Ukinitev SAZU
Očitno smo poleg Bolgarije še edini, ki plačujemo akademski socialistični kombinat SAZU. Zakaj že? Predlagam takojšnjo ukinitev in kopiram članek iz Financ.
Koliko izčrpavanja lahko prenese proračun dvomilijonske države
12.06.2013 00:01 / Finance 112/2013
Tako majhna država, kot je Slovenija, po številu prebivalstva približno velikosti precej bogatejšega bavarskega Münchna ali češke Prage, si preprosto ne more privoščiti tako velike množice plačanih političnih funkcij, diplomacije in preštevilne administracije v državnih ustanovah.
Stari Atenci, ki so sodelovali v svetu petstotih (svetniki), so med zasedanjem prejemali kot nadomestilo za svojo službo nekaj obolov na dan, kar je bilo dnevno plačilo slabše kvalificiranega delavca. Vsakokratna desetina svetnikov, torej 50 svetnikov, ki je desetino leta izvajala izvršno oblast v Atenah, je imela v času službe še pravico do brezplačne večerje. Omenjeno denarno nadomestilo in občinska večerja v antičnih Atenah nista bila plačilo za opravljanje njihovih demokratičnih dolžnosti, temveč minimalno nadomestilo izgubljenega zaslužka, določeno po meri najslabše plačanih delavcev.
Starogrško financiranje svetnikov in izvršne oblasti bi vsekakor omejilo željo večine naših politikov po dolgotrajni službi v »korist ljudstva«. Tudi v Kraljevini SHS in poznejši Kraljevini Jugoslaviji občinski svetniki in župani manjših občin niso bili plačani, plačan je bil večinoma samo občinski pisar. Bili so izbrani izmed uglednih in uspešnih občanov, ki službe niso opravljali zaradi plačila, ampak iz želje narediti nekaj za svojo okolico. Prav tako so v času kraljevine in še prej avstro-ogrske monarhije uspešni podjetniki s svojimi donacijami omogočili gradnjo mnogih ustanov, pomembnih za izobrazbo, kulturo in zdravje državljanov. Na primer Josip Gorup pl. Slavinjski, ki je v Ljubljani omogočil gradnjo dekliškega liceja (Mladika), ki si ga je zdaj prisvojila politika. Kaj podobnega od današnjih (deloma že propadlih) tajkunov ni in ni bilo mogoče pričakovati. Jim je pa uspelo spraviti na kolena celotne slovenske regije, na primer Primorsko.
Slovenija z vsega dvema milijonoma prebivalcev ima več mestnih svetnikov kot približno štirikrat večji New York, poleg tega pa še nekaj tisoč občinskih svetnikov, več kot 200 občin, množico veleposlaništev in konzularnih predstavništev, izredno veliko množico zaposlenih na ministrstvu za obrambo, ki ne opravljajo službe v operativnih enotah slovenske vojske, in tako naprej. Tako majhna država, kot je Slovenija, po številu prebivalstva približno velikosti precej bogatejšega bavarskega Münchna ali češke Prage, si preprosto ne more privoščiti tako velike množice plačanih političnih funkcij, diplomacije in preštevilne administracije v državnih ustanovah, ki je zrasla večinoma prav zaradi zaposlovanja klientov političnih veljakov.
Tako majhna država, kot je Slovenija, po številu prebivalstva približno velikosti precej bogatejšega bavarskega Münchna ali češke Prage, si preprosto ne more privoščiti tako velike množice plačanih političnih funkcij, diplomacije in preštevilne administracije v državnih ustanovah.
Če hočemo omogočiti dolgoročni razvoj Slovenije, moramo najprej znižati stroške prenapihnjenega političnega in administrativnega aparata, ki zaradi počasnosti izdajanja raznih dovoljenj odganja domače in tuje vlagatelje. Naj se odpravijo plačane županske funkcije (razen za nekaj največjih občin) in sejnine občinskim oziroma mestnim svetnikom (po zgledu Kraljevine SHS), zmanjša število občin na število pred osamosvojitvijo (kot to delajo trenutno v Avstriji, ki je bila sicer zgled za organizacijo lokalne samouprave po osamosvojitvi), naj se opusti državni svet, zmanjša število poslancev državnega zbora na število, kot ga je imel kranjski deželni zbor. Naj se odpravi proračunsko financiranje političnih strank (kot je tudi v Italiji predlagal novi italijanski predsednik vlade), tudi za predvolilne kampanje. Naj se dejavnosti političnih strank v celoti financirajo iz članarin in (navzgor omejenih) prostovoljnih prispevkov. Naj se vsem članom političnih strank ter državnim uslužbencem in funkcionarjem zakonsko prepove članstvo v nadzornih svetih slovenskih gospodarskih družb v času njihove državne službe, da ne bodo delali škode na področjih, na katerih nimajo ustreznih kvalifikacij in izkušenj. Predlagani ukrepi ne bi le zmanjšali proračunsko porabo, ampak tudi pripomogli k zmanjšanju negativne selekcije, saj se za službe v politiki ne bi potegovale osebe, ki se jim ni uspelo kvalificirati za nič drugega.
Po drugi strani, če hočemo povečati delež visokotehnoloških izdelkov v slovenskem izvozu, naj se po demagoško ne povečuje dodatno obdavčenje višjih plač, temveč uvede tako imenovana socialna kapica. Slovenija ima v svojem izvozu približno trikrat manjši delež visokotehnoloških izdelkov kot Češka, kjer so uvedli socialno kapico. To pomeni, da imajo lahko češki inženirji in drugi strokovnjaki, pomembni za napredek družbe, višje neto plače kot slovenski inženirji kljub njihovi nižji bruto plači. Zato ne preseneča, da je v Pragi vse polno sedežev in razvojnih oddelkov mednarodnih visokotehnoloških družb, odgovornih za pokrivanje srednje Evrope, v Ljubljani pa tako rekoč nobene.
Naj dobavitelji državnim ustanovam ne bodo podjetja privilegiranih posameznikov. Tako se lahko brez škode za večino državljanov prihranijo velikanska proračunska sredstva, kot za primer zdravstva že več let opozarja zdravnik Erik Brecelj. In naj se odpravijo privilegiji posameznikov, ki slonijo na vzorih propadlih družbenih sistemov. Na primer Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) po sovjetskem zgledu podeljuje svojim članom redne mesečne (neobdavčene) apanaže, tako imenovane nagrade. Tako naj bi bila nagrada predsedniku SAZU več kot 2.500 evrov na mesec, nagrade podpredsednikov SAZU okoli 1.800 evrov na mesec in nagrade rednim članom SAZU okoli tisoč evrov na mesec (vsi imajo ob nagradah še plače ali polne pokojnine). Nekatere vzhodne države, ki se dobro razvijajo, na primer Češka, so mesečne apanaže akademikom in druge privilegije akademikov (skupaj z naslovom akademik) odpravile takoj po spremembi političnega sistema pred več kot 20 leti. Privilegije sovjetskega tipa pa so obdržale države, kot je Bolgarija, ki tako kot Slovenija že mnogo let zaostajajo v razvoju in so visoko na lestvicah korupcije. Lani je SAZU iz slovenskega proračuna in javne agencije za knjigo prejela več kot 3,5 milijona evrov. Od tega se je za zgoraj omenjene nagrade porabilo več kot 1,7 milijona evrov.
Kot sem že večkrat predlagal (tudi v Financah), bi lahko omenjena sredstva porabili za financiranje podoktorskih študentov, ki jih v Sloveniji boleče primanjkuje. Tako bi naložili sredstva v razvoj Slovenije, ne pa za financiranje privilegijev sovjetskega tipa, ki jih večinoma ohranjajo le v nekaterih nekdanjih državah socialističnega bloka, kot je Bolgarija. Odziv vodstvenih organov SAZU na moj predlog v Financah je bilo »strateško« razmišljanje, kako bi se SAZU odzval, če bi prišlo do resnega (?) poziva, da se apanaže (nagrade) članom SAZU odpravijo. Njihov predlog je, da se nagrade spremenijo v »zaslužene« honorarje in sejnine. Zelo podobno razmišljanje kot pri nekaterih politikih, torej: vnaprej zagotovljeno in nenadzorovano črpanje proračunskega denarja.
Na podlagi navedenega je jasno, da je treba odpraviti posebno financiranje SAZU, sicer bodo naši vrli akademiki vedno našli pot, kako priti do izplačil zunaj okvirov, ki veljajo za preostale znanstvenike. Naj tako, kot so to naredili na Češkem, skupaj z drugimi znanstveniki in umetniki (brez privilegijev sovjetskega izvora) enakopravno kandidirajo za raziskovalna sredstva slovenskih in evropskih agencij. Če so res cvet slovenske znanosti in umetnosti, je pričakovati, da bodo pri tem nadpovprečno uspešni. Deloma se lahko financirajo tudi iz članarine, tako kot druga znanstvena in umetniška združenja, če je že tudi izbira članov SAZU podobna izbiri članstva v druga znanstvena združenja, to je prek vložitve predlogov za nove člane ter brez celostnega in stalnega spremljanja dosežkov najuspešnejših znanstvenikov na posameznem področju. Zdajšnji sistem izbire članov SAZU tako omogoča nenavadno kopičenje članstev SAZU v posameznih ozkih okoljih (od mentorja do nekdanjega doktoranda in med tesnimi sodelavci).
Kakorkoli že, od predsednika SAZU, ki je dejaven na področju etike v medicini, bi bilo pričakovati, da bi sam pospešil odpravo denarnih privilegijev članov SAZU kot relikta sovjetske organizacije znanosti in predlagal, da se tako pridobljeni milijoni evrov porabijo za financiranje mladih znanstvenikov ali pa za nakup prepotrebne vrhunske medicinske opreme za zdravljenje bolnikov, in ne za sejnine in honorarje članom SAZU, ki bi nadomestili zdajšnje mesečne nagrade (apanaže).