz navedenega je razvidno, da dobi oseba s krstom poleg pravic tudi dolžnosti. Pri pri polnoletnih osebah to ni sporno, saj so se sami prostovoljno odločili za krst in s tem za prevzem obveznosti. Kako pa je to npr. pri dojenčkih? Ali so se tudi ti prostovoljno odločili za prevzem obveznosti? Odgovor je seveda jasen: ne! V njihovem imenu so se odločili starši. Dojenčki so dobili velike obveznosti, brez da bi imeli možnost, da se o teh obveznostih izjasnijo. To pomeni, da Katoliška cerkev prisilno novači svoje člane, mnogim državljanom Republike Slovenije ne daje možnost svobodnega odločanja o vstopu in pri tem ji, na žalost, asistira Republika Slovenija. Ta ne varuje interesov svojih državljanov, za kar je plačana in zadolžena, temveč preko Teološke fakultete varuje interese Katoliške cerkve, ki pa državo očitno obravnava kot svojega hlapca. 15. Po 34. členu ustave ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. Kaj je še ostalo od dojenčkovega osebnega dostojanstva, če ga je krst spremenil iz subjekta v objekt, saj krst napravi iz novokrščenca novo stvar, kot to piše v katekizmu. Dojenček torej postane nova stvar. Stvar kot je npr. pralni stroj ali kaj podobnega. In če dojenček postane npr. predsednik države, je tudi stvar. Po nauku KC je torej predsednik neke države ali pa vlade, ki je bil krščen, stvar. In stvar je predmet lastninske pravice. Dojenček postane v bistvu predmet lastninske pravice in lastnik je seveda cerkev, vsaj v duhovnem smislu, saj razglaša, da krščenec ne pripada več sebi, temveč je postal njen ud. Krščen otrok oz. človek, gledano po katoliškem nauku, sploh nima več verske svobode. Ali je tudi krščeni predsednik države last Katoliške cerkve? In dalje: Kaj je še ostalo od dojenčkovega osebnega dostojanstva, če se bo moral takoj, ko se bo zavedal in bo tega zmožen, podrejati cerkvenim predstojnikom in jih ubogati? In če ne bo pokoren Katoliški cerkvi, mu grozi z kazenskimi sankcijami, celo z večnim prekletstvom! In to nekomu, ki ni nikoli prostovoljno stopil v to cerkev. Predsednik neke države oz. vlade, ki je bil krščen, mora tako ubogati cerkvene predstojnike in se jim podrejati. Ubogati mora npr. papeža ali nadškofa. Tudi kaplana? Kdo potem vlada v neki državi? Kaj bo KC naredila s krščenim dojenčkom, ki kot odrasel človek ne bo želel sodelovati kot vojak v vojni, ki jo bo KC razglasila za pravično, ker bo ustrezala njenim interesom? Kaj bo torej naredila z nekom, ki se bo držal zapovedi "Ne ubijaj" in ne bo želel z orožjem braniti oz. širiti katoliške vere, kar mu je sicer dolžnost? Mu bo priznala ugovor vesti? Ali mu sploh lahko prizna ugovor vesti, ne da bi zanikala svoj nauk, del katerega so tudi vojne, ubijanje, nasilje …? In ker je ponavadi predsednik države tudi vrhovni poveljnik vojske, je tudi jasno, pod čigavim poveljstvom je v bistvu vojska neke države, če je ta predsednik krščenec in mora zato ubogati cerkvene dostojanstvenike. Ali je krščeni šef generalštaba dolžan ubogati vojaškega kurata? Od dojenčkovega osebnega dostojanstva je očitno ostalo bore malo in zato je krst v nasprotju tudi z navedenim ustavnim določilom. Vse to izhaja iz izobraževalnega procesa Teološke fakultete, ki ga podpira in plačuje Republika Slovenija preko Univerze v Ljubljani. 16. Po 56. členu ustave se otrokom zagotavlja posebno varstvo pred duševnim izkoriščanjem in zlorabljanjem, po 35. členu ustave pa je zagotovljena, seveda tudi dojenčkom, nedotakljivost duševne celovitosti. Republika Slovenija mora varovati otroke in tako skrbeti, poleg staršev, tudi za otrokove koristi. Ali so varovane dojenčkove koristi, če so jim s krstom in z včlenitvijo v Katoliško cerkev naložene velike, mogoče celo življensko usodne dolžnosti? Ali je v dojenčkovo korist, če se bo moral v svojem življenju pokoravati cerkvenim dostojanstvenikom? Ali je v njegovo korist, če bo moral pred ljudmi izpovedovati svojo vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva, kot to piše v katekizmu? Ali je v dojenčkovo korist, da bo moral kot odrasel ravnati po krutih in krvavih določilih Stare zaveze, ki jih Katoliška cerkev prikazuje kot božjo besedo in ki jo je seveda potrebno izpolnjevati tudi danes. Ali je v dojenčkovo korist, če postane čla(e)n organizacije, iz katere po katoliškem nauku oz. pravu sploh ni celovitega izstopa? Ali je dojenčku zagotovljena njegova duševna celovitost, če krst vtisne krščencu v dušo neizbrisno duhovno znamenje? Ali ne gre torej pri krstu za nasilen in grob poseg v dojenčkovo dušo? Ali je mogoče celo reči, da gre za duhovno posilstvo? Otrok, ki se v bistvu še niti ne zaveda, že ima zaznamovano, mogoče celo poškodovano, dušo in sploh nima možnosti, da bi se o tem predhodno izjasnil, niti nima možnosti, da bi se pred takšnim duševnim posegom branil! Ali ne gre tukaj za hudo duševno zlorabljanje dojenčka? Celo bodoči predsednik države že ima zaznamovamo dušo. Namesto, da bi država zavarovala svoje državljane, se je s podpiranjem Teološke fakultete, ki jo je sprejela v svoje nedrje, izrekla proti tistim najbolj ranljivim, to je otrokom, ki jim je v svojem temeljnem aktu obljubila posebno varstvo, očitno pa samo na papirju, dejansko pa jih je “prodala” Katoliški cerkvi za njene potrebe. Vse to je protiustavno in v grobem nasprotju z mnogimi ustavnimi določbami, kot je to zgoraj navedeno. Ali se krst dojenčkov ne pokaže torej kot dejanje, ki otrokom jemlje ne samo njihovih z ustavo varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo, …), temveč celo posega v njihovo duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Ali ne gre tukaj za duševno nasilje, saj ima otrok, po nauku Katoliške cerkve, za celo zemeljsko življenje, zaznamovano dušo? In če se pri krstu izganja še hudobni duh (eksorciziem) … Že majhni otroci, ki še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati, postanejo s krstom prisilno člani cerkve in so tako pripravljeni za obiskovanje cerkvenih ritualov. Zakaj Katoliška cerkev še naprej krščuje dojenčke in s tem krši ustavo? Koliko pripadnikov bi sploh še imela, če bi bili vsi krsti prostovoljni? Verjetno zelo malo in to bi spodkopalo njeno družbeno moč, ki očitno v velikem delu temelji na protiustavnih dejanjih. In pri pri tem ji asistira Republika Slovenija. "Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha", naj bi rekel Jezus (Mt 28,19) in to uči tudi Katoliška cerkev in njena Teološka fakulteta. Iz tega jasno izhaja, da je prvo učenje in šele nato krst. Glede na takšno učenje bi morala cerkev zavrniti vse tiste, ki bi želeli krstiti dojenčke, s čimer bi ravnala v skladu z ustavo, kar je njena dolžnost. Torej je mogoče reči, da cerkev v tem pogledu krši tudi lasten nauk in ne samo ustave. To izhaja tudi iz kanona 748 ZCP, kjer piše, da "nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere”. 17. Nauk Katoliške cerkve, ki ga uči tudi Teološka fakulteta in ga podpira Republika Slovenija preko Ul TEOF, je do nekaterih kategorij ljudi zelo nestrpen. 18. Katoliška cerkev je v preteklosti preganjala Jude in vstpostavila pogoje za pregon Judov s strani drugih. Adolf Hitler je v zvezi s tem dejal: "Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje". "Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo." je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga Katoliška cerkev ni izključila iz svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudini. Očitno pregon Judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. “Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo”, je v 20. stoletju izjavil škof Göllner iz Linza. Nemška koncentracijska taborišča so posledica cerkvenega preganjanja Judov, ki ga je izpopolnil Hitler in ki je želel enkrat za vselej rešiti judovsko vprašanje, seveda tudi v korist Katoliške cerkve. Zanimivo je, da Vatikan in papeži, ne samo da niso protestirali proti poboju Judov v II. svetovni vojni, temveč so Hitlerju pri njegovi politiki celo odločujoče pomagali in sicer tako, da so z njim leta 1933 sklenili konkordat. Konkordat je v imenu Svetega sedeža podpisal mons. Pacelli – kasnejši papež Pij XII, ki je med drugo svetovno vojno molčal glede zločinov nad Judi. Očitno je bil Hitler podaljšana roka cerkve. 19. Zelo nestrpen je nauk Katoliške cerkve tudi do žensk. V nadaljevanju sledi nekaj katoliških izjav o ženskah. Ni znano, da bi bili te izjave kdajkoli preklicane. Tako so katoliki izjavili tudi naslednje: • "Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost." (Johannes Chryostomos, 349-407, gr. cerkveni učitelj) • "Ženska je manjvredno bitje, ki ga Bog ni ustvaril po svoji podobi. Naravnemu redu ustreza, da žene služijo možem." (Cerkveni oče Avguštin, 354-430 - Avguštin velja za enega najpomembnejših cerkvenih učiteljev) • "Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in v njeni gospodinjski koristi." (Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj 1225-1275) • “Žena mora pokriti glavo, ker ni podoba Boga." (Ambrozij, cerkveni učitelj, 339-397) • "Pomemben prizor socialne popolnosti." (Vatikanski jezuitski časopis 1853 o inkviziciji) • "Moški fetus postane človek po 40 dneh, ženski po 80 dneh. Deklice nastanejo zaradi poškodovanih semen ali vlažnih vetrov." (Tomaž Akvinski, cerk. učitelj in patron katoliških visokih šol) • "Ko vidiš žensko, misli, da je hudič! Je neke vrste pekel!" (Papež Pij II., 1405-1464) • "Ženske je narava določila za skupni užitek." (Kapokrates, zgodnji kristjan in ustanovitelj samostanov) • "Ženska je napaka narave … s svojim presežkom vlage in s svojo podtemperaturo je telesno in duhovno … manjvredna … neke vrste pohabljen, zgrešen, spodletel moški … polno udejanjanje človeške vrste je samo moški." (Tomaž Akvinski, sv. cerkveni učitelj 1225-1274) • "V nobeni religiji ali svetovnem nazoru ženska ni tako spoštovana kot v krščanstvu!" (katoliški teolog Berhard Haring v 20. stoletju) • "Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel." (Jezuit Wild v 20. stol.) • "Ženski pristaja samo žalna obleka. Kakor hitro je prerastla otroštvo, si mora 'zakriti svoje nevarno obličje' zaradi nevarnosti izgube večne blaženosti." (cerkveni oče Tertullian) • "Blizu cerkve ne smejo stanovati ženske." (Sinoda v Coyaci, 1050) • "Kjer se zadržuje duhovnik, tja ženska ne sme vstopiti." (Sinoda v Parizu, 846) • "Duhovniki, ki prenočujejo sum vzbujajoče ženske, morajo biti kaznovani. Ženske pa mora škof prodati v suženjstvo." (2. sinoda iz Toleda, 589) • "Ženskam mora že zavest o lastnem bitju priklicati sram." (Klemen Aleksandrijski, pred 215) • "Ženske ne smejo v lastnem imenu napisati pisma niti ga sprejeti!" (Sinoda iz Elvira, 4. stol.) • "Ves (ženski) spol je šibak in lahkomiseln. Odrešenje najdejo samo zaradi otrok." (Johannes Chrysostomos, sv., 349-407, grški cerkveni učitelj) In še iz domačih logov: “Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.” (župnik Jože Pacek, 2001) Iz zgoraj navedenih izjav je mogoče razumeti tradicijo, zaradi katere so bila mogoča sadistična mučenja in inkvizicijsko sežiganje žensk in zakaj do danes nobena ženska ni bila sprejeta za duhovnico. V vsem tem sodeluje na žalost tudi Republika Slovenija, ki daje Teološki fakulteti, kot delu Katoliške cerkve, državno zatočišče, kljub temu, da je načelo ločitve države in verskih skupnosti zelo jasno. Gre za veliko poniževanje žensk, gre za direkten poseg v njihove osebnostne pravic, ki jih na papirju varuje pravni red Slovenije, vendar očitno samo na papirju. 20. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani izobražuje za poklic teologa in duhovnika. Tisti, ki bodo postali duhovniki bodo nove krščence učili slovenski ustavi nasproten nauk, širili ga bodo v javnosti, z njim bodo grozili ljudem, vse to pa podpira Republika Slovenija preko Univerze v Ljubljani, katere članica je Teološka fakulteta. Izobraževanje duhovnikov poteka v veliki meri z denarjem davkoplačevalcev. Tako katoliške duhovnike posredno šolajo tudi ateisti in pripadniki drugih ver, tisti, ki jih mogoče Katoliška cerkev, katere nauk zvesto posreduje javnosti tudi Teološka fakulteta in s tem Republika Slovenija, označuje npr. za sektaše, kar je negativna oznaka za vse tiste, ki jim Katoliška cerkev ne priznava pravice do obstoja. Vse to z asistenco Republike Slovenije, ki bi morala biti nevtralna in ne bi smela podpirati nobene vere ali verske skupnosti, zaščititi pa vse tiste, ki jim s svojim naukom grozi Katoliška cerkev. Republika Slovenija tako tudi sodeluje pri novi evangelizaciji, kar je popolnoma nesprejemljivo. Katoliška cerkev je pri evangelizaciji Slovenije podprta s strani države, ta to delno financira. Katoliška cerkev ima tako pri širjenju svoje vere in pridobivanju članov veliko prednost pred ostalimi verskimi skupnostmi, te so, kar je pravilno, ločene od države in tako niso deležne takšnih protiustavnih privilegijev. Po 7. členu ustave so vse verske skupnosti enakopravne. Očitno so državniki to ustavno določilo spregledali ali pa jo namerno ignorirajo, v vsakem primeru pa kršijo ustavo. 21. Učenje Katoliške cerkve preko Teološke fakultete, ki je del Univerze v Ljubljani, in ki ga je povzela celo Republika Slovenija je v mnogih primerih neetično in v nasprotju s slovensko ustavo. Katoliški nauk je postal tako državni nauk, tako kot je Katoliška cerkev s svojim delom postala del Republike Slovenije ali pa obratno, kakor se gleda. V vsakem primeru je to očitna in zelo groba kršitev ustave. Nauk zasebnopravne osebe, ki v mnogih elementih izhaja iz srednjega veka, ali pa še iz slabših zgodovinskih obdobij, je postal uradni nauk Republike Slovenije. Ni več dvoma, da je Republika Slovenija postala ne samo de facto, temveč celo de iure služkinja v rokah Katoliške cerkve. Tako je mogoče brez zadržkov trditi, da se je Republika Slovenija obrnila proč od svojih ljudi in tako potrdila dejstvo, ki ga negira pri vsaki priložnosti in sicer da dela z roko v roki s Katoliško cerkvijo. To pa pomeni, da cerkev dela ljudi nevedne, država pa revne. 22. To, da je Teološka fakulteta del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, je v nasprotju z ustavo in sicer temeljnim načelom ločitve države in verskih skupnosti (7. člen), kot je obrazloženo zgoraj. Država se je tako postavila na stran ene verske skupnosti, v javnosti širi njen nauk, pomaga ji pri novi evangelizaciji slovenskeg prostora in pri misijonarski dejavnosti. Vse to poteka s sredstvi davkoplačevalcev. Na ta način diskreditira druge verske skupnosti in mnoge posameznike, ki jih ne zaščiti pred ustavi in ljudem sovražnim naukom Katoliške cerkve. Pobudnik tako, v cilju, da to neustavno stanje takoj preneha, predlaga Vladi Republike Slovenije, da pripravi predlog sprememb Zakona o visokem šolstvu in Odloka o preoblikovanju Univerze v Ljubljani in sicer tako, da se v: •Zakonu o visokem šolstvu (ZViS-UPB2), in sicer v 6. ali pa kakšnem drugem členu, doda besedilo, da članica univerze, ki jo ustanovi država ali kakšna druga pravna oseba javnega prava, ne more biti nobena fakulteta ali kakšna druga šola verske skupnosti •Odloku o preoblikovanju Univerze v Ljubljani (OdPUL-1) črtajo vsa tista določila, ki govorijo o Teološki fakulteti, nato pa oba akta posreduje Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem oz. postopek sprejema. S sprejetjem predlaganih sprememb bo Teološka fakulteta izločena iz državne univerze, to je Univerze v Ljubljani, s čimer se bo zopet vzpostavila meja med državnim visokošolskim izobraževalnim sistemom in sistemom izobraževanja Katoliške cerkve na področju visokega šolstva, kar bo v skladu z 7. členom ustave, saj država ne bo več širila in favorizirala katoliškega nauka. Na ta način bodo zopet podani pogoji, da bo lahko Republika Slovenija objektivno pregledala katoliški nauk in pri tem zaščitila svoje državljane, kar je njena osnovna dolžnost. 23. To pobudo je potrebno smatrati kot pobudo splošnega pomena v smislu 45. člena ustave RS.
Link: