8. 3. 2012
Odziv Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
Rabo slovenščine v državnih ustanovah ureja 5. člen Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS, Uradni list RS, št. 86/2004 in 8/2010), ki pravi, da morajo državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, uporabljati slovenščino skladno z zakoni, ki urejajo njihove naloge in pooblastila. 14. člen omenjenega zakona zahtevo po rabi slovenščine celo razširi tudi na zasebne gospodarske družbe, saj v prvem odstavku pravi, da morajo vse pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe na območju RS poslovati s strankami v slovenščini. V drugem odstavku istega člena je izrecno navedena dolžnost delodajalca, da glede na predvidljivo pogostost in zahtevnost jezikovnih stikov s strankami določi za posamezno delovno mesto potrebno zahtevnostno stopnjo znanja slovenščine. Na ta način je zahteva po znanju slovenščine implicitno vgrajena tudi v možnost pridobitve delovnega dovoljenja, tako v državnih službah kot tudi pri zasebnih delodajalcih.
Na področju pridobitve državljanstva naj opozorimo na 10. člen Zakona o državljanstvu (ZDRS – UPB2), po katerem mora oseba, ki prosi za državljanstvo, obvladati slovenski jezik.
Kot je zgoraj razvidno, je področje, ki ga predlog obravnava, pravnoformalno urejeno, vendar pa se na ravni izvajanja – v okviru konkretnih področij – lahko zaradi različnih razlogov zatakne. Eno od področij, za katerega menimo, da zakonsko ni zadostno urejeno, je zahtevana raven znanja slovenščine za zdravnike. Služba za slovenski jezik na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (tedanje Ministrstvo za kulturo) je že decembra 2011 na podlagi predvsem medijskih odzivov na temo pomanjkljivega znanja slovenščine nekaterih zdravnikov na Ministrstvo za zdravje naslovila pobudo za preučitev problema in predlaganja možnih ukrepov. Na podlagi analize zakonske ureditve področja smo namreč ugotovili, da ne Zakon o zdravniški službi ne Zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij zdravnik, zdravnik specialist, doktor dentalne medicine in doktor dentalne medicine specialist (ZPPKS) ne urejata ravni znanja slovenščine za zdravnike. Še več, določene stopnje znanja jezika je po ZPPKS prepuščeno delodajalcu, ki bi bil lahko na pritiske okoliščin, kot je pomanjkanje zdravnikov v ustanovi, prehitro zadovoljen z ravnijo znanja slovenščine svojega bodočega delavca. Ravno ta rešitev se nam je zdela sporna, saj smo menili, da morebitno pomanjkljivo jezikovno znanje zdravnika lahko usodno vpliva na potek zdravljenja. Ne nazadnje so pacientove pravice v zvezi s sporazumevanjem zaščitene v 20. členu Zakona o pacientovih pravicah, po katerem mora biti pacient zelo natančno obveščen o svojem zdravstvenem stanju in načinih ter postopkih zdravljenja. Na Ministrstvu za zdravje so našo pobudo proučili in predlagali izdatno sofinanciranje tečajev slovenščine na visoki ravni za tuje zdravnike ter izdajo uradnega priporočila zdravstvenim ustanovam, naj kandidate napotijo na jezikovno izobraževanje. Zaradi znanih okoliščin menjave vlade staro ministrstvo tega odgovora žal ni formaliziralo niti začelo izvajati, zato v Službi za slovenski jezik načrtujemo nadaljevanje dogovorov z Ministrstvom za zdravje, ki bodo šli v smeri zagotavljanja kvalitetne zdravniške oskrbe ob hkratnem upoštevanju pacientovih jezikovnih pravic.